Jedro

Če je bil nekdo tuj (avstrijski) državljan v času podržavljenja in če je bilo podržavljenje opravljeno na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi demokratske in neodvisne Avstrije (13.8.1968), ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo in pritožbo A.K. (ki pa ni vložila tožbe) proti sklepu Upravnega organa za kmetijstvo Upravne enote Š. z dne 6.3.1995, s katero je navedeni prvostopni organ zavrgel tožnikovo zahtevo in zahtevo A.K. z dne 4.12.1993 za denacionalizacijo podržavljenih kmetijskih zemljišč parc. št. 1523, 1544/5 in 1552/2, vpisane pri vl. št. 421 k.o. Z.. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da je bil prejšnji lastnik podržavljenega premoženja: J.Ž. v času podržavljenja avstrijski državljan, premoženje pa je bilo podržavljeno na podlagi pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, torej na podlagi predpisa, ki ga Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne določa kot pravni temelj za denacionalizacijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da iz vloge za denacionalizacijo izhaja, da sta jo vložnika (tožnik in A.K.) vložila kot upravičenca in ne kot pravna naslednika. Odločba o podržavljenju (Oddelka za finance Skupščine občine .Š. z dne 13.8.1968) se glasi na ime J.Ž.. V tej odločbi je ugotovljeno, da gre za podržavljenje na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi demokratske in neodvisne Avstrije, saj je lastnik zemljišč, ki s to odločbo prehajajo v državno (pravilno: družbeno) last, avstrijski državljan že od 13.3.1938 in je bil torej avstrijski državljan tudi v času podržavljenja. Glede na to, da se odločba o podržavljenju, ki je postala pravnomočna dne 15.10.1968, glasi na ime J.Ž. in da je ta odločba tudi temelj za zemjiškoknjižni prepis, po mnenju tožene stranke ni mogoče slediti navedbam pritožnikov (tožnika in A.K.), da so bile nepremičnine dejansko podržavljene njima oziroma tožnikovemu očetu (V.K.). Odločitev prvostopnega organa, da ne ugodi zahtevi pritožnikov (tožnika in A.K.) za denacionalizacijo, ker prejšnji lastnik ni imel jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja in ker nepremičnine niso bile podržavljene po predpisih, ki jih ZDen določa kot pravni temelj za denacionalizacijo, je po mnenju tožene stranke pravilna in temelji na zakonu. Po mnenju tožene stranke pa glede na dejstvo, da je prvostopni organ vložnika z dopisom z dne 28.12.1993 pozval, naj svojo vlogo za denacionalizacijo dopolni, je šteti postopek za uveden v smislu 1. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato ni mogoča uporaba 2. odstavka tega člena, ki nalaga upravnemu organu, da zavrže vlogo, ker ni pogojev za uvedbo upravnega postopka. Pač pa bi moral prvostopni organ po mnenju tožene stranke o stvari meritorno odločiti z odločbo in zahtevo zavrniti, ker ni utemeljena v zakonu. Po mnenju tožene stranke pa ta nepravilnost ni razlog za odpravo izpodbijanega sklepa v pritožbenem postopku, saj to za stranko nima nobenih posledic.

Tožnik v tožbi navaja, da je v letu 1970 kupil dve parceli, skupaj z A.K., od Občine Š. in sicer 1544/4 in 1544/6 k.o. Z.. Leta 1959 mu je oče izročil posest na parc. št. 1544/3, 1544/4, 1544/5 in 1523 k.o. Z., ki jih je imel v posesti na podlagi odločbe skrbstvenega organa z dne 12.3.1968, izdane na podlagi 50. člena Zakona o skrbništvu (Uradni list FLRJ, št. 16/65), s katero je bil oče (V.K.) postavljen za skrbnika za posebne primere. Dne 23.10.1984 pa je prejel obvestilo Gozdnega gospodarstva B., da sta parc. 1523 in 1544/5 dani v upravljanje in gospodarjenje temu gozdnemu gospodarstvu. Istega leta sta soseda F. in A.P. začela trditi, da so navedene parcele začeli uživati njuni predniki, ki naj bi jih kupili od Ž., kar pa ni res. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila pravilno in pravilno utemeljila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in da temelji na zakonu. To je, da ne ugodi tožnikovi zahtevi in zahtevi A.K. za denacionalizacijo, ker prejšnji lastnik (J.Ž.) ni imel jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja in ker navedene nepremičnine niso bile podržavljene po predpisih, ki jih ZDen določa kot pravni temelj za denacionalizacijo. Ta odločitev temelji na listinah in podatkih v upravnih spisih in je zakonita. Tožnik pa tudi sicer ni upravičen vlagatelj zahteve za denacionalizacijo po določbah 3., 4., 5. in 15. člena ZDen, saj ni pravni naslednik razlaščenca J.Ž.

Prav tako je pravilno stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da v konkretnem primeru ni mogoča uporaba 2. odstavka 125. člena ZUP in da bi moral prvostopni organ o stvari meritorno odločiti z odločbo in zahtevo zavrniti, ker ne temelji na zakonu ter da ta nepravilnost ni razlog za odpravo prvostopnega sklepa v pritožbenem postopku, saj to za tožnika nima nobenih posledic.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).