Jedro

Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem tožeči stranki ni bila priznana pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za začasno čakanje na delo za delavko. Izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje številka 11064-39580/2020-4 z dne 30. 11. 2020 se odpravi v 1. točki izreka v delu, v katerem se tožeči stranki ne prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavko A. A. in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi petega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20, v nadaljevanju ZZUOOP) vlagatelju kot delodajalcu (v tem postopku tožeča stranka) priznal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo za obdobje, ki ga je delodajalec navedel v vlogi, odločil, da se delno povračilo delodajalcu izplača za dva delavca, napotena na začasno čakanje na delo in za obdobje čakanja na delo, ki so poimensko navedeni v prilogi 1 k sklepu ter odločil, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A. (1. točka izreka). V nadaljevanju izreka je določeno, pod katerimi pogoji bodo ob obračunu zahtevka v njem navedene osebe izključene iz plačila; kakšna je osnova in način izračuna nadomestila plače delavcem ter višina povračila; da je tožeča stranka upravičena do delnega povračila izplačanih nadomestil, če je ta nadomestila dejansko izplačala; kako je tožeča stranka dolžna poročati; da se nadomestilo izplača iz proračunskih sredstev na njen transakcijski račun; kakšne so pravice in obveznosti strank v zvezi z izvajanjem ukrepa ter kakšen je nadzor nad porabo dodeljenih sredstev; v katerih primerih bo morala tožeča stranka prejeta sredstva vrniti; kdo bo izvajal inšpekcijski nadzor; da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, da v postopku niso nastali posebni stroški in da je sklep takse prost. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je vlagatelj dne 28. 10. 2020 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju delo. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima z osebo A. A. sklenjeno pogodbo o vključitvi v okviru programov aktivne politike zaposlovanja (Spodbude za trajno zaposlovanje mladih), zato se zanjo ne prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač. Namen povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo je ohranitev delovnega mesta zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, ukrep pa je namenjen delodajalcem, ki bi delavce v nasprotnem primeru odpustili. Delodajalec, ki prejme subvencijo za zaposlitev brezposelne osebe, pa je pogodbeno zavezan ohraniti njeno zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Ukrepa sta po vsebini izključujoča in delodajalec ne more poleg subvencionirane zaposlitve hkrati uveljaviti tudi povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, saj je k ohranitvi delovnega mesta zavezan že s pogodbo o subvencioniranju zaposlitve.

3. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je subvencioniranje zaposlitve iz posebnega ukrepa aktivne politike zaposlovanja namenjeno spodbujanju zaposlovanja določenih skupin brezposelnih oseb, ki se sicer težje zaposlijo (npr. mladi brez izkušenj ali starejše osebe) in delodajalci za zaposlitev teh oseb prejmejo posebno subvencijo. S sklenitvijo posebne pogodbe o subvencioniranju se zavežejo ohraniti subvencionirano zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Povračilo nadomestila plač delavcem na začasnem čakanju je namenjeno ohranjanju delovnega mesta in delodajalcem, ki bi sicer delavce odpustili. Delodajalec za istega delavca ne more biti hkrati upravičen do subvencije za zaposlitev in sredstev iz proračuna RS za ohranitev delovnega mesta, ker gre pri enem za ukrep, ki je namenjen spodbujanju zaposlovanja točno določenih skupin, na drugi strani pa za ukrep, ki je namenjen ohranjanju delovnih mest. Delodajalci za subvencionirane zaposlitve oddajo ponudbe na podlagi javnega povabila, ki določa pogoje za posamezen ukrep aktivne politike zaposlovanja, ki pa ne omogoča začasnega zadržanja ali mirovanja pogodbe, da bi v vmesnem obdobju delodajalci lahko bili upravičeni do povračila nadomestila plač za delavce na začasnem čakanju na delo. Pri tem ni pomembno, kakšna je mesečna višina subvencije.

4. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da ga odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Iz tožbenih navedb izhaja, da nasprotuje le odločitvi, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za delavko A. A., saj je zakonodajalec izrecno predvidel rešitev za primere, kjer pride do konkurence več različnih ukrepov, ki so namenjeni za ohranjanje delovnih mest. Glede na javno in nedvoumno dikcijo četrtega odstavka 74. člena ZZUOOP, da lahko delodajalec uveljavlja razliko med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo, ki jo prejema na podlagi posebnih programov, ni jasno in razumljivo pravno tolmačenje obeh organov, da se subvencija na podlagi aktivne politike zaposlovanja in ukrepi po ZZUOOP izključujejo. Zmotno je tudi stališče, da je tožnikova dolžnost ohranjanja zaposlitve na podlagi sklenjene pogodbe na osnovi aktivne politike zaposlovanja absolutna, saj se lahko tudi takšno pogodbo o zaposlitvi odpove, kar pa bi imelo negativne posledice tako za delodajalca kot za delavca. Tožnik je delavko A. A. napotil na čakanje na delo v obdobju od oktobra 2020 do aprila 2021 in bi bil na podlagi ZZUOOP v tem obdobju upravičen do povračila 80% izplačanega nadomestila za čakanje na delo, v obdobju od februarja do aprila 2021 pa tudi do povračila plačanih prispevkov za zaposlene. Tožeča stranka bi bila upravičena do skupno 5.773,20 EUR subvencije, ker pa je za to delavko vsak posamezni mesec prejela subvencijo „Zaposli Me“ v višini 208,00 EUR, kumulativno za 7 mesecev 1.456,00 EUR, lahko na podlagi 74. člena ZZUOOP uveljavlja razliko do polne subvencije v višini 4.317,20 EUR. Tožeča stranka je procesno pravilno napotila delavko na čakanje na delo in vložila vlogo za nadomestilo, zahtevek pa je utemeljen tudi po višini, saj je tožeča stranka vsak mesec v relevantnem obdobju nakazala nadomestilo plače v skladu s pogodbenimi obveznostmi, od tako nakazane plače pa uveljavlja ustrezno povračilo.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka v tožbi kot toženo stranko navedla prvostopenjski organ, ki je izdal izpodbijani sklep, v tožbenih navedbah pa je opredelila, da je pritožbeni organ Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pritožbo v celoti zavrnilo. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan; toženca pa zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Ob jasni zakonski opredelitvi tožene stranke v upravnem sporu in podatkih izpodbijanega upravnega akta je tožena stranka v tem upravnem sporu Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

9. Tožeča stranka je v tožbenem predlogu predlagala, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo, vendar pa je glede na tožbene navedbe jasno, da s tožbo nasprotuje le upravnemu aktu v delu, kolikor ji ni bila priznana pravica do povračila izplačanih nadomestil plače za delavko A. A. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zato (le) pravilnost in zakonitost 1. točke izreka izpodbijanega sklepa v delu, v katerem tožeči stranki ni bila priznana pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za začasno čakanje na delo za to delavko. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da se ukrepi iz programa aktivne politike zaposlitve izključujejo z ukrepom delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo, saj se ti ukrepi razlikujejo po namenu. Zato v primeru prejemanja subvencionirane zaposlitve delodajalec ne more uveljavljati tudi povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo.

10. Sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku. Po določbi prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja tudi v obravnavanem postopku, mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa o zavrnitvi delnega povračila izplačanih nadomestil plač za delavko A. A. bistveno pomanjkljiva, saj ni navedena materialnopravna podlaga za tako odločitev. Zgolj iz uvoda izpodbijanega sklepa izhaja, da je izdan na podlagi petega odstavka 74. člena ZZUOOP. Na dan izdaje izpodbijanega akta je ta določal samo: ZRSZ odloči o vlogi v 15 dneh od vložitve vloge s sklepom. Pravna podlaga za vsebinsko odločitev v izpodbijanem aktu ni navedena, navedena je le še pravna podlaga za odločitev o stroških, izvršitvi odločbe in o taksi. Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo izpodbijanega dela upravnega akta.

11. Sodišče pa zaradi nadaljnjega obravnavanja zadeve pred upravnim organom še pojasnjuje, da je stališče v izpodbijanem sklepu, ki ga je potrdil tudi drugostopenjski organ, da delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa aktivne politike zaposlitve in prejemajo subvencijo iz tega naslova, ne morejo za isto obdobje uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo, to pa zato, ker se ukrepi razlikujejo po namenu, temelji na napačni razlagi oziroma uporabi za zadevo relevantnih materialnopravnih določb. 12. Upravičenca do delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo določa 68. člen ZZUOOP, pri čemer iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi prvostopenjski organ ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje katerega od zakonskih pogojev. Določbe četrtega poglavja ZZUOOP urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače in omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, ob upoštevanju omejitve, po kateri skupni znesek financiranja na sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev. Tako je višina nadomestila omejena s pravilom iz četrtega odstavka 74. člena ZZUOOP, po katerem lahko delodajalec, katerega zaposlitve so neposredno ali posredno sofinancirane iz proračuna RS preko posebnih programov, uveljavlja povračilo nadomestila plače le v višini razlike med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo. S tem je zakonodajalec vzpostavil pravilo, ki kombiniranje več različnih subvencij omejuje na način, da kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca. Možnost kombiniranja več različnih subvencij izhaja tudi iz določbe 78. člena ZZUOOP, ki v drugem odstavku določa, da skupni znesek sofinanciranja istih upravičenih stroškov, ki se financirajo tudi iz drugih javnih virov, ne sme preseči omejitev, določenih z zakonom; po določbi tretjega odstavka istega člena pa se subvencija lahko kombinira tudi z drugimi ukrepi za podporo ohranjanju delovnih mest, če kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca. ZZUOOP torej omogoča kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, ob upoštevanju omejitve, po kateri skupni znesek financiranja na sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

13. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, pri odločanju pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v delu 1. točke izreka, v katerem se tožeči stranki ni priznala pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavko A. A., odpravilo ter v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko mu je bila vročena sodba, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).