Jedro

Ker je povzročitev onesnaženja vodotoka s strani tožene stranke dokazana, je brezpredmetno, kateri tehnični proces, dogodek ali opustitev je neposredno povzročil izliv bele tekočine v potok. Za odločitev v tem postopku ni važno, ali je prišlo do izlitja kljub čistilni napravi ali morda po kakšni drugi poti mimo čistilne naprave, saj bi tožena stranka morala poskrbeti, da do izliva sploh ne bi prišlo.

Odškodnina za premoženjsko škodo se odmerja po cenah na dan izdaje odločbe samo, če zakon ne odreja kaj drugega. Za odmero odškodnine za škodo zaradi pogina rib se ne uporabljajo splošna pravila ZOR, temveč se glede na specialni predpis (ZSlaR) odškodnina odmeri v pavšalnem znesku skladno z Odškodninskim cenikom za povračilo škode na ribah.

Oškodovanec lahko načeloma vedno zahteva denarno odškodnino (4. odst. 185. čl. ZOR). Pravična oz. primerna odškodnina se odmeri samo takrat, ko višine škode ni mogoče ali ni smotrno natančno ugotoviti (primerjaj 216. čl. ZPP), medtem ko je v obravnavanem primeru možno in potrebno odškodnino določiti na podlagi pravnega predpisa, na zakonu temelječega cenika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 59.765,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 17.10.2002 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine 737.100,00 SIT s pripadki.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka razpolagala s čistilno napravo. Ni pojasnjeno, kako naj bi prišlo do izlitja tekočine v potok mimo čistilne naprave.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in med drugim navedla, da tožena stranka niti ni prerekala, da so odplake pritekle prav iz njene sirarne.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da so bili vsi dokazi tožeče stranke "pridobljeni izven sodnega postopka" in da jim zato sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Jasno je, da je večina listinskih dokazov, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje (analize, poročila itd.) nastalo neposredno po škodnem dogodku, ko sodnega postopka sploh še ni bilo. Priče so bile zaslišane na glavni obravnavi, medtem ko je tožena stranka izvedbo dokaza z izvedencem, ki ga je sama predlagala, onemogočila s tem, da ni založila predujma za stroške izvedenca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v sodbi zelo skrbno ter prepričljivo obrazložilo, da je iz cevi, ki je vodila iz sirarne tožene stranke, v potok iztekla nekakšna bela tekočina. Pod tem iztokom je bila voda kemično spremenjena (nizka Ph vrednost in nizka vsebnost kisika), kar je povzročilo pogin rib, medtem ko je nad iztokom iz sirarne imela voda normalne kemične lastnosti, zato tam do pogina rib ni prišlo. Dejstvu, da je bela tekočina pritekala prav iz odtoka njene sirarne, tožena stranka sploh ni oporekala. Sodišče druge stopnje sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje, da je prav iztok tekočine iz sirarne tožene stranke povzročil pogin rib, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzročna zveza med ravnanjem oz. opustitvijo tožene stranke in nastalo škodo nedvomno podana. Pri tem niti ni pomembno, kot je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ali je iz odtoka tekla sirotka ali kakšna druga snov. Ker je povzročitev onesnaženja vodotoka torej dokazana, je brezpredmetno, kateri tehnični proces, dogodek ali opustitev je neposredno povzročil izliv bele tekočine v potok. Svoje trditve, da glede na takratno naravo proizvodnega procesa pri toženi stranki ni moglo priti do nikakršnega izliva kemičnih snovi v potok, bi tožena stranka mogla dokazovati z izvedencem, kar pa je kljub sklepu sodišča o postavitvi izvedenca tožena stranka sama preprečila z opustitvijo plačila predujma. Tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka v spornem času razpolagala s čistilno napravo, ki bi izliv škodljivih stvari v potok morala preprečiti, so neprepričljive, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvoumno ugotovljeno, da je do izliva za okolje škodljivih snovi v potok prišlo. Za odločitev v tem postopku ni važno, ali je prišlo do izlitja kljub čistilni napravi ali morda po kakšni drugi poti mimo čistilne naprave, saj bi tožena stranka morala, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, poskrbeti, da do izliva sploh ne bi prišlo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z neskladnostmi med izpovedbo priče V.C. v tem postopku in v kazenskem postopku zoper obdolženega direktorja tožene stranke, s katerimi poskuša tožena stranka izpodbiti verodostojnost navedene priče. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo ne samo na izpovedbo priče Carla, temveč tudi na druge priče (B. D., M.B., mag. M.P., T. B.), ki so vse izpovedovale praktično enako kot V.C., pa tudi na listinske dokaze. Vsi ti dokazi potrjujejo navedbe tožeče stranke, zato majhne neskladnosti v izpovedbah Carla, na katere se sklicuje tožena stranka, ne jemljejo verodostojnosti navedeni priči in še manj dejanski oceni ter materialnopravni odločitvi sodišča prve stopnje.

