Jedro

Tožeča stranka v Pogodbi ni obravnavala nobenih posebnih pravnih vprašanj in ta ne presega običajnega obrtnega znanja. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj iz 5. člena ZASP, da je Pogodba individualno in intelektualno znanstveno delo. Le za zahtevnejše oblike pogodb in ne za enostavne pogodbe o prodaji nepremičnin, kot je obravnavana, teorija opisuje, da pogodba ima avtorsko pravno naravo, če je bil izdelan nov tip družbene pogodbe kot varčevalni model v obliki naložb v nepremičnine.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi neupravičene obogatitve temelji na 198. členu (Uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 190. člena OZ. Tožena stranka je razpolagala z osnutkom Pogodbe, ki nima glede na opisani tek dogodkov nobene zveze več s prejšnjimi razmerji med pravdnima strankama in nepremičninsko družbo. Tožeča stranka je opravila odvetniško storitev, ki jo je tožena stranka uporabila v svojo korist. Uporaba tuje odvetniške storitve v svojo korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe osnutka Pogodbe, ki jo je sestavila tožeča stranka, ima pravno naravo verzije.

Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je v skladu s 3. členom ZDDV-1 zahtevek iz neupravičene obogatitve terjatev iz naslova neposlovnih obveznosti, ki jo je kot pravno podlago za odločitev uporabilo sodišče druge stopnje. Navedena vrsta terjatve, ki nastane neposredno na podlagi zakona, ni posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v I.1. in I.2. ter v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 1.824,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2019. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati stroške postopka v znesku 797,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem, nespremenjenem delu 415,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2019 dalje do plačila, se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v I.1. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 227,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Bistveno dejansko stanje**

1. Tožena stranka je v letu 2019 prodajala celoto nepremičnin z ID znaki parcela 001, 002, 003 in 004, na naslovu M. (v nadaljevanju: nepremičnina) preko nepremičninske družbe B., d. o. o. (v nadaljevanju: nepremičninska družba). Nepremičninska družba je toženo stranko spravila v stik s kupcem A., d. o. o. Za nepremičninsko družbo je tožeča stranka pripravljala prodajne pogodbe. Tožena stranka je nepremičninski družbi posredovala svoj osnutek pogodbe o prodaji nepremičnine. Tožeča stranka je pripravila svojo pogodbo o prodaji nepremičnine (v nadaljevanju: Pogodbo), ki jo je nepremičninska družba posredovala toženi stranki. Pogodba o prodaji nepremičnine med toženo stranko in kupcem A., d. o. o. ni bila sklenjena. Nepremičninska družba ni prejela plačila za opravljeno posredovanje, v posledici česar tudi tožeča stranka od nepremičninske družbe ni prejela plačila za pripravo Pogodbe. Tožeča stranka je v Pogodbo vnesla elemente, ki so bile v času, ko je tožeča stranka pripravila Pogodbo še nerešene. Šlo je za problematiko v zvezi z izdajo izbrisnih pobotnic oziroma izjav bank, v korist katerih so bila vknjižena bremena na nepremičninah, o nameri za izdajo izbrisne pobotnice, glede nevpisa objekta, ki je bil predmet prodaje v katastru stavb, in glede vknjižbe služnosti za dostop do predmeta prodaje do javne ceste. Nadalje je tudi oblikovala vrstni red členov, okrajšave, številke strani (stran 1 od X) in poudarke.

2. Tožena stranka je Pogodbo, ki jo je pripravila tožeča stranka, brez njenega soglasja uporabila za sklenitev pogodbe o prodaji istih nepremičnin s kupcem C. d. o. o., 26. 8. 2019. Pogodbo je zgolj minimalno oblikovno spremenila, odstranila je logotip tožeče stranke, ime kupca, ki ga je tožena stranka zamenjala, in ceno, ki je bila dogovorjena z novim kupcem ter spremenila le 6. člen, ki je v Pogodbi urejal razvezo pogodbe in posledice, tožena stranka pa je namesto tega člena vstavila kratek stavek, da vse premičnine, ki so ob sklenitvi pogodbe v nepremičnini, postanejo ob primopredaji lastništvo kupca. Enak naj bi bil vrstni red določil, specifična določila (na primer glede spolno nevtralnih izrazov, način izvedbe transakcije, izročitev, pogodbena kazen za neizročitev, i. t. d.).

