Jedro

Dokler odločitev v postopku izterjave denarne kazni izrečene v prekrškovnem postopku ni pravnomočna, je vprašanje nastanka te obveznosti še negotova, njeno plačilo pa je mogoče uveljavljati šele po izvršljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se zadevi davčne izvršbe zoper tožnika št. DT 4933-18590/2014 in DT 4933-18607/2014 združita v en postopek, tako da postane vodilna zadeva št. DT 4933-18607/2014. V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da na podlagi izvršilnih naslovov sodbe št. 710-2878/2012-10, ki jo je izdal Inšpektorat RS za delo dne 17. 10. 2013 in je postala izvršljiva 22. 11. 2013 za stroške postopka v znesku 150,00 EUR in na podlagi odločbe istega organa št. 710-2878/2012-3 z dne 30. 11. 2012, ki je postala izvršljiva 21. 11. 2013 za globo v znesku 1.500,00 EUR, tožnik dolguje glavnico v znesku 1.650,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 75,00 EUR, torej skupaj 1.725,00 EUR. Za izterjavo tega dolga se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma v posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika, pri tem pa so izvzeti predmeti po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Dolžniku se prepoveduje razpolagati z zarubljenimi premičninami.

2. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ spremenil prvostopni sklep v izreku glede navedbe vrste, številke in datuma izdaje pod prvo alinejo navedenega izvršilnega naslova tako, da ta pravilno glasi: "plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 710-2878/2012 z dne 23. 10. 2013" ter v datumu njegove izvršljivosti tako, da ta pravilno glasi: "21. 11. 2013", glede navedbe vrste in številke pod drugo alinejo navedenega izvršilnega naslova pa ta pravilno glasi: "plačilni nalog št. 035733/C", v preostalem je ministrstvo prvostopni sklep potrdilo in pritožbo zavrnilo.

3. Iz obrazložitve zgoraj navedenih upravnih aktov izhaja, da se je predmetni postopek začel v skladu s 146., 156. in 143. členom ZDavP-2 na podlagi predloga predlagatelja izvršbe, to je Inšpektorata RS za delo, ki je Finančni upravi RS kot pristojnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z zgoraj navedenim izvršilnim naslovom. Glede na to je prvostopni organ dovolil predlagano izvršbo, pri tem pa upošteval omejitve iz 177. člena ZDavP-2. 4. Ministrstvo v obrazložitvi ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, prihaja pa le do določenih pomanjkljivosti pri navedbi izvršilnih naslovov, na podlagi katerih se predmetna izvršba opravlja, zato je drugostopni organ v tem delu spremenil prvostopno odločitev. Dodaja, da tudi napačno naveden datum izvršljivosti pod prvo alinejo izvršilnega naslova ne pomeni nezakonitosti izpodbijanega sklepa, saj je bila izvršba dovoljena, ko je bil izvršilni naslov že izvršljiv.

5. Po vpogledu v podatke Agencije RS za javnopravno evidence in storitve v predmetni zadevi pa ministrstvo ugotavlja, da je bil nad tožečo stranko kot samostojnim podjetnikom dne 14. 6. 2013 začet postopek osebnega stečaja pod št. St 1093/2013, ki sicer še ni končan. V tem postopku je tožnik podal tudi predlog za odpust obveznosti, ki je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, št. St 1093/2013 z dne 16. 6. 2014, zavrnjen. Glede tega drugostopni organ pojasnjuje, da pravne posledice stečajnega postopka učinkujejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v konkretnem primeru torej do 14. 6. 2013, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Sporno pa je ali so terjane obveznosti v konkretnem primeru nastale pred začetkom postopka ali po njem in posledično ali začetek postopka osebnega stečaja nanje vpliva v smislu prepovedi izdaje sklepa o davčni izvršbi. Pritožbeni organ v zvezi s tem ugotavlja, da je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse, s katerim je bilo tožniku na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. ZSV 5/2013 dne 17. 10. 2013 naloženo plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR, izdan dne 23. 10. 2013, pravnomočen pa je po navedbah predlagatelja izvršbe postal 14. 11. 2013 in izvršljiv dne 21. 11. 2013. Plačilni nalog, s katerim je bil tožniku naloženo plačilo globe v znesku 1.500,00 EUR, je bil izdan 30. 11. 2012, pravnomočen pa je postal 24. 10. 2013 ter izvršljiv dne 21. 11. 2013. Pri tem drugostopni organ opozarja na stališče sodne prakse po katerem terjatev države iz naslova denarne kazni - globe za prekršek nastane šele s trenutkom pravnomočnosti odločbe o prekršku, ne pa že samo z izdajo odločbe oziroma s trenutkom storitve prekrška (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 603/2004 z dne 3. 9. 2009). Ker sta obveznosti tožnika, ki sta predmet tega postopka o davčni izvršbi, nastali po začetku stečajnega postopka, slednji nanju ne more učinkovati. Glede na to v nobenem primeru tudi odpust obveznosti (kolikor bi bilo tožnikovemu predlogu za odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja ugodeno), ne bi učinkoval na predmetni terjatvi.

