Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 6,700.000,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 518.826,55 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino znižalo na 6,000.000,00 SIT, obenem pa je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 444.057,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka v obsegu znižanja odškodnine, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo z določitvijo odškodnine v vtoževani višini. Istočasno predlaga tudi drugačno odmero pravdnih stroškov. Meni, da je sodišče druge stopnje o višini teh stroškov napak odločilo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je utrpela prelom telesa VI. vratnega vretenca, izpah V. vretenca, delno ohromitev leve roke in raztrganino kože v temenskem predelu glave. Večmesečno bolečinsko obdobje različnih stopenj (občasne bolečine tožnici ob obremenitvah ostajajo), operativni poseg, bolnišnično zdravljenje, dolgotrajna rehabilitacija s petmesečnim nošenjem vratne opornice in različne preiskave, uvrščajo njeno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem med znatnejše škode, nastale zaradi poškodbe vratne hrbtenice.

Uporaba določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o odškodnini za nepremoženjsko škodo narekuje primerjavo s škodami približno enakega obsega in odškodninami zanje. Kljub znižanju odškodnine iz tega naslova od 2,400.000,00 SIT na 2,000.000,00 SIT pa je za to vrsto škode v tem primeru odškodnina določena v skladu s podobnimi primeri v sodni praksi in je ni mogoče zviševati.

Enako sklepanje obvelja tudi za odškodnino zaradi tožničinih duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Zaradi zatrditve vratnega segmenta z lažjo omejeno gibljivostjo vratne hrbtenice ter posledično oslabelostjo moči leve roke z mravljinčenjem v prstih je bila določena odškodnina v znesku 4,000.000,00 SIT. Pri tem je sodišče druge stopnje (odškodnino je znižalo za 200.000,00 SIT) upoštevalo vse dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje posebej upoštevalo. Tožnica ni sposobna za težja fizična dela, opustiti pa je morala tudi opravljanje poklica šivilje. Slednja okoliščina predstavlja znaten element tožničinih telesnih prikrajšav, ki imajo svoje negativne posledice v psihičnem počutju zaradi doživljanja splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar pa primerjava z drugimi podobnimi primeri pokaže, da z zneskom 4,000.000,00 SIT določena odškodnina iz tega naslova povprečje presega. Zato je ni mogoče zviševati.

Revizija je skopa; razen trditve, da je odškodnina prenizka, ne ponudi ustreznih izhodišč. Opisani razlogi zato temelje predvsem na uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 386. člena ZPP.

Tožeča stranka z odločitvijo o stroških v izpodbijani sodbi ni zadovoljna. Vendar pa se odločitev sodišča o pravdnih stroških vedno šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP), zaradi česar je treba dovoljenost revizije glede stroškovne odločitve presojati v okviru 400. člena ZPP. Stroškovna odločitev pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Zato se revizijsko sodišče s tem delom revizije ni posebej ukvarjalo.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.