Jedro

Solastniku je izjemoma mogoče odreči lastninsko varstvo, če bi se z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v ustavne pravice drugega solastnika do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.

Materialnoprocesno vodstvo (285. člen ZPP) je namenjeno zgolj dopolnjevanju nepopolnih navedb strank o pomembnih dejstvih, ne pa vzpodbujanju strank k navajanju popolnoma novih dejstev in ugovorov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki III. in IV. izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek za prepustitev izključne posesti nepremičnine parc. št. 1/16 in 1/12 k. o. ..., razen posebej označenih delov teh nepremičnin ter za prepoved bodočih vznemirjanj – posegov na teh dveh nepremičninah (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo odstranitev nadstreška z nepremičnine parc. št. 1/12 k. o. ... v roku petnajst dni (točka II. izreka) in odstranitev montažnega zidu z vrati na hodniku v prvem nadstropju pred njenim stanovanjem z vzpostavitvijo prvotnega stanja pred posegom (tako, da se zapre sedanja odprtina in z nje odstrani montažne stopnice, obstoječe stopnišče na podstreho pa popravi tako, da se ponovno postavi začetni del stopnic), vse v stanovanjski stavbi št. stavbe 572, stoječi na nepremičnini parc. št. 1/9 k. o. ... (točka III. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (točka IV. izreka). S sklepom je odločilo o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe (glede odstranitve zidanih opornih zidov in ograje okrog zelenjavnega vrta južno od nepremičnine parc. št. 1/9).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija v točkah II, III. in IV. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in povrnitvijo pravdnih stroškov. Navaja, da je v postopku zatrjevala in dokazno podprla trditve o izvrševanju posesti na celotnem posestvu okoli stavbišča s parc. št. 1/9 k. o. ... v preteklih 40-ih letih. Sodišče temu ni namenilo potrebne pozornosti v okviru materialno procesnega vodstva. Navedeno stavbišče je nacionalizirana stavba. Razdeljena je bila na pet stanovanjskih enot, sprva s souporabo etažne kopalnice oziroma etažnega poljskega WC, kasneje z dogovorom med etažnimi lastniki z izgradnjo k vsaki stanovanjski enoti lastne kopalnice. S soglasjem dveh etažnih solastnikov iz leta 1993. je dokazala, da je bila vzpostavljena t.i. dejanska etaža po tedanji in sedanji zakonodaji. Določena je bila souporaba vseh solastnikov na skupnem nerazdeljenem delu do 1/5, kar izhaja iz zgodovinskega z. k. izpiska. Vsa razmerja med solastniki večstanovanjske stavbe so bila v celoti in popolnoma določena. V ničemer niso bila sporna, vse do prihoda tožeče stranke kot solastnika idealnega dela v stavbišču. Dejstva vzpostavitve etažne lastnine sodišče ni upoštevalo niti znotraj materialnoprocesnega vodstva raziskovalo. Pred uveljavitvijo SPZ(2) je etažna lastnina lahko obstajala, čeprav ni bila zemljiškoknjižno evidentirana. Opozarja na sodno prakso, ki pojasnjuje, da so taka razmerja pravno upoštevna (sodba II Ips 390/2009). Kljub predstavljenemu soglasju etažnih lastnikov iz leta 1993 sodišče dejanskega stanja ni popolno ugotovilo in zmotno ugotovilo, da etažne lastnine ni. Napačno je uporabilo določbe SPZ brez sočasne uporabe določb ZTLR,(3) ki so veljali v času postavitve montažnega zidu. Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico na idealnem deležu stavbišča šele po zakonitem posegu tožene stranke s postavitvijo montažnega zidu. Njen poseg ni bil protipraven. Na konkretno dejansko stanje ni mogoče uporabiti določb iz 99. in 100. člena SPZ. Odločitev o odstranitvi montažnega zidu in vzpostavitvi prvotnega stanja je nepravilna. V naravi montažni zid z vrati predstavlja vhod v stanovanje tožene stranke, ki predstavlja zaključeno celoto. Skozi vhodna vrata se vstopi na hodnik, ki desno vodi v bivalni del, levo pa v kopalnico in stranišče. Odstranitev montažnega zidu je dejansko in pravno neupravičena, ker bi povzročila poseg v zasebnost tožene stranke. Vzpostavitev stopnišča na podstrešje bi onemogočilo normalno uporabo bivalnega dela stanovanja. Toženka je v postopku izpovedala, da je uporaba podstrešnega dela vse od njenega posega naprej nemotena. V to se je prepričalo tudi sodišče na ogledu. Do teh dejstev se ni opredelilo v končni sodbi. Odločitev je napačna. Tožbeni zahtevek je treba zavrniti. Prav tako ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja o lastninski pravici na zemljišču okoli stavbišča 1 k. o. ... Upoštevalo je zgolj predložene listine novejšega datuma. Iz prejšnjih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da so bila tudi zemljišča nacionalizirana in v družbeni lasti. Šlo je za kmetijsko zemljišče. Odločilno je dejstvo, da je šlo za stavbišče večstanovanjske stavbe. Ni ugotavljalo, koliko lastnikov je bilo in kakšne pravice so imeli na zemljišču. Zato je tudi v tem delu odločitev nepravilna. Toženka je izpovedala, da stavbišče nima osnovnih predpostavk na normalno rabo, ker je kategorizirano kot kmetijsko zemljišče. Odmera funkcionalnega zemljišča ni bila narejena. Okrnjene so pravice solastnikov posameznega dela stavbišča. Sodišče ni raziskalo dejanskega stanja o funkcionalnem zemljišču in je toženko posledično prikrajšalo v njenih pravicah. Premajhno pozornost je posvetilo ugotavljanju pravno odločilnih dejstev o izpolnjevanju pogojev uporabe večstanovanjske stavbe, ustreznosti gradbene parcele in proučitvi prenosa lastninske pravice in kmetijskega zemljišča skozi preteklo obdobje. Zadnja pravna podlaga za vpis lastninske pravice tožeče stranke je premalo za ugotovitev vseh potrebnih parametrov za izdajo zakonite sodbe. Možno je, da je nadstrešek, ki stoji neposredno ob stavbi, del stavbnega zemljišča. Ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu je neupravičena. Sodišče bi moralo opraviti materialnoprocesno vodstvo in raziskati dejansko stanje. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravice tožene stranke in ostalih solastnikov idealnih deležev v večstanovanjski stavbi. V zvezi z zahtevo za odstranitev nadstreška je sodišče zmotno ocenilo izpovedbo direktorja kmetijske zadruge. Njegova izpovedba je neverodostojna. Ker ima subjektivni interes, mu sodišče ne bi smelo verjeti. Neopravičeno je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem ostalih prič. Verjeti bi moralo toženki. Za vse posege v kmetijsko zemljišče je imela ustrezno soglasje.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je zatrjevala, da je na podlagi prodajne pogodbe s prejšnjim lastnikom (KZ ...) od leta 2013 lastnica nepremičnine parc. št. 1/12 in 1/16 k. o. ... ter solastnica nepremičnine parc. št. 1/9, stavbišče, na kateri stoji večstanovanjska stavba, v kateri etažna lastnina ni ustanovljena. Z vrnitveno tožbo je sprva zahtevala izročitev v izključno posest nepremičnino parc. št.1/16 in 1/12. Po delnem umiku tožbe je sodišče delno ustavilo postopek, delno pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Obe odločitvi sta pravnomočni, ker ju pravdni stranki pritožbeno ne izpodbijata.

