Jedro

V presoji obstoja odklonitvenega razloga za izločitev izvenobravnavanih sodnikov po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ustreznega pravnega izhodišča, ko je preko subjektivnega testa (z vidika osebnega prepričanja obeh sodnikov) in objektivnega testa (z vidika okoliščin, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o nepristranskosti sodnika) presojalo nepristranskost izvenobravnavnih sodnikov, katerih izločitev je zagovornik zahteval. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma postopanja sodnega senata prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo vnaprejšnje prepričanje izpostavljenih sodnikov o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njun pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave posameznega sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom Su 419/2023 z dne 25. 7. 2023, izdanim na podlagi pooblastila predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru, je bila zavrnjena zahteva vlagateljice A. A. za izločitev sodnikov izvenobravnavnega senata, in sicer okrožnega sodnika B. B. ter okrožne sodnice svétnice C. C. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odločbe o stroških kazenskega postopka in kršitve človekovih pravic, zagotovljenih v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) s protokoli. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevi vlagateljice za izločitev navedenih sodnikov iz odločanja o njeni pritožbi zoper sklep o stroških Okrajnega sodišča v Mariboru II K 19809/2016 z dne 21. 3. 2023 oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma predsednici Okrožnega sodišča v Mariboru.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi izpostavi, da je odločitev v izpodbijanem sklepu o tem, da niso podane okoliščine, ki bi dokazovale subjektivno in objektivno pristranskost obeh sodnikov, katerih izločitev se zahteva, napačna, nezakonita in protiustavna. Pritožnik je mnenja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju z izrekom, s samim seboj ter v nasprotju s sodnikovima izjavama, argumenti in dokazi. Ob tem navaja, da sta oba sodnika kot člana izvenobravnavnega senata v sklepu I Ks 19809/2016 z dne 10. 7. 2020, kot tudi v svojih pisnih izjavah z dne 14. 7. 2023, ki sta ju podala na zahtevo za njuno izločitev in iz katerih izhaja, da vztrajata pri svoji predopredelitvi do obravnavane zadeve, vnaprej izrazila svoje osebno mnenje. Po oceni pritožnika navajanje sodnice, da je bila odločitev v sklepu I Ks 19809/2016 z dne 10. 7. 2020 sprejeta v skladu z veljavno sodno prakso, ne drži. Izvenobravnavni senat se je namreč pri navedbi, da ima zoper sklep o odmeri nagrade stroškov izvedencu in pooblaščenemu vročevalcu pravico do pritožbe le tisti, katerega pravice bi s tem sklepom lahko bile prekršene, torej le izvedenec in pooblaščeni vročevalec, ne pa tudi obdolženka in zagovornik, skliceval na več kot 30 let staro načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 27. 6. 1988. 5. Bistvo pritožbe je tako v navedbi, da sodnika, katerih izločitev se zahteva, vztrajata pri nedopustnem stališču, sprejetem v sklepu I Ks 19809/2016 z dne 10. 7. 2020, s čimer sta se nedopustno predopredelila do obravnavane zadeve.

6. S pritožnikom ni mogoče soglašati, saj so razlogi v izpodbijanem sklepu pravilni. V presoji obstoja odklonitvenega razloga za izločitev izvenobravnavanih sodnikov po 6. točki prvega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ustreznega pravnega izhodišča, ko je preko subjektivnega testa (z vidika osebnega prepričanja obeh sodnikov) in objektivnega testa (z vidika okoliščin, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o nepristranskosti sodnika)1 presojalo nepristranskost izvenobravnavnih sodnikov, katerih izločitev je zagovornik zahteval. Pritožbeno sodišče tako soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je v sprejemljivih razlogih presojo nepristranskosti ustrezno opravilo, pri tem pa tudi opozorilo na videz nepristranskosti sojenja, pri čemer občutki, ki si jih ustvari stranka, sami po sebi ne zadoščajo, saj mora biti dvom v nepristranskost sodišča upravičen v objektivnem smislu.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev, ki sta jo navedena sodnika sprejela v eni izmed predhodnih odločb, in vsebina izjav, ki sta jih slednja podala dne 14. 7. 2023, ne kažejo na njuno pristransko ravnanje. V izjavah z dne 14. 7. 2023 sta slednja pojasnila, da je bilo v sklepu I Ks 19809/2016 z dne 10. 7. 2020 res izpostavljeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji dne 27. 6. 1988, kar pa ne pomeni, da je bila ta odločitev sprejeta na podlagi neveljavnega zakona ali predpisa, temveč je bila sprejeta v skladu z veljavno sodno prakso. Čeprav ob upoštevanju ustaljene prakse, ki jo v izpodbijanem sklepu pravilno povzema sodišče prve stopnje, procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev, temveč so za presojo pravilnosti sodnikovih strokovnih stališč in odločitev predvidena tako redna kot izredna pravna sredstva2, pa pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da je problematizirano načelno pravno mnenje še vedno aktualno. Nanj se namreč v tej zvezi v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem iz leta 2004 na strani 212 sklicuje tako Štefan Horvat, kot tudi Maja Baškovič, ki ga povzema na strani 569 1. knjige Zakona o kazenskem postopku s komentarjem iz leta 2023. 8. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma postopanja sodnega senata prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo vnaprejšnje prepričanje izpostavljenih sodnikov o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njun pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave posameznega sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.3 Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano.