6. Tožeča stranka v vloženi tožbi ponavlja pritožbeno trditev, da sklep o davčni izvršbi ne bi smel biti izdan, ker je terjatev dejansko nastala že pred stečajnim postopkom. Navaja, da je sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka, zastarela, saj ne upošteva vseh relevantnih okoliščin, še posebej ne enakega obravnavanja upnikov, ki je eno izmed temeljnih načel insolvenčne zakonodaje. Pomembno je namreč zgolj to, kdaj je nastala neka terjatev, ne pa okoliščine, ki vplivajo na njeno izvršitev oziroma pravni status, na kar se sklicuje tožena stranka. Iz tega razloga je obrazložitev tako pomanjkljiva in nepopolna, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Razlaga zakona v škodo upnika, kolikor ta ne zasleduje namena omejevanja človekove pravice, pa je protizakonita in protiustavna. Meni, da gre za arbitrarno razlago zakonskega določila o enakem obravnavanju upnikov iz 46. člena ZFPPIPP. Zakonitega razloga, zakaj bi se eden od upnikov, v tem primeru država, obravnaval privilegirano, ni. Takšno obravnavanje po tožnikovem mnenju pomeni tudi kršitev Ustave RS, ki določa enako varstvo pravic (22. člen).

7. Tožeča stranka se sklicuje tudi na določbo 60. člena ZFPPIPP, o uveljavljanju pravdnih stroškov nastalih zaradi uveljavljanja terjatev v sodnem postopku. Meni, da je zgrešeno stališče, da privilegiranemu upniku terjatve ni treba prijavljati v stečaju in bi se v primeru, da bi se nastanek pravnomočnosti slučajno zavlekel v obdobje po začetku stečajnega postopka, takšne terjatve štele kot strošek stečajnega postopka in se nanje omejitev izvršbe v stečajnem postopku (132. člen ZFPPIPP) sploh ne bi nanašala.

8. Tožeča stranka zastopa nasprotno stališče in meni, da ker tožena stranka terjatve iz naslova plačila globe v stečajnem postopku ni prijavila, je njena terjatev v razmerju do tožnika v skladu z 269. členom ZFPPIPP, prenehala. Brez dvoma pa ne more iti za terjatev, ki se plača po pravilih o povračilu stroškov stečajnega postopka, saj je terjatev nastala pred začetkom stečaja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma podredno odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

9. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri razlogih navedenih v prvostopni in drugostopni odločitvi in dodaja, da vztraja pri stališču, da gre v obravnavni zadevi za terjatve, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja, zato stečajni postopek nanje ne vpliva in jih vanj tudi ni treba prijaviti ter zanje ne velja splošna prepoved izdaje sklepa o izvršbi. Navedeno stališče potrjuje tudi novejša sodna praksa.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Davčni organ postopa po ZDavP-2 tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Če dolg ni plačan v rokih predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo (143. člen ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznost, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki jo izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmete, ki so izvzeti iz davčne izvršbe na premičnine pa določa 177. člen ZDavP-2. 12. V obravnavani zadevi so bila zgoraj navedena določila pravilno uporabljena. Ker dolg po zgoraj navedenih izvršilnih naslovih, ni bil plačan, je davčni organ na predlog predlagatelja izvršbe utemeljeno začel davčno izvršbo (143. člen ZDavP-2). Sklep o izvršbi, ki vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje 151. člen ZDavP-2, je bil pravilno izdan na podlagi izvršilnega naslova opremljenega s klavzulo izvršljivosti (napako v navedbi izvršilnega naslova in datumu izvršljivosti je popravil drugostopni organ).

13. Trditev tožeče stranke je, da predmetnega izvršilnega postopka ni bilo dopustno začeti, ker je bil zoper tožnika začet postopek osebnega stečaja, 131. člen ZDavP-2 pa pravi, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.

14. Sodišče pritrjuje ugotovitvam upravnih organov, da sta glede na to, da se je postopek osebnega stečaja zoper dolžnika začel 14. 6. 2013, obe terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka. Njuna izvršljivost je namreč nastopila 21. 11. 2013. Gre za postopek izterjave denarne kazni izrečene v prekrškovnem postopku. Dokler odločitev o tem ni pravnomočna, je vprašanje nastanka te obveznosti še negotovo, njeno plačilo pa je mogoče uveljavljati šele po izvršljivosti.

15. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe ZFPPIPP, ki se nanašajo na uveljavljanje stroškov stečajnega postopka. V obravnavani zadevi ne gre za izterjavo stroškov stečajnega postopka, ampak, kot že rečeno, globe, izrečene v prekrškovnem postopku. Glede tega je treba upoštevati, da gre pri tem za postopek osebnega stečaja, v katerem veljajo nekatera specifična določila. V tem postopku dolžnik lahko uveljavlja odpust obveznosti, vendar pa ta v nobenem primeru ne učinkuje za globe, izrečene v postopku o prekršku (3. točka drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP). Tudi za globe velja kot za druge v postopku osebnega stečaja neplačane terjatve upnikov, da ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če ni v zakonu drugače določeno (drugi odstavek 382. člen ZFPPIPP).

16. Iz navedenega torej izhaja, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe za izterjavo neplačane globe in sodne takse pravilno izdan, saj je šlo za terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka. Glede na zgoraj navedena zakonska določila pa tovrstne terjatve zaradi uvedbe (in tudi ne zaključka) stečajnega postopka ne prenehajo.

17. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijane odločitve, saj sta tako prvostopna kot drugostopna odločitev ustrezno obrazloženi, drugostopni organ pa ustrezno podaja še razloge, ki se nanašajo na v pritožbi podane trditve o teku postopka osebnega stečaja zoper tožnika. Odločitev pravilno temelji na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi ter ji ni mogoče očitati ne arbitrarnosti ne kršitve načela enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP in posledično 22. člena Ustave RS. Prav spoštovanje z zakonom določenih postopkovnih pravil in materialnopravnih določb zagotavlja tudi enako obravnavanje upnikov.

18. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

19. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.