6. Tožeča stranka je nadalje zahtevala varstvo lastninske pravice na parc. št. 1/12 k. o. ..., na podlagi 99. člena SPZ. Terjala je odstranitev nadstreška, za katerega je trdila in dokazovala, da ga je postavila tožena stranka brez njenega soglasja in brez soglasja tedanjega lastnika zemljišča. Toženka se je branila z ugovorom, da je imela za uporabo oziroma posest parc. št. 1/12 zakoniti pravni naslov (najemno pogodbo) s KZ ..., ki ji je dovolila uporabljati celotno zemljišče okrog stavbišča parc. št. 1/9. 7. V tem delu je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi 99. člena SPZ. Svojo odločitev je pojasnilo s pravilnimi in popolnimi razlogi v točkah 5 sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Na podlagi predloženega z. k. izpiska je ugotovilo, da je tožnik izključni lastnik obravnavanega zemljišča in kot tak upravičen do negatornega varstva, ki ščiti lastnika pred protipravnim vznemirjanjem tretjih oseb, ki ga ovirajo pri izvajanju lastninske pravice. Pritožnica je na prvi stopnji zgolj omenjala tožbo zaradi ničnosti pogodbe med tožnikom in Kmetijsko zadrugo ... Razlogov zanje ni podala. V točki 5 je sodišče pravilno pojasnilo, da na ta način ni ovrgla domneve o tožnikovi lastninski pravici (11. člen SPZ). Ugovornih navedb, da tožnik ni izključni lastnik obravnavanega zemljišča, tožena stranka na prvi stopnji ni podala. Šele v pritožbi smiselno navaja oziroma dopušča možnost, da nadstrešek stoji na pripadajočem zemljišču k večstanovanjski stavbi, v kateri ima sama stanovanje. Ker ne opraviči, zakaj teh navedb ni podala pravočasno (na prvi stopnji), jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišču neutemeljeno očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in procesno kršitev 285. člena ZPP. V pravdnem postopku velja razpravno in ne preiskovalno načelo. Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijano navedbe nasprotnika, in predlagati dokaze, s katerimi jih dokazujejo (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Brez trditvene in dokazne podlage strank sodišče ne sme samo ugotavljati dejstev, razen, če gre za zahtevke, s katerimi stranke ne smejo razpolagati. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Materialnoprocesno vodstvo (285. člen ZPP) pa je namenjeno zgolj dopolnjevanju nepopolnih navedb strank o pomembnih dejstvih, ne pa vzpodbujanju strank k navajanju popolnoma novih dejstev in ugovorov. Očitanih procesnih kršitev torej sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

