Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da za družinskega člana štejeta tožnik in njegova mati, ter ob upoštevanju njunih prihodkov pravilno ugotovil tudi, da povprečni mesečni dohodek tožnika in matere v relevantnem obdobju za odločitev znaša 1.008,22 EUR. Navedeno pomeni da je presežena višina osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po zakonu, ki ureja socialno varstvo, od 1. 8. 2015 znaša 270,82 EUR. Tožnik zato pogojev za odpis davčnega dolga po 37. členu Pravilnika o izvajanju ZDavP-2 ne izpolnjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, je z izpodbijano odločbo odločila, da se vlogi davčnega zavezanca za odpis, delni odpis oziroma odlog plačila davčnega dolga iz naslova doplačila dohodnine (kategorija davka 85), ki na dan 9. 11. 2015 skupaj z zamudnimi obrestmi znaša 712,20 EUR, ne ugodi. Odločitev je prvostopenjski organ oprl na določbo prvega odstavka 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter določbo 76. člena in drugega odstavka 101. člena ZDavP-2, ter določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovljeno je bilo, da zavezanec živi v skupnem gospodinjstvu z materjo. Iz tega razloga so se ugotavljali dohodki in premoženje zavezanca in njegove matere. Ker je znašal ugotovljeni povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 1.008,22 EUR, je bila presežena višina dohodka za odobritev odpisa davčnega dolga, ki znaša 270,82 EUR in delnega odpisa, ki znaša 406,23 EUR, kot tudi odloga plačila davčnega dolga, ki znaša 541,64 EUR. Ker zavezanec ni izpolnil dohodkovnega kriterija za odobritev odpisa, delnega odpisa oziroma odloga plačila davčnega dolga, niti premoženjskega kriterija, saj so nepremičnine matere ocenjene z več kot 30.000 EUR, prav tako pa ima mati prihranke v skupni višini 1.900 EUR, zavezančevi vlogi ni bilo mogoče ugoditi.

2. Tožnik v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka in navaja, da je vse premoženje v lasti njegove mame in ga zato davčni organ ne bi smel upoštevati. Na domačiji dela in vlaga, denar, ki ga je dobil ob prenehanju dela, pa je porabil za poplačilo dolgov. Veliko ima stroškov z vzdrževanjem mehanizacije in opravljanjem dela na domačiji in čiščenjem snega v zimskih mesecih. Ne strinja se z dodatno obdavčitvijo dohodkov in poudarja, da mati dobi samo 290 EUR pokojnine. Ne ve kje naj vzame denar za plačilo, zato v tožbi smiselno predlaga da se ji ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da so navedbe tožnika neutemeljene, zato vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za izpodbijano odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

6. Odpis in obročno plačevanje davka ureja ZDavP-2 v določbah 101. člena. Po določbah navedenega člena lahko davčni organ dovoli odpis ali delni odpis (ali odlog plačila davka) za čas do dveh let oziroma dovoli obročno plačilo davka največ v 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis ali delni odpis davka ureja Pravilnik v svojem 37. in 36. členu. Po določbah 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 31. členom tega pravilnika, ne presegajo 1,5-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Davčni organ pa lahko v skladu z drugim odstavkom istega člena Pravilnika v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 31. členom tega Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

7. Ob upoštevanju navedenih zakonskih in podzakonskih določb je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna. Prvostopenjski organ je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 29. člena Pravilnika, tožnikove vloge in podatkov uradnih evidenc pravilno ugotovil, da za družinskega člana v smislu Pravilnika štejeta tožnik in njegova mati, ter ob upoštevanju njunih prihodkov pravilno ugotovil tudi, da je povprečni mesečni dohodek tožnika in matere v relevantnem obdobju za odločitev znaša 1.008,22 EUR. Navedeno pomeni da je presežena višina osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po zakonu, ki ureja socialno varstvo, od 1. 8. 2015 znaša 270,82 EUR. Ker je torej povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v navedenem obdobju presegal v Pravilniku določen premoženjski cenzus za celotni in za delni odpis, je upravni organ, ob upoštevanju nespornih dohodkov tožnika in njegove matere, pravilno ugotovil, da tožnik pogojev za odpis davčnega dolga po 37. členu Pravilnika ne izpolnjuje.

8. Na podlagi prej navedenih določb Pravilnika mora davčni zavezanec za odpis, delni odpis oziroma odlog plačila davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede nizkih dohodkov, kakor tudi premoženja. V kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na premoženje tožnikove matere, s katero živi v skupnem gospodinjstvu in katerega vrednost v tem upravnem sporu ni sporna, upošteva pa se na podlagi 34. člena Pravilnika, v zadevi ni izpolnjen niti premoženjski pogoj za ugodno rešitev tožnikove vloge.

9. Na drugačno odločitev sodišča ne vplivajo niti tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na prejemke pridobljene ob prenehanju delovnega razmerja. Gre za dohodke iz naslova odpravnine v višini 13.612,34 EUR, ki jih je prvostopenjski organ upošteval kot izredni dohodek, v sorazmernem delu za šest mesecev v višini 6.806,17 EUR, dohodek iz naslova pokojnine v višini 3.036,24 EUR ter letni dodatek v višini 250 EUR (upoštevan kot izredni dohodek v sorazmernem delu). Tožnik višini prejetih dohodkov ne ugovarja, niti ne ugovarja ugotovitvi, da njegova mati v obdobju 6 mesecev pred vložitvijo vloge prejela pokojnino v skupnem znesku 1.730,88 EUR, letni dodatek v višini 390,00 (upoštevan v sorazmernem delu) ter dohodek iz kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v višini 410,79 EUR, prav tako upoštevan v sorazmernem delu. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da gre za materine dohodke in njeno premoženje. Prvostopenjski organ je namreč pravilno upošteval določbo tretjega odstavka 29. člena Pravilnika, podatek iz tožnikove vloge in podatke iz uradnih evidenc in pravilno ugotovil, da za družinskega člana v smislu Pravilnika šteje tudi tožnikova mati.

10. Upoštevaje navedeno so tožbeni ugovori, tudi tisti v katerih tožnik navaja visoke stroške v zvezi z vzdrževanjem premoženja ter kmetije, neutemeljeni oziroma neupoštevni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.