Jedro

Tožničina trditev in dokazni predlog iz vloge s 3. 7. 2003 nista upoštevna iz dveh razlogov: ker v času do vključno prvega naroka za glavno obravnavo ni bila dovolj skrbna pri zbiranju procesnega gradiva in ker v poznejši vlogi ni niti skušala opravičiti razloga za svojo zamudo.

Sodišče ne more uporabiti pogodbenih določb, če zanje ne ve, ker mu niso bile niti zatrjevane. Zatrjevanje obstoja pogodbe in njene vsebine, v katero sodijo tudi splošni pogoji zavarovanja, je zato dejanska trditev, ki jo mora stranka uveljavljati in dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica si je 24. 9. 1999 poškodovala komolec pri padcu s kolesom na šolskem izletu na Madžarskem in zato od toženke, pri kateri je imela zavarovano odgovornost srednja šola ..., zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ob upoštevanju Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti O-80/I tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, delno ga je zavrnilo, vendar je pritožbeno sodišče pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbami 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožničinega sklicevanja na navedene splošne pogoje in pravočasnosti njihove predložitve.

2. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je presodilo, da je tožnica prepozno navedla in predložila Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti O-80/I. Zato je uporabilo določila splošnih pogojev PG-odg/97, na katere se je toženka sklicevala že v odgovoru na tožbo in ki po drugem odstavku 21. člena krijejo zavarovanje odgovornosti le za nesreče, ki se zgodijo v Sloveniji, če ni drugače dogovorjeno.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Trdi, da sta obe sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa tudi iz prvega odstavka 339. člena ZPP pri napačni odločitvi, da so podani pogoji za prekluzijo. Iz v spisu zbranih dokazov več kot evidentno izhaja, da Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti PG-odg/97 v času sklepanja zavarovalne pogodbe še niso veljali, tožnica pa je temu pravočasno ugovarjala že v vlogi s 3. 3. 2003. Zato so razlogi, da naj bi tožnica na dejstvo glede splošnih pogojev opozorila šele v vlogi z 2. 7. 2003, v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu in drugačni od tistih, ki izhajajo iz listin in navedb pravdnih strank. Tožnica ne razume razlogov pritožbenega sodišča, da jo je od vložitve tožbe zastopal odvetnik kot kvalificiran pooblaščenec, saj so stranke tiste, ki predlagajo dokaze in ne njihovi odvetniki. Tožnica je že v vlogi s 3. 3. 2003 eksplicitno oporekala splošnim pogojem, na katere se je sklicevala tožena stranka v odgovoru na tožbo. Edini očitek tožnici bi lahko bil, da ni navedla pravilne oznake tistih pogojev, ki so dejansko veljali, vendar kot dijakinja ni imela vpogleda v zavarovalne pogoje v zvezi s pogodbo o zavarovanju odgovornosti šole. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, kakšen odgovor je dobila od šole pred vložitvijo tožbe, in se sklicuje na izpovedi ravnatelja ter zavarovalnega agenta o dogovorih pri plačevanju premije za tekoče leto. Trdi, da tudi šola ni vedela za spremembo splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti. Zato vztraja, da o prekluziji ni mogoče govoriti. Sicer pa pri materialnem pravu, v katerega spadajo splošni pogoji, sploh ne more iti za prekluzijo. Obe sodišči sta materialno pravo zmotno uporabili, ker nista sodili na podlagi materialnopravnih predpisov, ki so veljali v času škodnega dogodka. Pri tem stališču tožnica ponavlja svoje revizijske trditve in še podrobno pojasnjuje, zakaj naj bi se Splošni pogoji PG-odg/97 začeli uporabljati šele 1. 1. 2000 in ne 1. 9. 1999, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 5. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če zaradi nejasnih ali medsebojno nasprotujočih si razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti. Pri razlogih pritožbenega sodišča o odvetniku kot kvalificiranem pooblaščencu tožnice že od vložitve tožbe dalje ne gre za zatrjevano kršitev in nerazumljive razloge, pač pa za odgovor na pritožbene trditve o laičnosti tožnice, s katerimi je skušala opravičiti razlog za svojo zamudo pri sklicevanju na Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti O-80/I, ki naj bi po njenem mnenju veljali v času škodnega dogodka. Na revizijsko podobne trditve o tožničini nemožnosti po vložitvi tožbe navesti konkretne pogoje je odgovor revizijskega sodišča lahko le enak odgovoru pritožbenega sodišča. Bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nemožnosti preizkusa sodbe je podana tudi, če je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sem torej same navedbe pravdnih strank ne sodijo in že zato v razlogih sodb ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve. Poleg tega revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica netočno povzema, kakšne so bile njene trditve v njenih vlogah in kakšne dokazne predloge je uveljavljala.

