Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep I Cp 4/2016

ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.4.2016 Civilni oddelek

ugotovitev lastninske pravice priposestvovanje nepremičnine dobra vera domneva dobre vere trditveno breme dokazno breme materialno dokazno breme prevalitev dokaznega bremena identifikacija nepremičnine identifikacijski znak stavbe ali njenega posameznega dela hišna številka določanje hišnih številk stavbam označevanje garaž
Višje sodišče v Ljubljani
4. maj 2016

Povzetek

Sodišče je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev lastninske pravice na garaži. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo trditveno in dokazno breme ter dobro vero tožeče stranke. Poudarilo je, da je potrebno upoštevati, da se dobra vera domneva in da mora nasprotna stranka dokazati nedobrovernost. Sodišče je odločilo, da je potrebno izvesti dodatne dokaze in ponovno presoditi zadevo.
  • Trditveno in dokazno breme v pravdnem postopkuSodišče obravnava, kako se določa trditveno in dokazno breme v pravdnem postopku ter kdo nosi to breme v različnih fazah postopka.
  • Identifikacija nepremičninSodišče se ukvarja z vprašanjem, kako je mogoče enolično identificirati nepremičnine, pri čemer se sklicuje na parcelno številko in katastrsko občino.
  • Ugotovitev lastninske praviceSodišče obravnava zahtevek tožeče stranke za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini ter pogoje za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.
  • Dobra vera pri priposestvovanjuSodišče se ukvarja z vprašanjem dobre vere tožeče stranke pri pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem ter kdo nosi dokazno breme za to.
  • Zmotna uporaba materialnega pravaSodišče obravnava, kako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji dobre vere in identifikaciji nepremičnine.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Materialno dokazno breme je stabilno in ga ves čas postopka nosi ista stranka. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh.

Nepremičnine je mogoče enolično identificirati na podlagi navedbe parcelne številke ter katastrske občine, v kateri se parcela nahaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ustavitvi postopka v celoti zoper prvega toženca ter zoper drugo toženko v delu, ki se je nanašal na ugotovitev ničnosti pogodbe o priznanju lastninske pravice (I. in II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 1/27 k. o. ..., ID znak 0000 (III. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je dolžna tožeča stranka drugi toženki povrniti pravdne stroške v višini 911,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je bila s strani druge toženke neenakopravno obravnavana, saj so ostali lastniki garaž lahko izvensodno, v skupnem postopku uredili vpis lastninske pravice na njihovo ime, kar pa tožeči stranki ni bilo omogočeno, saj je bil kot lastnik garaže pomotoma vpisan prvi toženec. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih in predlaganih dokazov. Sodišče bi moralo zaslišati tožečo stranko, ki bi lahko izpovedala o podlagi in izvajanju posesti, kot tudi glede označb zadevne garaže. Sodišče bi moralo opraviti ogled nepremičnine, da se prepriča o legi nepremičnine, njeni zunanji označbi in posesti, glede slednjega bi moralo zaslišati tudi pričo U. M. Med pravdnima strankama ni sporno, da je zadevna garaža v zemljiški knjigi vpisana kot parcela št. 1/27 k. o. ..., ID znak: 0000 ter da ima posest na garaži tožeča stranka. Tožnica je navedla podlago in vse okoliščine, ki izkazujejo, da ima na garaži dobroverno lastniško posest, saj je nepremičnino podedovala po pok. V. M., ki je garažo kupil od L. G. Slednji je bil dobroverni lastniški posestnik zadevne garaže, pogodba z dne 5. 2. 1997 pa je bila predložena tudi na odmero davka na promet nepremičnin.