**Izpodbijana sodba**

3. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, po dveh materialno pravnih podlagah, uveljavlja plačilo odvetniške storitve za sestavo Pogodbe po Odvetniški tarifi. Kot prvo pravno podlago navaja, da ima Pogodba pravno naravo avtorskega dela po 5. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in uživa avtorsko pravno varstvo. Tožena stranka je kršila njeno avtorsko pravico in ji je dolžna plačati primerno nadomestilo. Kot drugo materialnopravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka tožeča stranka uveljavlja zahtevek na podlagi splošnih določb Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi. Tožena stranka je namreč brez kakršnegakoli pravnega temelja in brez dovoljenja tožeče stranke uporabila Pogodbo. Tožena stranka je Pogodbo uporabila za prodajo iste nepremičnine drugemu kupcu in se je s svojim nepoštenim ravnanjem izognila plačilu odvetniških stroškov.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo po obeh podlagah. Kar se tiče avtorsko pravnega varstva, je sodišče prve stopnje oblikovalo stališče, da tožeča stranka v Pogodbi ni obravnavala nobenih posebnih pravnih vprašanj in ta ne presega običajnega obrtnega znanja. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj iz 5. člena ZASP, da je Pogodba individualno in intelektualno znanstveno delo. Le za zahtevnejše oblike pogodb in ne za enostavne pogodbe o prodaji nepremičnin, kot je obravnavana, teorija opisuje, da pogodba ima avtorsko pravno naravo, če je bil izdelan nov tip družbene pogodbe kot varčevalni model v obliki naložb v nepremičnine.1 Kot povsem običajne je ocenilo določbe o kupnini, zemljiškoknjižnem dovolilu, izročitvi predmeta, razvezi pogodbe in nadaljnjih določilih, ki so plod ne le odvetnikove uporabe zakona ampak tudi pripomb vseh vpletenih strank in posrednikov. Po oceni sodišča je šlo pri Pogodbi tožeče stranke za tipično prodajno pogodbo. Do drugačnega prepričanja sodišče prve stopnje ni prišlo tudi z vpogledom sodne prakse sodišča EU in nemške sodne prakse, ki jo je predložila tožeča stranka.2

5. Kar se tiče pravne podlage, ki jo je uveljavljala tožeča stranka iz naslova neupravičene obogatitve, pa je sodišče prve stopnje materialnopravno presodilo, da ni utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi na podlagi 190. člena OZ. Izhajalo je iz ugotovljenega dejanskega stanja, da tožena stranka ni uporabila Pogodbe, ki jo je tožeča stranka pripravila za kupca A., d. o. o. Tožena stranka je namreč prodajno pogodbo sklenila z drugo družbo (C. d. o. o.). Naročila za pripravo osnutka prodajne pogodbe z družbo A. d. o. o. je dala nepremičninska družba, ki bi bila dolžna plačati odvetniški pisarni ali odvetniku odvetniške stroške za sestavo osnutka Pogodbe z družbo A., d. o. o. Stranki se nista dogovorili, da bo morala tožena stranka plačati odvetnika posebej in da iz pogodbe o posredovanju pri prodaji z nepremičninami ne izhaja, da bi tožena stranka morala plačati še kakšne posebne stroške odvetnika. Tudi v določilu 8.2 točke Pogodbe je določeno, da stroške sestave Pogodbe nosi v celoti nepremičninska družba. Če tudi plačila v konkretnem primeru ni bilo, je to stvar dogovora med tožečo stranko in nepremičninsko družbo kot pogodbenima partnerjema. Tožena stranka je tudi sama pripravila osnutek prodajne pogodbe, ki ga je tožeča stranka povzela v svoj osnutek Pogodbe. Nepremičninski agent nepremičninske družbe D. D. je poslal toženi stranki osnutek Pogodbe in je ni opozoril, da bi morala kadarkoli, karkoli plačati za njen osnutek. Tožena stranka je sama sodelovala pri sestavi osnutka Pogodbe. Tožeča stranka tudi ni sodelovala pri pisanju čistopisa z drugim kupcem C. d. o. o. Zato tožeča stranka ni bila v ničemer prikrajšana, tožena stranka pa ni bila obogatena.

