Jedro

Javna korist je lahko prizadeta le v kolikor je konkretna odločitev v škodo javne koristi. V kolikor pa je zahtevek v celoti v sferi stranke, njeno neuveljavljanje obresti ni v škodo javne koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki odločila, da je zavezanec AAA d.d., dolžan z dnem pravnomočnosti odločbe vrniti v last in posest upravičencu pok. B.B. poslovni prostor v izmeri 109,51 m2 v pritličju poslovne stanovanjske stavbe C v D, skupaj s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in pripadajočim deležem na stavbnem zemljišču, kar predstavlja 7/23-tin celotnega zk. vl. 80 k.o. D; v točki 2, da je skrbnik za poseben primer E.E.; v točki 3, da je do pravnomočnega sklepa o dedovanju dolžan E.E., od takrat dalje pa pravni nasledniki po pokojnem upravičencu, zavezancu AAA d.d. izplačati razliko iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine, nastale zaradi investicijskih vlaganj zavezanca, v višini 12.989,95 EUR, v desetih letih od pravnomočnosti odločbe, in sicer po 108,25 EUR mesečno, v tolarski protivrednosti na dan zapadlosti, do vsakega petnajstega v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi je navedla, da je bila stavba, razglašena za spomenik meščanske in trške arhitekture, nacionalizirana B.B. na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki sta našteta v 19. in 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Na poslovnem prostoru, ki je predmet odločitve, je vpisana pravica uporabe za DO FFF, Tozd AAA, katerega pravni naslednik je AAA d.d. Vrednost nepremičnine v času podržavljenja je znašala 69.647,89 DEM, v času vračanja pa 95.054,04 DEM. Po 5. odstavku 25. člena ZDen lahko zavezanec zahteva od upravičenca iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca RS v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Bruto domači proizvod na prebivalca je za leto 1991 znašal 6.331,00 USD, polovica pa 3.165,5 USD. Povečanje vrednosti poslovnega prostora znaša po cenitvi 12.989,95 EUR, kar presega navedeni znesek. Zavezanec za plačilo povečane vrednosti je skrbnik oziroma pravni nasledniki po pokojnemu upravičencu B.B., ki bodo določeni s sklepom o dedovanju.

Tožeča stranka je v zadevi U ..., prijavila udeležbo kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) in postavila podredni tožbeni zahtevek. Podredni tožbeni zahtevek je po umiku tožbe AAA d.d. v zadevi U ... spremenila v samostojno tožbo. V njem predlaga, da se 3. točka izpodbijane odločbe spremeni tako, da se skrbniku za posebni primer naloži, da plača zavezancu AAA razliko iz naslova večvrednosti v znesku 12.989,95 EUR tako, da se ta odškodnina poveča za obresti v višini 6 %, ki se obračunajo dekurzivno na konformni način. To odškodnino pa je dolžan poravnati v desetih enakih zaporednih obrokih v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila vsakega 31. 12. v tekočem mesecu, prvi obrok pa zapade v plačilo 31. 12. tekočega leta, v katerem postane odločba o denacionalizaciji pravnomočna. Meni, da izpodbijana odločitev tožene stranke, da upravičenec obročno odplačuje povečano vrednost nepremičnine brez obresti, ni v skladu z ZDen. Zakonodajalec je v 45. členu izrecno uredil le način odloženega plačila odškodnine zavezane stranke, načina plačila povečanja vrednosti, ki jo je dolžan vrniti upravičenec pa izrecno ni uredil. Vendar položaj zavezane stranke, ko nekaj dolguje, ne more biti drugačen, kot položaj upravičenca, kadar ta dolguje. Potrebno je uporabiti analogijo z ureditvijo odloženega plačevanja dolgov, ki jo je ZDen predpisal za zavezanca. Zaradi tega je odločitev tožene stranke, ki dovoljuje plačilo večvrednosti v desetih letih brez obresti, nepravilna. V postopkih denacionalizacije dobivajo običajno upravičenci obveznice. Če bo zavezana stranka dolgove upravičencem plačevala z obrestmi, upravičenci ne bodo imeli ekonomskega interesa, da z obveznicami kupujejo državno premoženje, kar jim je bilo omogočeno po 47. členu ZDen. To pa ni interes zakonodajalca, kar dodatno dokazuje nujnost analogne uporabe predpisov. Zakonodajalec je v 2. odstavku 45. člena ZDen predpisal, da je obrestna mera 6 %. Upravno sodišče RS je v sodbi U 2751/1997 z dne 5. 5. 1999 že potrdilo stališču Državnega pravobranilstva, da morajo biti obresti pri odloženem plačilu odškodnine za povečano vrednost nepremičnine enake kot za denacionalizacijskega zavezanca Slovenski odškodninski sklad. Predlaga spremembo 3. točke izpodbijane odločbe.

Stranki z interesom v tem postopku AAA d.d. in E.E. na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru vlaga tožbo v upravnem sporu Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa. Na podlagi 2. odstavka 18. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) je pravobranilec lahko tožnik kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. S tožbo, ki jo vlaga kot zastopnik javnega interesa, je torej lahko glede na citirano postopkovno podlago, ki obenem določa tudi obseg njegovega izpodbijanja v materialnem pravnem pogledu, uspešen le pod pogojem, da je bil v postopku prekršen zakon v škodo javne koristi. V vlogi tožnika, ki zastopa javni interes, zato državni pravobranilec ne more uveljavljati kršitev, s katerimi so bile ali bi lahko bile prekršene pravice in pravne koristi strank v denacionalizacijskem postopku, pa jih te s pravnimi sredstvi, ki jih imajo na razpolago, niso uveljavljale ali pa jih tudi same uveljavljajo, če ta kršitev po materialnem predpisu ne pomenijo hkrati tudi oškodovanje javne koristi. Po navedeni določbi ZUS lahko torej državni pravobranilec v takem primeru uspe s tožbo, če dokaže, da so bile kršitve storjene v škodo javne koristi. Zato sodišče v primeru, kot je obravnavan, presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe v okviru razlogov, ki jih tožnik v tožbi uveljavlja in za katere sodišče meni, da so razlogi javne koristi.