9. Kot povsem brezpredmetno pa se izkaže tudi pritožbeno polemiziranje o tem, da bi izvenobravnavni senat v sklepu z dne 10. 7. 2020 namesto, da je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil, moral upoštevati četrti odstavek 95. člena ZKP in vlagateljico oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka. Za odločanje o predlogu obdolženca po navedeni zakonski določbi je namreč funkcionalno pristojen razpravljajoči sodnik in ne izvenobravnavni senat. 10. Zatrjevani razlog za izločitev izvenobravnavnih sodnikov ne more biti niti okoliščina, da sta vpogledala v sodni spis II K 19809/2016, niti da je sodnik B. B. odvetnika D. D. kljub zakonski rehabilitaciji vlagateljice poimenoval kot zagovornika in ne kot pooblaščenca. Pregled zadeve pokaže, da sta oba sodnika zaradi priprave izjave, ki sta jo bila dolžna podati na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP zagotovo seznanila vsaj s sklepom I Ks 19809/2016 z dne 10. 7. 2020, saj dolžnosti podaje izjave, ki jima jo nalaga citirana zakonska določba, v nasprotnem primeru sploh ne bi mogla izpolniti. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na zakonsko rehabilitacijo pa je dodati, da v skladu s pravno teorijo in sodno prakso4 dejstva, ki so zaradi obsodbe nastopila pred njenim izbrisom, ter neizvršene sodne odločbe v zvezi z izbrisano pravnomočno sodbo (na primer dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka), kljub izbrisu ohranijo svojo pravno veljavnost5, zato se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

11. Glede očitanega nepravilnega naslavljanja pa je po oceni pritožbenega sodišča izpostaviti, da status zagovornika ni enak procesnemu položaju pooblaščenca v civilnem pravu, saj ta obdolženca ne zastopa tako, da bi bil njegov pravni zastopnik, kot sta na primer pooblaščenec ali zakoniti zastopnik, temveč opravlja procesna dejanja ob obdolžencu in namesto njega.6 Poleg navedenega pa lahko v skladu z določbo prvega odstavka 41. člena ZKP izločitev zahtevajo stranke, torej tožilec in obdolženec (deveta alineja 144. člena ZKP), v korist obdolženca pa je izločitev upravičen zahtevati tudi zagovornik, ki je procesni subjekt, katerega pravice so izvedene iz pravic obdolženca.7 Če vlagateljica A. A. ne bi bila stranka kazenskega postopka, tako niti slednja niti njen pooblaščeni odvetnik, ki ima v kazenskem postopku status zagovornika, po določbah ZKP ne bi bila upravičena vložiti zahteve za izločitev sodnikov. Glede na navedeno se tudi pritožbene navedbe glede domnevno napačnega poimenovanja vlagateljičinega odvetnika izkažejo za neutemeljene.

12. Pritožniku pa ni mogoče pritrditi niti, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo glede zatrjevanega predhodnega sodelovanja obeh sodnikov v postopku zoper vlagateljico. Prav to namreč predstavlja bistvo obrazložitve izpodbijanega sklepa, h kateri je zgolj dodati, da v skladu s stališčem ustaljene (ustavno)sodne prakse določba 39. člena ZKP ne izključuje možnosti sodelovanja sodnika pri izdaji odločb v isti zadevi na istem sodišču.8 Glede na navedeno pritožniku tudi v tem pogledu ni mogoče pritrditi.

13. Po obrazloženem, ko uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov, kršitev pravic iz 14., 24. in 25. člena Ustave RS ter kršitev EKČP s protokoli pritožnik v pritožbi ni konkretiziral, pritožbeno sodišče pa kršitev, ki jih je dolžno upoštevati pri uradnem preizkusu na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP, ni zasledilo, je o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016. 2 Tako Višje sodišče v Mariboru v sklepih II Kp 9855/2019 z dne 23. 9. 2020 in II Kp 25553/2018 z dne 18. 1. 2023. 3 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 2808/2022 z dne 7. 4. 2022. Takšna razlaga pojma nepristranskosti pa se sklada tudi s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, na katero se v okviru pritožbenih navedb sklicuje pritožnik. 4 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 147/2005 z dne 20. 4. 2006. 5 Prim. B. Polegek, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1011. 6 Prim. Z. Dežman in A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 372. 7 Prim. M. Šorli, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 362. 8 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 35087/2021 z dne 28. 10. 2022.