**Pritožba tožeče stranke**

6. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka, skupaj s pripadki.

7. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba je deloma utemeljena, deloma ni utemeljena.

**Razlogi sodišča druge stopnje** **Glede neupravičene obogatitve**

9. Sodišče druge stopnje je po materialno pravnem preizkusu izpodbijane sodbe zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi neupravičene obogatitve. Po višini pa je deloma utemeljen. Razlogi za navedeno materialno pravno sklepanje so navedeni v nadaljevanju te sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je temeljilo razloge za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na podlagi materialnopravnih določb o neupravičeni obogatitvi na zmotnih materialnopravnih izhodiščih. Zaradi pravne narave navedenega instituta, ki po svoji pravni naravi spada med neposlovne obveznosti in je sredstvo za saniranje nepravičnosti, je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje v postopku treba uporabiti pravila o verziji.3

11. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke ni pravno odločilnega pomena, v kakšnem pravnem razmerju je bila tožeča stranka z nepremičninsko družbo in, da ji je bila v njunem pogodbenem razmerju ta zavezana kot naročnica plačati predmetne odvetniške storitve. Prav tako ni pomembno, da dejansko ni bila sklenjena Pogodba z istim ampak drugim kupcem (C. d. o. o.) za katerega ni posredovala nepremičninska družba. Osnutek prodajne pogodbe, ki ga je tožena stranka posredovala nepremičninski družbi, ta pa tožeči stranki, je vseboval le osnovne podatke o nepremičnini, obremenitve s hipotekami in podatke o bankah, ki imajo v zemljiški knjigi vknjižene hipoteke, znesek kupnine, are itd. ( več v A5), brez teh podatkov Pogodba ne bi mogla biti sestavljena. Vendar je odvetnik z vloženim delom sestavil končni osnutek Pogodbe, ki je plod dela odvetnika. Povsem jasno je, da je tožena stranka pri sklenitvi pogodbe z drugim kupcem morala navesti kupca, ki mu je bila nepremičnina prodana in ne prvega potencialnega kupca, ki je bil naveden v osnutku Pogodbe ter ceno po kateri je bila nepremičnina prodana drugemu kupcu. Za pravilno materialnopravno odločitev o podlagi tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve, so zmotni razlogi sodišča prve stopnje v 21. do 22. točki obrazložitve. Ti se namreč nanašajo na medsebojna pogodbena razmerja pravdnih strank in nepremičninske družbe.

12. V Pogodbi (A 3), ki jo je v osnutku sestavila tožeča stranka po odvetniku E. E., je na vsa bistvena pravna vprašanja opozorila tožeča stranka (izdaja izbrisnih pobotnic oziroma izjav bank, v korist katerih so bila vknjižena bremena na nepremičninah, o nameri za izdajo izbrisne pobotnice, glede nevpisa objekta, ki je bil predmet prodaje v katastru stavb in glede vknjižbe služnosti za dostop od predmeta prodaje do javne ceste). Povsem jasno je, da odvetnik potrebuje od stranke, za katero sestavlja pogodbo, podatke, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki jih nato vnese v vsebino pogodbe, ki jo pravno uredi. Odvetniška storitev pri sestavi pogodbe pa se izrazi s pravno ureditvijo medsebojnih razmerij pogodbenih strank. Brez sodelovanja strank, kot uveljavljata obe stranki, tudi odvetnik ne bi mogel sestaviti pogodbe, ne da bi upošteval posameznih pripomb, ki jih stranke podajajo k osnutku prodajne pogodbe. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da odvetnik ni sestavil pogodbe in ni opravil odvetniške storitve, katero je treba plačati.

