Jedro

Ugotovljene okoliščine v zvezi z lokalom zavarovanca tožene stranke, iz katerih izhaja, da gre za lokal, v katerem je že večkrat prišlo do izgredov in v katerem je bila varnost gostov in zaposlenih že večkrat ogrožena, so narekovale takšno organiziranje redarske službe, ki bi dogodke, kot je bil obravnavani, lahko preprečilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14, z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je v vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki za škodo, ki izhaja iz škodnega dogodka z dne 15.10.2005. Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec toženke ni zagotovil zadostnega varstva gostov z redarji, ker sta bila natakarja v lokalu stara 15 let. V številnih gostinskih lokalih strežejo mlajše osebe, ki niti psihično niti fizično niso sposobne obvarovati gostov pred nasilnimi dejanji tretjih. Sodišče bi moralo ravnanje zavarovanca toženke, ki je A. pred škodnim dogodkom prepovedal vstop v lokal, oceniti kot ravnanje preko zahtevane stopnje skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Nepričakovan vstop A. ne more predstavljati nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke, ker ga ni uspel odstraniti iz lokala, še preden je poškodoval tožnika. Zaključuje, da na strani njenega zavarovanca ni bilo podanega nedopustnega ravnanja, niti vzročne zveze med tem in tožniku nastalo škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je obstoj nedopustnosti oziroma protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke utemeljeval z očitkom opustitve organiziranja redarske službe v lokalu, v katerem je že večkrat prišlo do konfliktnih situacij, kot je bil pretep, v katerem je tožnik zadobil poškodbe, iz katerih izvira vtoževana škoda. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje upirala očitku zatrjevane opustitve s trditvami, da sta bila v lokalu dva natakarja, ki sta že pred ukrepanjem mirila A., ki je poškodoval tožnika in da se je ta z nepotrebnim in nepooblaščenim ukrepanjem sam izpostavil napadu oziroma poškodovanju.

Izvedeni dokazni postopek je v celoti ovrgel toženkin ugovor. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo: da v lokalu ob škodnem dogodku ni bilo organiziranega varovanja s strani tožene stranke, da je tožnik le vljudno opozoril A. na razbijanje in metanje kozarcev, na posledice takšnega ravnanja in ga pozval naj preneha, da noben od natakarjev pred tem ni poskušal pomiriti A., glede katerega sta oba potrdila, da je po lokalu razbijal in metal kozarce, da navedeni dogodek ni bil nenavaden in nepričakovan, saj so se v lokalu zavarovanca tožene stranke večkrat dogajali prepiri in pretepi in je tudi večkrat posredovala policija (iz dopisa PP C. izhaja, da so policisti v tem lokalu posredovali osemkrat zaradi kršitev javnega reda in miru ter štirikrat zaradi poškodovanja tuje stvari).

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nastanku odškodninske obveznosti tožene stranke, saj so ob nespornem nastanku škode izkazani tudi drugi elementi odškodninskega delikta, in sicer tako nedopustnost oziroma protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki je v opustitvi ustreznega organiziranja redarske službe, vzročna zveza med navedeno opustitvijo in nastalo škodo in odgovornost, ki se je tožena stranka ni uspela razbremeniti (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika).

Takšnega zaključka pritožbene trditve ne morejo izpodbiti. Ugotovljene okoliščine v zvezi z lokalom zavarovanca tožene stranke, iz katerih izhaja, da gre za lokal, v katerem je že večkrat prišlo do izgredov in v katerem je bila varnost gostov in zaposlenih že večkrat ogrožena, so narekovale takšno organiziranje redarske službe, ki bi dogodke, kot je bil obravnavani lahko preprečilo. Navzočnost dveh petnajstletnih natakarjev gotovo ne pomeni zadostnega varovanja. To navsezadnje izhaja tudi iz pritožbenih navedb same tožene stranke, ko je navajala, „da so v številnih lokalih zaposlene mlajše osebe, ki niti psihično niti fizično niso sposobne obvarovati gostov pred nasilnimi dejanji tretjih“. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi zavarovanec toženke izpolnil zahtevano stopnjo skrbnosti dobrega gospodarstvenika s tem, ko naj bi A. prepovedal vstop v lokal. Tudi zaradi izvajanja takšnih prepovedi, bi morala biti organizirana ustrezna redarska služba.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov in potem, ko je ugotovilo, da tudi ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).