8. Zato revizijsko sodišče na podlagi razlogov obeh sodišč in v spisu zbranega procesnega gradiva, pomembnega za presojo pravilne uporabe določb 286. člena ZPP, ugotavlja, da se je tožnica v tožbi sklicevala na konkretno zavarovalno polico, ki se nahaja pri toženki, ta pa je v odgovoru na tožbo ugovarjala, da navedena polica s Splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti PG-odg/97 krije le zavarovanje odgovornosti za nesreče v Sloveniji, ter priložila polico (točneje dodatek k polici I/98 s 14.4.1999 o obračunu premije za leto 1999, v katerem je navedena tudi veljavnost citiranih pogojev) in same pogoje. Sledila je tožničina pripravljalna vloga s 3.3.2003 z ugovorom, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena leta 1993 in zato zanjo veljajo pogoji iz leta 1991, ne pa iz leta 1997. Kot dokaz je tožnica ponudila zavarovalne pogoje iz leta 1991, ki naj jih ali ki jih bo predložila toženka ali tožnica sama (in ne samo toženka, kot skuša tožnica prikazati v reviziji). Tega ni storila nobena od pravdnih strank, toženka pa je reagirala tako, da je ponovno predložila iste listine. Na prvem naroku 7. 3. 2003 sta obe pravdni stranki vztrajali pri svojih trditvah in tudi izrecno navedli, da dodatnih dokaznih predlogov nimata. Po izvedenem dokaznem postopku na drugem naroku 20. 6. 2003 je sodišče zaključilo glavno obravnavo in napovedalo pisno izdajo sodbe, vendar je tožnica dosegla ponovno otvoritev glavne obravnave, ker je v vlogi z 2. 7. 2003 (prvič) zatrjevala, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti O-80/I, ki jih je tudi priložila tej vlogi. Na naslednjem naroku 17. 9. 2003 je toženka takoj ugovarjala prekluzijo zatrjevanih dejstev.

9. Ob takem poteku postopka revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč iz drugega sojenja, da je bila tožnica z navedbami in dokazom o Splošnih pogojih zavarovanja odgovornosti O-80/I prepozna. Tožnica bi se morala v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih toženke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Le če tega brez svoje krivde ne bi mogla storiti, bi lahko v skladu z drugim odstavkom istega člena to storila tudi na poznejših narokih. Tožnica ni ravnala v skladu z navedenima zakonskima določbama. Vlogo s 3. 3. 2003 je res vložila pred prvim narokom, vendar njene trditve niso bile dovolj določne. Omejila se je le na vprašanje, kateri zavarovalni pogoji lahko veljajo glede na čas sklenitve zavarovalne pogodbe v letu 1993 in pri tem prezrla datum škodnega dogodka 24. 9. 1999 in dejstvo, da gre za desetletno zavarovalno pogodbo, čeprav je sama v isti vlogi omenjala tudi vsakoletni obračun premije in valorizacije zavarovalnih vsot. Tožnica sama je kasneje (v pritožbi in v reviziji) kot splošno znano dejstvo omenjala okoliščino, da zavarovalnice spreminjajo splošne pogoje, kljub temu pa ob sestavi navedene vloge na to ni bila pozorna, na prvem naroku pa je še izrecno izjavila, da nima dodatnih dokaznih predlogov. Glede na revizijske trditve ne more biti sporno, da so pomembni le tisti splošni pogoji, ki so se uporabljali v času škodnega dogodka. Tožničino ravnanje ob sestavi vloge s 3. 3. 2003 torej ni bilo zadosti skrbno, pa čeprav sedanji ZPP od pravdnih strank zahteva večjo aktivnost in jim tudi nalaga večjo skrbnost pri zbiranju procesnega gradiva. Zato revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da je bila tožnica s trditvami in dokaznim predlogom o Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti O-80/I v vlogi s 3. 7. 2003 prekludirana. Pritrjuje pa tudi nadaljnjim razlogom obeh sodišč, da v tej vlogi sploh ni pojasnila, zakaj je to storila šele takrat, ali natančneje, da niti zatrjevala ni, da tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno storiti. Zato njena trditev in dokazni predlog iz vloge s 3. 7. 2003 nista upoštevna iz dveh razlogov: ker v času do vključno prvega naroka za glavno obravnavo ni bila dovolj skrbna pri zbiranju procesnega gradiva in ker v poznejši vlogi ni niti skušala opravičiti razloga za svojo zamudo. Neupoštevanje vloge s 3. 7. 2003 je zato v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. Stranka namreč ne more za nazaj opravičevati svoje zamude, temveč mora hkrati z uveljavljanjem novih trditev in dokazov pojasniti tudi, da in zakaj tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno uveljavljati (primerjaj II Ips 201/2004).

10. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskimi razlogi o zatrjevano opravičljivi zamudi tožnice, ki poleg tega tudi presegajo dejansko podlago obeh sodb (npr. trditve o izpovedbah ravnatelja šole in zavarovalnega agenta v prvem sojenju ter iz teh izpovedi izhajajoča izpeljava, da naj tudi šola ne bi vedela za spremembo zavarovalnih pogojev). Stranke in revizijsko sodišče so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus na pritožbeni stopnji. Pravkar omenjene revizijske trditve to dejansko podlago presegajo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti PG-odg/97, ki izključujejo zavarovanje odgovornosti za nesreče izven Slovenije, začeli veljati 1. 1. 1999, njegova ugotovitev pa temelji na v dokaznem postopku vpogledanih listinah oziroma dodatkih k zavarovalni polici (prilogi B4, B8). Revizijske trditve, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, so neupoštevne. Glede točnega datuma revizijsko sodišče le dodaja, da je zapis datuma 1. 9. 1999 v drugem odstavku na tretji strani prvostopenjske sodbe očitna pisna pomota, saj je sodišče v zadnjih dveh odstavkih na isti strani navedlo pravilen datum 1. 1. 1999. 11. Uporaba splošnih pogojev kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe res pomeni uporabo materialnega prava, vendar to v obravnavani zadevi ne pomeni, da naj bi sodišči pravila o prekluziji napačno uporabili glede materialnega prava namesto glede dejstev. Kadar se stranka sklicuje na pogodbo kot pravo, ki ga je treba uporabiti, mora to pravo zatrjevati in dokazati. Pogodba je med pravdnima strankama dogovorjeno pravo ali tako imenovano notranje pravo, ki brez sklicevanja nanj ne more biti navzven spoznavno in zato sodišču znano. Ali z drugimi besedami: sodišče ne more uporabiti pogodbenih določb, če zanje ne ve, ker mu niso bile niti zatrjevane. Zatrjevanje obstoja pogodbe in njene vsebine, v katero sodijo tudi splošni pogoji zavarovanja, je zato dejanska trditev, ki jo mora stranka uveljavljati in dokazati. Zato tudi v obravnavani zadevi ne gre za to, da sodišče ne bi upoštevalo pogodbenega prava, ampak da ni smelo upoštevati novo zatrjevanih dejstev in dokazov, da naj bi se za obravnavani primer uporabljali drugi pogoji, brez ustreznega opravičila po 286. členu ZPP (primerjaj II Ips 246/2002, II Ips 613/2007).

12. Sodišči sta torej utemeljeno uporabili Splošne pogoje o zavarovanju odgovornosti PG-odg/97 kot sestavni del konkretne zavarovalne pogodbe. Ker ti pogoji v drugem odstavku 21. člena določajo, da zavarovalnica krije zavarovanje odgovornosti le za nesreče, ki se zgodijo v Sloveniji, če ni drugače dogovorjeno, je materialnopravno pravilna njuna odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

13. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.