8. Vsa pravno odločilna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena. Da je tožnik izključni lastnik omenjenega zemljišča, izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Da je toženka protipravno posegla v njegovo lastninsko pravico, pa se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem priče L. J., listinsko dokumentacijo ter z ogledom. Pritožnica ne na prvi stopnji ne v pritožbi ni pojasnila, katere priče je (še) predlagala v dokaz, da je postavila nadstrešek z dovoljenjem tedanjega lastnika – Kmetijske zadruge ... Ker so bile priče predlagane v smeri dokazovanja drugih trditev (primerjaj list. št. 10), je pritožbeni očitek o neupravičeni zavrnitvi tega dokaza neutemeljen.

9. Dokazna ocena in zaključek, da toženki ni uspelo dokazati ustreznega lastnikovega soglasja za poseg v tujo nepremičnino, sta pravilna. Pritožnica ju ne more omajati zgolj z vztrajanjem pri nasprotnih trditvah. V dokaznem postopku so bile ovržene potem, ko je bilo celovito, popolno in skladno z 8. členom ZPP ocenjeno celotno procesno gradivo. S postavitvijo zgrajenega objekta, kot ga je sodišče videlo ob ogledu in ga fotografiralo, brez soglasja tedanjega in sedanjega lastnika zemljišča, je toženka protipravno posegla v tožnikovo lastninsko pravico. Tožbenemu zahtevku je v tem delu pravilno ugodeno na podlagi prvega odstavka 99. člena SPZ.

10. Tožnik kot solastnik večstanovanjske stavbe št. 572 na nepremičnini parc. št. 1/9 k. o. ..., zoper toženko kot solastnico iste večstanovanjske hiše uveljavljal še pravno varstvo svoje solastninske pravice na podlagi 99. člena SPZ v zvezi s 100. členom istega zakona. Toženka naj bi brez soglasja ostalih solastnikov zazidala skupni hodnik v prvem nadstropju pred njenim stanovanjem, da je pridobila (zase) dodatni prostor, odstranila prejšnji začetni del stopnišča, ki je vodilo na podstrešje, ter uredila nov montažni dostop do podstrešja. Trdil je, da je s tem samovoljno posegla v solastninsko pravico drugih solastnikov stanovanjske stavbe in jim onemogočila normalen dostop do podstrešja. Toženka se je branila z ugovorom, da je stavba na podlagi dogovora vseh solastnikov v dejanski etažni lastnini in da je imela za opisani poseg dovoljenje oziroma soglasje vseh tedanjih etažnih lastnikov.

11. Sodišče je ugotovilo, da je obravnavana nepremičnina v naravi večstanovanjska hiša, za katero etažna lastnina po podatkih zemljiške knjige ni ustanovljena. Po ogledu na kraju samem je ocenilo, da prostor z montažnim zidom z vrati predstavlja del nekdanjega hodnika, ki so ga uporabljali vsi solastniki za dostop do podstrešja. Po ugotovitvi, da toženka z listinami ni dokazala soglasja vseh solastnikov stavbe za obravnavani poseg, je tožbenemu zahtevku za odstranitev montažnega zidu in vzpostavitev prvotnega stopnišča na podstrešje na podlagi 100. člena SPZ v zvezi z 99. členom istega zakona v celoti ugodilo.

12. Po ustaljeni sodni praksi je negatorna tožba primerno sredstvo za sodno varstvo solastnikov ali etažnih lastnikov v primeru, ko se neutemeljeno (42. člen ZTLR)(4) oziroma protipravno (99. člen SPZ) vznemirja njihova lastninska pravica zaradi preureditve skupnih delov v stanovanjske prostore.(5) Vendar je treba pritožnici pritrditi, da dejansko stanje o pridobljenem soglasju vseh solastnikov oziroma etažnih lastnikov za preureditev skupnega hodnika doslej še ni v celoti raziskano. Sprejeta dokazna ocena, da toženka ni imela ustreznega soglasja, je nepopolna, ugotovitev o njenem protipravnem – samovoljnem posegu v skupno lastnino pa najmanj preuranjena.

