Jedro

Sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo pravno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Zatrjevanega zaključka, da je uveljavljanje ničnosti v primeru prodaje poslovne celote nedopustno, kot to trdi pritožba, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni napravilo. S sklicevanjem na 88. člen OZ, ki ureja vprašanje delne ničnosti, je le zaključilo, da je potrebno v obravnavanem primeru, ko je bila sklenjena pogodba za prodajo poslovne celote po 343. členu ZFPPIPP, predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto, zaradi česar ni mogoče uveljavljati delne ničnosti oziroma ničnosti posameznih določil Pogodbe.

Pri prodaji je šlo za Pogodbo za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.

Izrek

I. Pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o dopuščeni stranski intervenciji se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije B.Đ. z dne 18. 9. 2017 in O.d.M. in p. d.o.o., o.p. z dne 15. 11. 2017 se spremenita, tako da se predlog za dopustitev stranske intervencije zavrne.

II. Pritožbi zoper stroškovno odločitev se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni, tako da se zavrne zahtevek, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna povrniti stranskima intervenientoma stroške pravdnega postopka.

III. V ostalem se pritožba zavrne in v točki I ter II izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki in stranska intervenienta krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 3,593.726,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje ter da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške, povečane za 22% DDV, vse v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka, in sicer toženki v višini 10.210,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka) ter stranskima intervenientoma v višini 3.687,23 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma nasprotuje stranski intervenciji na strani toženke in zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi nepravilna in nezakonita. Pojasnjuje, da pravna oseba s firmo O.p.M.in p. d.o.o., o.p., Prešernova ulica, C., ne obstaja, zaradi česar ne more vstopiti v pravdo. Pravnega interesa tudi ni izkazal stranski intervenient B.Đ.. Odločitev sodišča prve stopnje, da imata navedena stranska intervenienta vsekakor interes, da toženka v pravdi uspe, je neobrazložena in je ni moč preizkusiti. Glede uveljavljanja delne ničnosti navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne more uveljavljati sodnega varstva zaradi ničnosti, ker so bile posamezne stvari oziroma pravice prodane v okviru poslovne celote, pravno nevzdržno in v nasprotju s 23. členom Ustave RS. Zatrjuje, da so mineralne snovi rudno bogastvo, ki še niso stvar v stvarnopravnem pomenu, zato ne morejo imeti tržne in likvidacijske vrednosti. V tem kontekstu je zato bistvena primerjava med nepodpisano in podpisano pogodbo, saj je iz primerjave razvidno, da je toženka prodala surovine v raščenem stanju. Taka prodaja pa se ne bi smela prikrito vršiti preko instituta prodaje poslovne celote iz 343. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Uveljavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe v 21. in 22. točki obrazložitve med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje bi prav tako moralo obrazložiti bistveno spremembo v ceni, saj se je nepremičnina iz 417.600 EUR povišala na 3,793.511,94 EUR. V tej zvezi zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje o vrednosti zemljiških parcel zaslišati stečajnega upravitelja toženke B.Đ. in direktorja tožnice, zaradi česar uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nerazumljiva in pri tem navaja, da je toženka pod postavko "stroški rudarske pravice iz preteklega obdobja" dejansko prodala ocenjeno preostalo koncesijsko vrednost, kar pa je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zatrjuje tudi, da je toženka znesek 1,378.815,00 EUR prejela brez pravnega temelja in končno uveljavlja, da zaradi izpodbijanja odločitve o glavni stvari izpodbija tudi stroškovno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Stranska intervenienta v skupnem odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekata kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njune stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije na strani toženke je utemeljena.

6. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

7. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje:

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku nad toženko s Kupoprodajno pogodbo z dne 24. 9. 2014 (v nadaljevanju Pogodba) kupila delujočo poslovno celoto, nepremično in premično premoženje - zdravo jedro stečajnega dolžnika, za ceno 7,500.000,00 EUR. V 2. členu Pogodbe sta pogodbeni stranki opredelili pet delovnih enot, ki so predmet prodaje. Ena izmed njih je delovna enota K.P. (proizvodnja kamnitih agregatov, betonarna in proizvodnja kovinskih konstrukcij). V tem členu je bilo navedeno, koliko znaša prodajna vrednost osnovnih sredstev delovne enote (790.232,16 EUR), nepremičnin, ki "predstavlja tudi ocenjeno vrednost zalog mineralnih surovin, kar se realizira s pravico o koncesiji, ki jo pridobi kupec" (skupaj 3,793.511,94 EUR) ter stroškov rudarske pravice iz preteklega obdobja (217.814,98 EUR). Skupna prodajna vrednost premoženja "poslovne celote" na lokaciji K.P. je bila določena kot seštevek navedenih vrednosti in je znašala 4,801.559,08 EUR. Pogodbeni stranki sta na 6. strani v Pogodbi ugotovili, da mora rudarsko pravico in koncesijsko pogodbo kupec pridobiti v skladu z veljavno zakonodajo na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor Republike Slovenije. Toženka, ki je imela dovoljenje stečajnega sodišča za nadaljevanje poslovanja, je nadaljevala z izkopavanjem mineralnih surovin v kamnolomu. Dne 6. 7. 2015 je prišlo do primopredaje predmeta Pogodbe.

9. Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje s sklicevanjem na delno ničnost Pogodbe, saj meni, da toženka na podlagi 4. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) ni mogla prodati zalog mineralnih snovi, saj te niso stvar v pravnem prometu, kot tudi ne rudarske pravice, ki jo določa 51. člen ZRud-1. Po zatrjevanju tožnice je bila toženka tudi neupravičeno obogatena v višini 1,378.815,00 EUR, saj je tekom stečajnega postopka na trgu prodala najmanj 213.439 enot mineralnih snovi iz zalog ležišča, zaradi česar je prišlo do dvojne prodaje, kar pa je v nasprotju z moralo in 86. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

K pritožbi o stranski intervenciji

10. Sodišče prve stopnje je dne 18. 9. 2017 in 15. 11. 2017 na naroku za glavno obravnavo, kljub nasprotovanju tožnice, dopustilo stransko intervencijo na strani toženke. Svojo odločitev je pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe z razlogi, da je bil B.Đ. v spornem obdobju stečajni upravitelj toženke in je bil v tej funkciji tudi podpisnik sporne Pogodbe, medtem ko je bil I.M. (sedaj O.d.M. in p. d.o.o., o.p.) sestavljavec sporne pogodbe. Slednja sta imela tako po oceni sodišča vsekakor interes, da toženka v pravdi uspe.

11. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je prišlo tekom postopka do prenosa dejavnosti odvetnika I.M. na prevzemno družbo O.M. in p. d.o.o., o.p. (v nadaljevanju O.M. in p.) s sedežem Prešernova Ulica, C. (dokaz notarski zapis SV 68/2017 z dne 23. 1. 2017 - priloga B21) in ne na O.d.M. in p. d.o.o., o.p., kot je to zmotno navedla toženka pri predlogu za poziv stranskega intervenienta v pravdo.

12. V zvezi z vprašanjem stranske intervencije sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da stranska intervenienta nista izkazala pravnega interesa za vstop v pravdo na strani toženke. Pri odločanju o stranki intervenciji se namreč presoja, ali je intervenitent s stranko v takšnem razmerju, da odločitev lahko vpliva na njegov civilnopravni položaj. Interes mora biti pravni, izhajati mora torej iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. Sam ekonomski interes kot podlaga za vključitev intervenienta v pravdo ne zadostuje. Bistvo intervencije je, da ko intervenient pomaga eni od strank, varuje svoje pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da na eni strani nadzoruje stranko, od uspeha katere je odvisna njegova pravna situacija in na drugi strani tudi možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost.1

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vseh teh elementov pravnega interesa za vstop v pravdo stranska intervenienta nista niti zatrjevala, saj je B.Đ. na glavni obravnavi z dne 18. 9. 2017 (l. št. 106) izjavil le, da ima interes, da v pravdi uspe. Pooblaščenec O.M. in p. pa je na glavni obravnavi z dne 15. 11. 2017 (l. št. 133) navedel, da je bil I.M. sestavljavec sporne pogodbe, medtem ko je v pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2017 (l. št. 130) pojasnil le pravno nasledstvo odvetnika I.M.. Takšne splošne navedbe obeh stranskih intervenientov po prepričanju sodišča druge stopnje za utemeljitev pravnega interesa za vstop v pravdo na strani toženke ne zadoščajo, zato je stranko intervencijo navedenih oseb na strani toženke zavrnilo. V posledici tega je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi zoper odločitev o dopuščeni stranski intervenciji ugodilo in sklepa sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije B.Đ. z glavne obravnave z dne 18. 9. 2017 in O.p.M. z glavne obravnave z dne 15. 11. 2017 spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

K pritožbi zoper sodbo

14. Sprememba odločitve sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije na strani toženke je vplivala na spremembo odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov stranskih intervenientov. V tem kontekstu je tako utemeljena pritožbena graja zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov stranskih intervenientov v višini 3.687,23 EUR. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek stranskih intervenientov za povračilo njunih pravdnih stroškov (358. člen ZPP).

15. Pritožba se nadalje pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3,593.726,92 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Po preizkusu pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje zaključuje, da le-ti niso utemeljeni.

16. Pritožba uvodoma neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje tožnici odreklo pravno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Zatrjevanega zaključka, da je uveljavljanje ničnosti v primeru prodaje poslovne celote nedopustno, kot to trdi pritožba, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni napravilo. S sklicevanjem na 88. člen OZ, ki ureja vprašanje delne ničnosti, je le zaključilo, da je potrebno v obravnavanem primeru, ko je bila sklenjena pogodba za prodajo poslovne celote po 343. členu ZFPPIPP, predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto, zaradi česar ni mogoče uveljavljati delne ničnosti oziroma ničnosti posameznih določil Pogodbe. Iz tega razloga je presodilo, da se šteje uveljavljanje delne ničnosti kot uveljavljanje ničnosti Pogodbe v celoti (16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

17. Glede na zatrjevane ničnostne razloge je sodišče prve stopnje kot osrednje vprašanje spora pravilno opredelilo vprašanje predmeta Pogodbe. V zvezi z vprašanjem spornega predmeta Pogodbe tožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da so bile predmet Pogodbe mineralne surovine v raščenem stanju oziroma stvari izven pravnega prometa. Pravilne in jasne odgovore v zvezi s tovrstnimi prizadevanji tožnice je slednji dalo že sodišče prve stopnje v točkah 19 do 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne in povsem zadostne povzema, saj jim v bistvu ni kaj dodati. Pri tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bilo vprašanje predmeta Pogodbe obravnavano že v drugih sodnih postopkih, ki jih je v zvezi s Pogodbo uveljavljala tožnica. Tako je že Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. Cst 77/2015 z dne 5. 2. 2015 pojasnilo, da iz Pogodbe ne izhaja, da bi dolžnik (toženka) prodajal mineralne surovine, ki se nahajajo pod zemljišči stečajnega dolžnika in katere so skladno s 4. členom ZRud.-1 last RS. Zapis v 2. členu Pogodbe je namreč potrebno razumeti kot določilo, na podlagi katerega kupec vstopi v tržni položaj prodajalca (8. točka obrazložitve navedenega sklepa). Predmet Pogodbe pa je bil presojan tudi v revizijskem postopku v zadevi opr. št. III Ips 98/2016 z dne 19. 9. 2017, v kateri je Vrhovno sodišče v 13. točki obrazložitve pojasnilo, da je toženka imela v K.P. na podlagi 34. člena ZRud-1 koncesijo, na tej podlagi pa je lahko tožnici sicer prepustila mesto koncesionarja, ni pa ji mogla "izročiti" mineralnih surovin.