Tožeča stranka v tem upravnem sporu s tožbo uveljavlja, da je bilo v predmetnem denacionalizacijskem postopku napačno uporabljeno materialno pravo, zato je odločba tožene stranke v izpodbijanem delu nezakonita. Očitana materialno pravna nepravilnost izpodbijane odločbe je v neuporabi analogije določbe ZDen o ureditvi odložnega plačevanja dolgov, ki je predpisana za zavezanca, pri določitvi obveznosti upravičenca. Tožeča stranka še uveljavlja, da če bo zavezana stranka dolgove upravičencem plačevala z obrestmi, upravičenci ne bodo imeli ekonomskega interesa, da z obveznicami kupujejo državno premoženje, kar jim je bilo omogočeno po 47. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US). V navedenem je torej javni interes tožeče stranke, s katerim utemeljuje svojo aktivno legitimacijo.

Materialni predpis, ki ureja pravico oseb do povrnitve vloženih sredstev v nepremičnino, ki se prejšnjim lastnikom vrača v naravi in so prispevala k bistveno povečani vrednosti nepremičnine, je ZDen. Po 25. členu ZDen je pravica zahtevati povrnitev vlaganj upravičenje tistih oseb (javnopravnih ali zasebnopravnih), ki so v nepremičnino dejansko vlagale. Praviloma so to zavezanci za vrnitev nepremičnine v naravi ali najemniki teh nepremičnin. Gre torej za upravičenje, ki je v celoti v dispoziciji njih samih, torej je stvar njihove izbire, ali bodo to svojo premoženjsko pravico, nastalo z vlaganji, v postopku denacionalizacije uveljavile ali ne. Taka ureditev je po mnenju sodišča skladna s temelji in namenom ZDen, ta pa je, da se primarno popravijo krivice prejšnjim lastnikom in njim se, kot izhaja iz 2. odstavka 25. člena ZDen, po njihovi izbiri vrne premoženje, nepremičnina v naravi, ne glede na njeno povečano vrednost. Povečano vrednost nepremičnine, ki se vrača, je dolžan organ ugotavljati na način iz 44. člena ZDen, če osebe, ki so do uveljavitve ZDen vlagale sredstva v nepremičnino, povrnitev le teh zahtevajo. V nasprotnem primeru upravni organ nima podlage za ugotavljanje povečane vrednosti in s tem vlaganj sredstev po uradni dolžnosti. Je pa dolžan upravni organ v postopku denacionalizacije dati tem osebam možnost, da svoje upravičenje iz naslova vloženih sredstev uveljavljajo in jim skladno s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku omogočiti udeležbo v postopku. Opustitev te dolžnosti pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki jo te prizadete osebe lahko uveljavijo z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Iz navedenega izhaja, da je ugotavljanje vlaganj sredstev v nepremičnino, ki se vrača v naravi, v postopku denacionalizacije popolnoma v sferi osebe, ki jih je dejansko vložila. Od njene odločitve (zahtevka) je odvisno, ali jih bo organ ugotavljal ali ne, in ob odločitvi o tem zahtevku ali je z obsegom določene odškodnine zadovoljna. Obseg odškodnine, ki jo je dolžan plačati upravičenec za ugotovljeno večvrednost, pa obsega glavnico kot ugotovljeno večvrednost, kot tudi plačilo morebiti določenih obresti. Ker je torej celoten zahtevek glede večvrednosti nepremičnine v dispoziciji zavezanca oziroma tistega, ki je v nepremičnino dejansko vlagal, tožeča stranka neutemeljeno opira svojo aktivno legitimacijo na izpodbijano odločitev. V sporni zadevi, kjer se je odločalo zgolj o zahtevku zavezane stranke AAA za povrnitev njegovih vlaganj v nepremičnino, ki jo je dolžan vrniti, zakon v škodo javne koristi s tem, ko organ ni določil tudi obresti, ni bil kršen. Tudi zatrjevana povezava kršitve na učinke, ki naj bi jih želel zakonodajalec doseči z določbo 47. člena ZDen, po mnenju sodišča aktivne legitimacije tožeče stranke ne utemeljuje. Po določbi 2. odstavka 18. člena ZUS mora biti konkretna izpodbijana odločitev v škodo javne koristi, ta pa kot je sodišče že obrazložilo, ni. Zgolj zatrjevanja o namenu zakonodajalca, vezana na določbo, ki v obravnavanem primeru niti ni bila pravna podlaga za odločitev, ne morejo utemeljiti škode v javno korist, ki mora biti za utemeljevanje aktivne legitimacije konkretna in verjetna.

Glede na navedeno po presoji sodišča tožeča stranka z zatrjevanji, da bi morale biti k obsegu določene odškodnine določene tudi obresti, ni izkazala legitimacije za sprožitev upravnega spora v tej zadevi in zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 18. člena ZUS moralo njeno tožbo zavrniti.