13. Toženka se je namreč sklicevala na sklenjeni dogovor med vsemi solastniki večstanovanjske stavbe o vzpostavitvi dejanske etažne lastnine. Trdila in dokazovala je, da so bila njihova medsebojna razmerja v zvezi z uporabo posameznih in skupnih prostorov v večstanovanjski stavbi jasna in nesporna. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zadovoljilo se je z oceno predloženega dogovora med tremi solastniki. Na tej podlagi je ocenilo, da je toženka pridobila soglasje za poseg zgolj od dveh solastnikov, ter da njihov skupni solastninski delež predstavlja le 10/32 celotne stavbe. Kot pravilno opozarja pritožba, pa zapis predloženega dogovora nakazuje, da soglasje ni bilo enostransko dano le pravni prednici tožene stranke, kot ugotavlja sodišče, pač pa je bilo najmanj vzajemno (tudi drugi lastnici stanovanja v isti etaži je bil prepuščen v njeno lastno uporabo dotlej skupen prostor na hodniku levo, balkon in stranišče). V celoti je ostala prezrta in neocenjena tudi tožnikova izpovedba. Sam je namreč povedal, da je iz pripovedovanja ostalih solastnikov pred pridobitvijo svoje solastninske pravice izvedel za določen dogovor o preureditvi hodnika za WC za stanovanje pravne prednice tožene stranke (primerjaj list. št. 41). Tako se izkaže, da niso v celoti in popolno ugotovljena pravno odločilna dejstva o samovoljnosti toženkinega posega v skupni prostor. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču. Natančneje bo moralo zaslišati pravdni stranki in oceniti predlagane listine o obsegu soglasij za posege v skupni prostor in tudi o tem, ali je bila med solastniki večstanovanjske stavbe dosežen dogovor o delitvi in uporabi solastne nepremičnine oziroma o vzpostavitvi dejanske etažne lastnine.

14. Če bo ugotovilo, da je toženka pridobila potrebna soglasja, oziroma da je bil sklenjen dogovor z etažnimi lastniki o preureditvi skupnega hodnika, tožbenemu zahtevku ne bo moglo ugoditi. Če pa bo tudi v ponovljenem postopku ugotovilo, da potrebnih dovoljenj toženka ni imela, bo moralo natančno ugotoviti in pojasniti tudi, kaj danes v naravi predstavlja zazidani del hodnika in ali res otežkoča uporabo solastne nepremičnine preko mere, ki je glede na naravo in namen ter glede na druge okoliščine primera običajna. Pritožba trdi, da je zazidani del hodnika del njenega stanovanja, dostop do podstrešja pa nemoten preko na novo urejenega dostopa. Sodišče je opravilo ogled in fotografije. Ugotovitev o namembnosti zazidanega dela hodnika in možnostih dostopa na podstrešje pa v sodbi ni. Zato pritožbeno sodišče niti po fotografijah ne more presoditi, ali je z ugoditvijo zahtevka nesorazmerno poseženo v toženkine ustavne pravice do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave RS). Po stališčih sodne prakse je namreč mogoče solastniku izjemoma odreči lastninsko varstvo, če bi se z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v ustavne pravice drugega solastnika, na katere se sklicuje toženka. Do tega lahko pride zlasti, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske stanovanjske hiše, kar sicer ni predmet obravnavanega zahtevka. Ne glede na to pa je treba pri odločanju o tovrstnih zahtevkih pretehtati vse okoliščine primera, upoštevaje solastninsko pravico vseh solastnikov, tudi z vidika ustavnopravno zajamčenih pravic vsakega od njih.(6)

15. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno relevantnih okoliščin o zatrjevanem nedopustnem posegu tožene stranke v solastninska upravičenja tožeče stranke, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v točkah III. in IV. izpodbijane sodbe. V ponovljenem postopku naj odpravi opisane kršitve in pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Nato naj o zahtevanem varstvu lastninske pravice v stanovanjski stavbi št. 572 ponovno odloči ter svojo odločitev pojasni s pravilnimi in popolnimi razogi. Posledično bo moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

16. Odločanje o pritožbenih stroških je pridržano za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami.

Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2002, s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80, s spremembami) in ODZ (Obči državljanski zakonik).

Op. št. (4): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 6/80 s spremembami.

Op. št. (5): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 872/2009, II Ips 394/94, II Ips 863/2006. Op. št. (6): VS RS II Ips 137/2013, VSL II Cp 1464/2015 in druga.