Neresnična je pritožbena trditev, da je analize vzorcev vode opravila tožeča stranka sama, saj je iz poročil v spisu jasno razvidno (priloge A2-A4, A6 in A7), da je kemične analize vode opravil Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj obstajajo navidezne razlike v datumih na navedenih poročilih, pri čemer se je povsem pravilno oprlo na izpovedbo priče Mete Povž. Na te razloge se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje v zvezi s pritožbenimi navedbami o napačnih datumih analiz. Pritožbene navedbe, da bi "le tožeča stranka ... lahko pojasnila, kaj se je z vzorci ... dogajalo," pa so tako pavšalne, da jih niti ni mogoče preizkusiti.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je nasprotje v sodbi o izpovedbah priče P. glede vzroka smrti rib ter ugotovitev o spremembah na poginulih ribah. Izjave P., kot jih citira tožena stranka v pritožbi, so iztrgane iz konteksta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (list. št. 99), da sta pogin rib povzročila dva vzroka: pomanjkanje kisika (kar se kaže z nenavadno bledico rib, kot je povedala priča P.) in nizka Ph vrednost vode, kar povzroča med drugim tudi zasluzenost škrg, kot izhaja iz rezultata preiskav poginulih rib (prilogi A1 in A5). Zato je razumljivo, da sta bila na poginulih ribah opažena oba znaka - bledica in zasluzenost škrg. Ugovorov, da naj bi pogin povzročila neka druga snov, ki naj bi v potok pritekala nad sirarno, tožena stranka z ničemer ni izkazala, poleg tega pa jih je sodišče prve stopnje ovrglo s prepričljivimi razlogi, opiraje se na izpovedbo P., ki je povedala, da je v potoku nad iztokom iz sirarne videla žive ribe.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke zoper višino odškodnine. V času postopka na prvi stopnji veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) res določa, da se odškodnina odmerja po cenah na dan izdaje odločbe, vendar samo, če zakon ne odreja kaj drugega (2. odst. 189. čl. ZOR). Podlaga za uporabo drugih, specialnih predpisov je tudi v 23. čl. ZOR, ki določa, da se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določbe ZOR samo za vprašanja, ki niso (drugače) urejena v takem posebnem zakonu. Specialni predpis v smislu 23. čl. ZOR je Zakon o sladkovodnem ribištvu (ZSlaR), ki v 2. odst. 16. čl. določa, da se škoda na ribah obračuna po predpisanem ceniku. Tak na zakonu temelječ cenik je Odškodninski cenik za povračilo škode na ribah (Ur. list SRS, 17/80), na podlagi katerega je pravilno odmerilo odškodnino sodišče prve stopnje. Za odmero odškodnine za škodo zaradi pogina rib se torej ne uporabljajo splošna pravila ZOR, temveč se glede na specialni predpis (ZSlaR) odškodnina odmeri v pavšalnem znesku skladno z Odškodninskim cenikom za povračilo škode na ribah. Glede teka zakonitih zamudnih obresti tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da po 186. čl. ZOR odškodninska obveznost zapade s trenutkom nastanka škode, torej je tožena stranka že takrat prišla v zamudo. Ker je tožeča stranka zahtevala zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je obrestnemu zahtevku v celoti ugodilo. Na tek obresti nima nobenega vpliva okoliščina, ali je tožeča stranka morda škodo odpravila oz. povrnila v prejšnje stanje ali ne. Pritožbeno razpravljanje o restituciji ni relevatno tudi zato, ker lahko oškodovanec načeloma vedno zahteva denarno odškodnino (4. odst. 185. čl. ZOR). Sklicevanje na 190. čl. ZOR ni utemeljeno, ker navedeni člen vsebuje določbe o odmeri odškodnine v primerih, ko so za odmero pomembne (tudi) okoliščine, nastale po povzročitvi škode, kar pa ne velja za obravnavani primer. V tej zadevi tudi ni možno govoriti o pravični odškodnini, ki jo nekajkrat omenja pritožnik, saj se pravična oz. primerna odškodnina odmeri samo takrat, ko višine škode ni mogoče ali ni smotrno natančno ugotoviti (primerjaj 216. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), medtem ko je v obravnavanem primeru možno in potrebno odškodnino določiti na podlagi pravnega predpisa, na zakonu temelječega cenika.

Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), ki obsegajo stroške sestave odgovora (375 odvetniških točk ali 37.500,00 SIT), poročila stranki (10 odv. točk ali 1.000,00 SIT), 19 % DDV na odvetniško storitev (7.315,00 SIT), sodno takso za odgovor (13.600,00 SIT) in stroške poštnine (350,00 SIT), skupaj 59.765,00 SIT.