3. Na pritožbo je odgovorila druga toženka (v nadaljevanju toženka) in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja njene lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 1/27 k. o. ..., ID znak 0000, ki v naravi predstavlja garažo v vrsti garaž na dvorišču stanovanjskega bloka na K. 18 v ... Navajala je, da je njen pravni prednik V. M. lastninsko pravico na garaži pridobil na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene dne 5. 9. 1977 z dotedanjim lastnikom in posestnikom garaže L. G. in od tedaj imel garažo v dobroverni lastniški posesti, po smrti V. M. pa je posest in lastninsko pravico na garaži kot dedinja pridobila tožnica. Tožena stranka je v postopku izpodbijala dobro vero tožnice, potrebno za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Pomanjkanje dobre vere naj bi izhajalo iz dejstva, da je tožnica razpolagala kar z dvema prodajnima pogodbama za isto nepremičnino, sklenjenima med V. M. in L. G., in sicer prvo z dne 5. 9. 1977 in drugo z dne 5. 2. 1997. Nadalje je bila toženka mnenja, da se predloženi pogodbi zaradi v njiju navedenih naslovov ne nanašata na obravnavano garažo, saj je bilo v pogodbi iz leta 1977 navedeno, da stoji garaža pred blokom na K. 16, pogodba iz leta 1997 pa je govorila o garaži v garažnem bloku na K. 10. Po njeni oceni tožnica ni mogla biti v dobri veri glede svoje lastninske pravice tudi zato, ker ni predložila verige pogodb in posledično ni izkazala, da bi bil L. G. v trenutku sklenitve pogodb sploh lastnik obravnavane nepremičnine. Na navedbe toženke je tožnica odgovorila, da ima garažo v dobroverni lastniški posesti na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene med V. M. in L. G., ter poudarjala, da je imel njen pravni prednik L. G. v lasti le eno – in sicer obravnavano garažo. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je že na podlagi listinske dokumentacije v spisu ocenilo, da tožnica ni mogla biti v dobri veri, potrebni za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj naj se prodajni pogodbi zaradi v njiju navedenih naslovov K. 16 in K. 10 ne bi nanašali na garažo, ki je bila predmet tožbenega zahtevka. Menilo je, da tožnica na izrecen ugovor toženke, da se pogodbi nanašata na drugi garaži, ni odgovorila in s tem pomanjkljivo zatrjevala dobro vero.

7. Takšnemu stališču sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Materialno dokazno breme je stabilno in ga ves čas postopka nosi ista stranka. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh. Slednje izhaja iz 212. člena ZPP, ki določa, da mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo pogoje za priposestvovanje, kot so jih določali Občni državljanski zakonik (ODZ), Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(2) ter Stvarnopravni zakonik.(3) Kljub nekoliko različnim pogojem za priposestvovanje je vsem trem zakonskim podlagam skupno, da se dobra vera priposestvovalca domneva, kar določa tako 328. paragraf ODZ, kot tudi tretji odstavek 72. člena ZTLR ter 9. člen SPZ. Slednje pomeni, da mora nedobrovernost priposestvovalca zatrjevati in dokazovati nasprotna stranka.(4) Tožnica je v obravnavani zadevi podala sicer skromno, vendar zadostno trditveno podlago glede lastniške posesti garaže, obstoja dobre vere in poteka priposestvovalne dobe. Ugovorom toženke, da se predloženi pogodbi, zaradi v njiju navedenih različnih naslovov, nanašata na drugi garaži, je tožnica nasprotovala in poudarjala, da je imel L. G. v lasti le eno – predmetno garažo, ki jo je na podlagi predloženih pogodb prodal njenemu pravnemu predniku. Ob navedenem ni mogoče zaključiti, da tožnica na navedbe toženke ni odgovorila in posledično pomanjkljivo zatrjevala obstoj dobre vere. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno in neutemeljeno prevalilo trditveno in dokazno breme glede obstoja dobre vere na tožečo stranko. Do prevalitve procesnega dokaznega bremena na tožnico bi namreč lahko prišlo šele tedaj, ko bi toženka svoje navedbe o nedobrovernosti tožnice uspela dokazati in ne že na podlagi njenih golih navedb, saj je tožnica navedbam toženke nasprotovala.

8. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je v pogodbah navedene naslove štelo kot bistvene identifikacijske oznake zadevne garaže. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, katera garaža je predmet pravdnega postopka, saj je bila le-ta v tožbenem zahtevku nedvoumno označena kot nepremičnina parc. št. 1/27 k. o. ..., ID znak 0000. V tožbi je bilo med drugim navedeno, da naj bi se garaža nahajala na dvorišču pred blokom na K. 18 v X, zaradi česar je toženka menila, da se predloženi prodajni pogodbi ne nanašata na isto garažo, saj sta pogodbi (ob siceršnjem opisu lege garaže oziroma navedbi parcelne številke in katastrske občine) navajali, da garaža stoji pred blokom na K. 16 oziroma v garažnem bloku na K. 10. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica v tožbi ni navajala, da bi se garaža nahajala na naslovu K. 18, temveč da se nahaja na dvorišču pred blokom s tem naslovom. Iz navedenega je očitno, da garaža lastnega naslova ni imela in da so bili pri določitvi lege garaže kot pomoč uporabljeni naslovi bližnjih stavb. Tovrsten način določanja lege nepremičnine pa je vselej subjektiven ter odvisen od izhodiščne točke, s katere posameznik določa lego, kar je splošno znano. Nepremičnine je mogoče enolično identificirati na podlagi navedbe parcelne številke ter katastrske občine, v kateri se parcela nahaja (peta točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi ter 18. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin). Naslovi in hišne številke pa se uporabljajo zgolj z namenom lažje orientacije stavb v prostoru, kar izrecno določa 26. člen Zakona o določanju območij ter imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb.(5) Isti člen nadalje določa, da se naslovi in hišne številke določajo le stanovanjskim ali poslovnim stavbam, ki so namenjene stalnemu ali začasnemu prebivanju oziroma opravljanju poslovne ali druge dejavnosti. Drugim stavbam pa se lahko naslovi določijo le, če v njih prebivajo ljudje ali se opravlja dejavnost. V skladu z veljavno zakonsko ureditvijo tako označevanje garaž z naslovi in hišnimi številkami sploh ni predvideno. Tudi v preteklosti so se na ta način označevale le hiše (7. člen Zakona o imenih naselij in o označbi trgov, ulic in hiš(6)) oziroma stanovanjske in poslovne stavbe v naselju (10. člen Zakona o imenovanju in evidentiranju naselij, ulic in stavb(7)). Na podzakonski ravni pa je materijo urejal Pravilnik o določanju imen naselij in ulic ter o označevanju naselij, ulic in stavb,(8) ki je v 32. členu individualne garaže izrecno izvzemal in določal, da ne dobijo lastnih hišnih številk. Ker je sodišče prve stopnje o slabi veri tožnice sklepalo izključno na podlagi v pogodbah navedenih različnih hišnih številk stavb, pred katerimi naj bi garaža stala, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, saj naslova garaže ni mogoče šteti kot njen enoličen identifikacijski znak. V obravnavani zadevi tako niti ni bistveno, kateri naslovi so bili v pogodbah uporabljeni, temveč je bistveno, ali je na podlagi siceršnje vsebine pogodb mogoče zaključiti, katera garaža je bila predmet prodajne pogodbe.

9. Tožnica je podala zadostno trditveno in dokazno podlago glede priposestvovanja (obstoj pravnega naslova, posesti in priposestvovalne dobe), ki pa je sodišče prve stopnje ni izčrpalo, saj je kot ključni razlog za nedobrovernost tožnice zmotno štelo navedene naslove v prodajnih pogodbah. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče kritično presoditi ugovor toženke, da se prodajni pogodbi ne nanašata na obravnavano garažo ter pri tem upoštevati, da je bil v obeh pogodbah njun predmet precej natančno določen, in sicer v pogodbi iz leta 1977 z opisom lokacije garaže, ki jo je mogoče nedvomno ugotoviti s pomočjo priložene mapne kopije, v pogodbi iz leta 1997 pa z navedbo parcelne številke in katastrske občine, v kateri se garaža nahaja. Šele po izvedbi vseh potrebnih dokazov in ugotovitvi vseh relevantnih dejstev bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTLR.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 87/2002 in 91/2013, v nadaljevanju SPZ.

Op. št. (4): dr. M. Juhart, dr. M. Tratnik, dr. R. Vrenčur: Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 255. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 25/2008, v nadaljevanju ZDOIONUS (v veljavi od 29. 3. 2008 dalje).

Op. št. (6): Uradni list LRS, št. 10/1948. Op. št. (7): Uradni list SRS, št. 5/1980 s spremembami, v nadaljevanju ZIENUS (v veljavi od 8. 3. 1980 do 28. 3. 2008).

Op. št. (8): Uradni list SRS, št. 11/1980.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia