Jedro

Odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje praviloma zahteva razpis naroka – s tem se namreč daje stranki možnost izkazovanja razlogov, na podlagi katerih utemeljuje svoj predlog. Izjemo predstavljajo okoliščine, naštete v 120. členu ZPP. Primer slednjih so predlogi, s katerimi se zatrjujejo očitno neupravičeni razlogi (drugi odstavek 120. člena ZPP). Če je torej sodišče prve stopnje menilo, da so zatrjevani razlogi „zgolj“ neutemeljeni (in torej ne očitno neutemeljeni), bi moralo izvesti narok, presojati trditve in dokaze ter šele nato sprejeti tak zaključek. Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. V tem postopku je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo o glavni stvari. Peti dan po izteku pritožbenega roka je toženec vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, skupaj s pritožbo zoper sodbo. Navajal je, da pritožbe ni mogel pravočasno vložiti, saj ni izpolnjeval pogoja PCT (zaradi česar mu je bilo onemogočeno, da bi predzadnji dan pritožbenega roka pritožbo vložil neposredno na sodišču), za pošiljanje po pošti pa ni imel denarja. Predlagal je svoje zaslišanje ter zaslišanje varnostnika, ki mu je preprečil vstop na sodišče. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženčev predlog zavrnilo. S sklicevanjem na očitno neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje (2. odstavek 120. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) je o predlogu odločilo brez razpisa naroka.

3. Zoper sklep je toženec vložil laično pritožbo. Sklep izpodbija v celoti, brez navedbe izrecnega pritožbenega razloga. Ponavlja, da je pritožbo želel vložiti, a mu je varnostnik zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT to preprečil. Pojasnjuje, da ni imel denarja – tudi zadnji dan pritožbenega roka ne, zato pritožbe ni mogel poslati po (navadni ali priporočeni) pošti, prav tako si ni mogel privoščiti plačila testa PCT, ne „kurirja“, ki bi pritožbo vložil v njegovem imenu. Graja tudi neizvedbo predlaganih dokazov. Višjemu sodišču (smiselno) predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namenjen situacijam, ko stranka zaradi zamude, ki je posledica upravičenega razloga, izgubi možnost opraviti procesno dejanje (1. odstavek 116. člena ZPP). Odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje praviloma zahteva razpis naroka – s tem se namreč daje stranki možnost izkazovanja razlogov, na podlagi katerih utemeljuje svoj predlog. Izjemo predstavljajo okoliščine, naštete v 120. členu ZPP.

6. Primer slednjih so predlogi, s katerimi se zatrjujejo očitno neupravičeni razlogi (2. odstavek 120. člena ZPP). To so takšni, ki že sami po sebi, četudi bi se izkazali za resnične, ne morejo pripeljati do ugoditve predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. V takšnih primerih izvedba naroka niti ni smiselna.1

7. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje utemeljitve, zakaj so toženčevi razlogi očitno neutemeljeni. Tako zavzetemu stališču sodišča prve stopnje razlogi izpodbijanega sklepa pravzaprav nasprotujejo. Sodišče prve stopnje namreč pojasnjuje, zakaj meni, da toženčev predlog ni utemeljen in se hkrati, ne da bi opravilo narok (in izvedlo dokaze, ki jih je predlagal toženec), spušča v dokazno oceno zatrjevanih dejstev.2 Presoja resničnosti toženčevih navedb in hkratna opredelitev predloga kot očitno neutemeljenega, ki omogoča odločanje brez izvedbe naroka, se med seboj izključujeta. Še zlasti ker je toženec predlagal dokaze, s katerimi je želel izkazati utemeljenost svojih navedb.

8. Če je torej sodišče prve stopnje menilo, da so zatrjevani razlogi „zgolj“ neutemeljeni (in torej ne očitno neutemeljeni), bi moralo izvesti narok, presojati trditve3 in dokaze ter šele nato sprejeti tak zaključek. Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Da predlog sam zase ni očitno neutemeljen, ocenjuje tudi pritožbeno sodišče. Ob ugotovljenih kršitvah 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

9. V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje opravi narok, izvede predlagane dokaze in nato presodi o utemeljenosti toženčevega predloga. Izvedba pritožbene obravnave ima zgolj kontrolno, dopolnilno funkcijo in prvostopenjskega postopka ne sme (v celoti) nadomeščati. Odprava procesnih kršitev pred instančnim sodiščem bi tako nesorazmerno posegla v ustavno zavarovano pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

1 A. Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 501. 2 Točka 5 izpodbijanega sklepa. Konkretneje: sodišče prve stopnje obrazloži, da toženec z _listinami_ ni izkazal, da za oddajo pritožbe po pošti ni imel denarja. 3 Po potrebi pa tudi pozvati na dopolnitev oz. konkretizacijo teh.