13. Sodelovanje tožene stranke kot prodajalke navedenih nepremičnin in nepremičninske družbe, s pripombami na vsebino osnutka pogodbe, samo po sebi še ne pomeni, da zato odvetniku sestave pogodbe o prodaji nepremičnine ne bi bilo treba plačati. Osnutek pogodbe o prodaji nepremičnine, ki je bila pripravljena za sklenitev med toženo stranko kot prodajalko in A., d. o. o. kot kupcem, se v bistvenem ne razlikuje od pogodbe o prodaji nepremičnine (A6), ki jo je tožena stranka sklenila s kupcem C. d. o. o. 14. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi neupravičene obogatitve temelji na 198. členu (Uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 190. člena OZ. Tožena stranka je razpolagala z osnutkom Pogodbe, ki nima glede na opisani tek dogodkov nobene zveze več s prejšnjimi razmerji med pravdnima strankama in nepremičninsko družbo. Tožeča stranka je opravila odvetniško storitev, ki jo je tožena stranka uporabila v svojo korist. Uporaba tuje odvetniške storitve v svojo korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe osnutka Pogodbe, ki jo je sestavila tožeča stranka, ima pravno naravo verzije. Tožena stranka bi morala za sestavo pogodbe o prodaji iste nepremičnine drugemu kupcu, za kar je uporabila vzorec tožeče stranke, tožeči stranki plačati odvetniško storitev. Zato je na njeni strani nastalo prikrajšanje po 190. členu OZ. Na drugi strani pa je tožena stranka prihranila, ker odvetniške storitve sestave pogodbe ni plačala. Vse navedene dejanske okoliščine je treba materialnopravno vrednotiti kot uporabo tuje (odvetniške storitve) v svojo korist v skladu s 198. členom OZ. Do premika premoženja od tožeče na toženo stranko je prišlo zaradi ravnanja tožene stranke. To je tipičen primer verzijskega premika premoženja, ki nima podlage v pravnem poslu.4

15. Tožena stranka je ugovarjala višini vtoževanega zahtevka in sicer, da tožeča stranka neutemeljeno zahteva povračilo materialnih stroškov (2 odstotka) in davek na dodatno vrednost (DDV). Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je v skladu s 3. členom Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) zahtevek iz neupravičene obogatitve terjatev iz naslova neposlovnih obveznosti, ki jo je kot pravno podlago za odločitev uporabilo sodišče druge stopnje. Navedena vrsta terjatve, ki nastane neposredno na podlagi zakona, ni posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Tožeča stranka tudi ni navajala, da je za svojo storitev izstavila račun in obračunala DDV (81. člen ZDDV-1). Razlogi za drugačno odločitev v odločbah, na katere se je sklicevala tožeča stranka, sodišča druge stopnje niso prepričali.5

16. Neutemeljeno pa je stališče tožene stranke, da tožeča stranka pavšalno zahteva plačilo materialnih stroškov v višini 2 odstotka v skladu z Odvetniško tarifo. Na višino tega dela tožbenega zahtevka ne more vplivati pravno naziranje tožene stranke, da pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju, ampak je bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju le z nepremičninsko družbo. Tožeči stranki so namreč nastali materialni stroški pri sestavi osnutka Pogodbe, ki jih določa Odvetniška tarifa v 11. členu v višini pavšalnega zneska 2 odstotkov do 1000 točk in 1 odstotka od 1000 točk dalje.

