Jedro

Za sklenitev pogodbe se praviloma ne zahteva nikakršna oblika (51. člen OZ), vendar pa se šteje, da, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje (54. člen OZ). Skladno z 2. odstavkom 55. člena OZ pa je pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Da bi bila pisnost aneksa pogoj za veljavno podaljšanje pogodbe nobena stranka ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil aneks predviden zgolj zaradi interesa strank, torej dokaznih namenov (zagotovitve gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja), in ni bil pogoj za veljavnost podaljšanja pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17951/2014 z dne 17. 2. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka) in ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev toženke na plačilo zneska 2.520,00 EUR (2. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v višini 131,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katera je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da se je tožnik s Pogodbo o izvajanju strokovnega nadzora pri gradnji večstanovanjskega objekta X (A 20) z dne 12. 1. 2012 zavezal za toženko izvajati strokovno tehnični nadzor pri izvedbi gradbenih obrtniških in instalacijskih del (1. člen), za ceno 1.260,00 EUR na mesec. Cena je bila določena za čas gradnje, predvideni rok gradnje je bil določen na 9 mesecev, za primer podaljšanja pa je bila predvidena sklenitev aneksa (4. člen pogodbe). Tožnik je zahteval plačilo računa za pogodbena dela, opravljena meseca januarja 2013, toženka pa je ugovarjala, da tožnik ni imel podlage za opravljanje dela izven pogodbenega devetmesečnega roka, saj aneks k pogodbi nikoli ni bil sklenjen.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je neutemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana zato, ker sodišče ni izvedlo naroka, na katerem bi izvedlo zaslišanje prokurista toženke – J. D. Določilo drugega odstavka 454. člena ZPP namreč pooblašča sodišče, da izda odločbo o sporu brez naroka, če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in v kolikor nobena stranka ne zahteva izvedbe naroka. Pri tem mora izvedbo naroka za glavno obravnavo stranka izrecno zahtevati. Tako v sodni praksi kakor tudi v pravni teoriji namreč velja, da strankini dokazni predlogi za zaslišanje posameznih prič (ali zakonitih zastopnikov), še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.(1) Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno odločilo, da naroka ne izvede, saj ga pravdni stranki nista izrecno zahtevali in pravilno zavrnilo dokazni predlog toženke po zaslišanju prokurista dolžnika J. D. v 9. točki obrazložitve kot nepotreben, saj le-ta ni bil konkretiziran,(2) dejansko stanje pa je bilo razvidno že iz spisovne dokumentacije.

8. Prvostopenjsko sodišče je nadalje utemeljeno štelo za nesporno dejstvo, da se je gradnja zavlekla preko predvidenega devetmesečnega roka, kar je v 13. točki tudi prepričljivo obrazložilo. Toženka je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da se gradbena dela niso končala v predvidenem roku zaradi neustreznega dela tehničnega nadzora, vremenskih razmer in "drugih razlogov". Res je sicer to trditev v nadaljevanju brez pojasnila spremenila in navedla, da se je gradnja končala s pridobitvijo uporabnega dovoljenja decembra 2014, vendar je takoj za tem hkrati izrecno v celoti vztrajala pri trditvah iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Glede na takšno postopanje toženke, je sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 214. člena ZPP pravilno presodilo, da je dejstvo, da se je gradnja zavlekla čez devetmesečni rok, priznano. Dodati velja, da so neresnične pritožbene navedbe, da je sodišče štelo za nesporno, da je tožnik nadzorna dela po pogodbi opravljal tudi v mesecu januarju in februarju 2013. To dejstvo je namreč prvostopenjsko sodišče štelo za dokazano (na podlagi zavrnitve računa toženke v prilogi A14 in dopisa tožnika A15). S ponavljanjem navedb, da so bila dela dokončana že do pridobitve uporabnega dovoljenja dne 21. 12. 2014 (pravilno 2012), pa pritožba posega v ugotovljeno dejansko stanje, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

9. Pritožbeno sodišče prav tako v celoti soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je bilo trajanje pogodbe vezano na čas izvajanja gradbenih del (ki je bilo le okvirno določeno na devet mesecev) in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge v 16. točki obrazložitve. Pri tem velja dodati, da je tudi toženka sama v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je bil predviden le okvirni rok za gradnjo objekta. Ker je bilo trajanje pogodbe vezano na čas izvajanja gradnje, ki se je januarja 2013 še vršila, je toženkina obveznost plačila računa za dela, opravljena januarja 2013, veljala še v okviru prvotne pogodbe in torej aneks ni bil potreben.

10. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da je bilo določilo drugega odstavka 4. člena pogodbe, ki je določalo, da se v primeru podaljšanja sklene aneks, kogentna določba. Res je bilo sicer dogovorjeno podaljšanje pogodbe s sklenitvijo aneksa, vendar v 4. členu pogodbe pisna oblika aneksa ni bila izrecno dogovorjena. Ker nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je bila pisna oblika aneksa pogoj za njegovo veljavnost, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pisnost aneksa o podaljšanju pogodbe, ni bila pogoj za veljavnost dogovora o podaljšanju, ki je bil glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča sklenjen konkludentno. Za sklenitev pogodbe se namreč praviloma ne zahteva nikakršna oblika (51. člen OZ), vendar pa se šteje, da, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje (54. člen OZ). Skladno z drugim odstavkom 55. člena OZ pa je pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Da bi bila pisnost aneksa pogoj za veljavno podaljšanje pogodbe nobena stranka ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil aneks predviden zgolj zaradi interesa strank, torej dokaznih namenov (zagotovitve gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja) in ni bil pogoj za veljavnost podaljšanja pogodbe.

11. Tudi sicer pa je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (58. člen OZ). Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pogodbeno dolžnost izvajal po poteku devetmesečnega roka (januarja in februarja 2013), toženka pa je dva računa po poteku okvirnega roka trajanja gradnje tudi potrdila in plačala (za november in december 2012). S tem pa je bil dogovor med pravdnima strankama, katerega vsebina je bilo podaljšanje pogodbe o izvajanju nadzora, v celoti realiziran, zato pogoji za ničnostno sankcijo niso podani in je podaljšanje veljavno. Skladno z 58. členom OZ je bila torej pogodba veljavna, čeprav aneks ni bil sklenjen v pisni obliki, saj sta stranki v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Pomanjkanje pisne oblike aneksa torej ne vpliva na veljavnost izražene volje toženke, ki je s svojimi ravnanji konkludentno pristala na podaljšanje veljavnosti pogodbe po poteku devetmesečnega (okvirno določenega) roka.

12. Ker je tožnik v obravnavanem primeru uspel dokazati obstoj dogovora o podaljšanju pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka dolguje plačilo tožniku plačilo za opravljeno delo po pogodbi za mesec januar 2013. 13. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, je izrek o njenih stroških odpadel. (1) Glej npr. VSL sodba II Cpg 1920/2014, VSL sodba II Cpg 132/2015. (2) Toženka tudi v pritožbi ne pojasni o čem bi predlagana priča izpovedala, temveč le pavšalno navaja, da je bila predlagana "v zvezi s trditveno podlago toženke, kot jo je navajala v odgovoru na tožbo".