18. Takšnega zaključka ne more omajati pritožbeno sklicevanje na to, da toženka do nastopa prekluzije v obravnavanem primeru ni prerekala trditev toženke, da je bila predmet Pogodbe tudi zaloga mineralnih snovi. Iz pregleda spisa namreč izhaja, da je toženka že v odgovoru na tožbo z dne 20. 12. 2016 navedeno trditev toženke prerekala v 4. točki odgovora, slednje pa je dodatno storila tudi v 5. točki pripravljalne vloge z dne 24. 3. 2017 in 7. točki pripravljalne vloge z dne 24. 5. 2017. Na drugačen zaključek o vsebini predmeta sporne Pogodbe pa tudi ne more vplivati sklicevanje pritožbe na nepodpisano Kupoprodajno pogodbo z dne 4. 9. 2014, saj je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da to dejstvo ni pravno relevantno. V postopku presojanja ničnosti je namreč le Pogodba, h kateri soglasje je dalo tudi stečajno sodišče v skladu z ZFPPIPP.

19. Pri obrazložitvi vsebine spornega predmeta Pogodbe tudi ni podano nasprotje v razlogih sodbe, saj je sodišče prve stopnje obrazložitev v 20. in 21. točki izpodbijane sodbe podalo notranje skladno. Sistematično je pojasnilo vsebino predmeta sporne Pogodbe, zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

20. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zapis o stroških rudarske pravice iz preteklega obdobja v znesku 217.814,98 EUR razumeti kot opredelitev stroškov, ne pa kot kupnino za prenos ali prodajo, kar je po ZRud-1 nedopustno (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na besedilo 2. člena Pogodbe in vsebino ZRud-1 je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo navedbam toženke, da je pri tej postavki šlo za stroške pri izkopu rudnine, ki jih je imel stečajni dolžnik (toženka) v preteklem letu pri proizvodnji zalog, ki so predmet nakupa. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je torej šlo za dejanske stroške in ne za rudarsko pravico samo, ki se lahko na podlagi 51. člena ZRud-1 prenese samo na podlagi odločbe pristojnega ministrstva. V zvezi s temi zaključki je neutemeljena pritožbena graja, da je odločitev sodišča prve stopnje nerazumljiva, zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

21. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje tako pravilno zaključilo, da Pogodba ni nična, saj ni šlo za prodajo mineralnih surovin, kakor tudi ne za prodajo rudarske pravice, kar bi bilo oboje v nasprotju z ZRud-1. 22. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da so neutemeljene trditve tožnice o neupravičeni obogatitvi toženke. Pritožbeno sodišče podrobne razloge za takšen zaključek sodišča prve stopnje, ki jih je podalo od 25. do 28. točke obrazložitve, v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema kot pravilne. Kot že sama pritožba ugotavlja, je te razloge sodišče prve stopnje povzelo po revizijski zadevi VS RS III Ips 98/2016, kjer je revizijsko sodišče jasno in nedvoumno v 12. točki obrazložitve zaključilo, da v Pogodbi ni bila nikjer določena zaveza toženke, da tožnici izroči 1.011.924 m3 mineralnih surovin. Res je, da je tožnica v tistem postopku svoj zahtevek utemeljila na delni nezmožnosti izpolnitve, vendar je potrebno poudariti, da so stališča Vrhovnega sodišča, podana v navedeni revizijski zadevi, pravno pomembna tudi za obravnavano zadevo. V zvezi z zatrjevanjem tožnice glede neupravičene obogatitve je tako bistvena ugotovitev, da je šlo pri prodaji po Pogodbi za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.

23. Nazadnje pa je neutemeljen še pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem strank, prič in stranskih intervenientov. Pravilno je namreč presodilo, da dejansko stanje izhaja iz listin v spisu in so tako navedeni dokazni predlogi nepotrebni (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

24. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka (353. člen ZPP).

K pritožbenim stroškom

25. Tožnica je s pritožbo uspela le glede zavrnitve udeležbe stranskih intervenientov na toženi strani in glede povrnitve njunih pravdnih stroškov, kar pa ne predstavlja vsebinskega uspeha v pravdi, zato sama krije svoje stroške s pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

26. Sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo stranskih intervenientov in toženke, saj jih v skladu s 155. členom v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ni ocenilo za potrebne. Njihove navedbe v odgovoru na pritožbo tožnice niso v bistveni in odločilni meri vplivale na sprejem odločitve o delni utemeljenosti pritožbe.

1 Tako A. Galič v Pravdni postopek : zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 269.