17. Zato je sodišče druge stopnje, upoštevajoč že navedeno pravno podlago, po višini spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke po peti alineji 358. člena ZPP in delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Po Odvetniški tarifi (tarifna št. 34/1 in tarifna št. 18/1) bi morala tožena stranka za strošek priprave pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičninah za prodajno ceno 560.000,00 EUR, plačati 3000 točk. Za materialne stroške do 1000 točk bi morala plačati 2 odstotka, to je 20 točk, za materialne stroške, od 2000 točk pa 1 odstotek, 20 točk, skupaj 3040 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki odvetniško storitev v višini 1.824,00 EUR. Ker bo tožeča stranka navedeni znesek prejela po sodbi iz naslova neupravičene obogatitve, ne bo dolžna plačati davka na dodano vrednost v višini 22 %. Zato ker tega davka ne bo plačala, ji tožena stranka (oziroma Republiki Sloveniji) ni dolžna plačati DDV. Sodišče druge stopnje je zato za navedeni znesek delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot jih je tožeča stranka zahtevala, to je od vložitve tožbe v skladu s 193. členom OZ.

19. Tožeča stranka je delno uspela s tožbenim zahtevkom na podlagi materialnopravne podlage iz neupravičene obogatitve – verzijskega zahtevka. Tožeča stranka ne bi mogla uspeti v celotni višini vtoževanega tožbenega zahtevka tudi na podlagi trditev iz avtorsko pravnega varstva po 5. členu ZASP. Zato, ker je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom (v delu), sodišče druge stopnje ni presojalo utemeljenosti pritožbenih razlogov v zvezi z zatrjevanim avtorstvom odvetnika E. E. Glede na najvišji možni uspeh tožeče stranke v tem sporu, za odločitev sodišča druge stopnje presoja še drugih pritožbenih razlogov ni bila pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**Stroški postopka**

20. Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožeči stranki je priznalo stroške po Odvetniški tarifi (OT) za sestavo tožbe (tarifna številka 18 in 19), 300 točk, za obvestili sodišču z dne 30. 1. 2020 in 3. 2. 2020 dvakrat po 20 točk (tarifna številka 39/4 OT), za sestavo prve pripravljalne vloge 300 točk (18 in 19 tarifna št. OT), druge pripravljalno vlogo po istih tarifnih številkah 225 točk in tretje pripravljalne vloge 150 točk. Za pripravljalni narok, ki se je nadaljeval s prvim narokom za glavno obravnavo je priznalo enkrat 300 točk (20/1 tarifna številka OT). Za materialne stroške po 11. členu OT do 1000 točk 2 odstotka od vrednosti storitev, od 1000 točk dalje 1 odstotek od vrednosti storitev. Od celote 1338,15 točk je priznalo še 22 odstotni DDV 294,39 točk, skupaj 1632,54 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znašajo stroški tožeče stranke 979,52 EUR. Tožeča stranka je uspela z 81,43 odstotka tožbenega zahtevka, kar znese 797,62 EUR. Sodišče druge stopnje pa tožeči stranki ni priznalo stroškov prevodov sodb, ker tožbenemu zahtevku ni ugodilo na podlagi avtorskopravnega varstva.

21. V tem obsegu je tožeča stranka uspela tudi v pritožbenem postopku. Zato ji pripadajo stroški za sestavo pritožbe (21/1 t. št.) 375 točk, 2 odstotni materialni stroški po 11. členu OT, 7,5 točk in 22 odstotni DDV, 84,15 točk, skupaj 466,65 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) ji pripada 279,99 EUR. Ker je uspela s tožbenim zahtevkom v 81,43 odstotkih, ji pripada 227,99 EUR pritožbenih stroškov.

22. Od stroškov, ki so nastali tožeči stranki v prvostopenjskem in pritožbenem postopku, tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka prvi dan po preteku paricijskega roka. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP), ko pa je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa v skladu s 378. členom OZ poleg glavnice dolguje še zamudne obresti.

1 M. Trampuš, Odvetniške storitve kot avtorska dela (odvetnik, 2000/9, str. 6 do 7). 2 Npr. sodišče EU, C-604/10, C-833/18 in druge. 3 A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 43. 4 Več o razliki med kondikcijskimi in verzijskimi zahtevki, Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijsko pravnimi in stvarno pravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni Bilten, št. 1/33, Ljubljana, 2012, str. 13 do 14. 5 Sodba II Cp 146/2015, 18.3.2015 in druge, l. št.33 v spisu, drugače VSL I Cpg 1436/2013, 10. 4. 2014 in druge.