Jedro

Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom še ni postopek o prekršku, temveč gre za postopek predpisan v 107. členu ZPrCP, ki ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil iz drugega odstavka 13. člena ZPrCP, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vsi vozniki dolžni sodelovati. Postopek o prekršku pa se začne šele, če se s preizkusom ugotovi, da ima voznik večjo koncentracijo alkohola v organizmu kot dovoljuje zakon.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 195,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 44. člena ter 2. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), mu za vsakega določilo predpisano globo, za prekršek vožnje pod vplivom alkohola pa tudi stransko sankcijo 8 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, ter mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 800,00 EUR ter stransko sankcijo 8 kazenskih točk v cestnem prometu. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 200,00 EUR ter potnih stroškov priče v višini 3,15 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. do 3. točka 154. člena ZP-1) ter predlaga, spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje o očitkih iz obdolžilnega predloga odločilo brez zaslišanja obdolženca, saj se slednji na zaslišanje kljub opozorilu, da bo sodišče v primeru, če se vabilu ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja, zaslišanja ni udeležil in je v pisni vlogi tudi navedel, da se ne želi udeležiti zaslišanja v predmetni zadevi. Tako je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo priče B. K., S. P. in I. A. vpogledalo skico prometne nesreče ter fotografije ter prebralo listine naštete v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze ter zanesljivo ugotovilo, da ni nobenega dvoma, da je obdolženi 14. 12. 2020 ob 14.45 uri kot voznik začetnik vozil osebni avtomobil znamke Volkswagen Passat po glavni cesti I. reda v naselju Laško, iz smeri Celja v smeri proti Laškemu, pri tem pa kot voznik, ki vozi za drugim vozilom po istem prometnem pasu, ni vozil na takšni oddaljenosti od vozila, ki je vozilo pred njim, da bi lahko zmanjšal hitrost in ustavil ter s tem preprečil trčenje, če bi voznik, ki je vozil pred njim, zmanjšal hitrost ali ustavil, saj je tedaj, ko je pripeljal neposredno v bližino km oznake 10. 350 in je voznik pred njim vozečega vozila reg. št. ...z vozilom ustavil v semaforiziranem križišču, zaradi nezadostne razdalje trčil v zadnji del vozila .... Ob obravnavanju prometne nesreče pa je bil obdolžencu odrejen preizkus z elektronskim alkotestom, ki ga je opravil, z rezultatom preizkusa, ki je pokazal 0,33 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je obdolženi imel v organizmu najmanj 0,28 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pa se je obdolženec strinjal, zapisnik prebral ter brez pripomb podpisal. 5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odgovornosti za storjene prekrške upoštevalo tudi vsebino obdolženčevih vlog, ki jih je podal tekom postopka in v katerih je kot bistveno problematiziral postopek ugotavljanja alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom oziroma veljavnost tako pridobljenega rezultata in njegove uporabe za kaznovanje za prekršek vožnje pod vplivom alkohola. V 5. točki obrazložitve je namreč zavrnilo obdolženčeve dokazne predloge glede zaslišanja prič, ker je z njimi želel dokazovati resničnost navedb v obrambnih vlogah, ki se niso nanašale na pravno odločilna dejstva za odločitev o odgovornosti za prekršek, na navedbe o zakonitosti uporabe elektronskega alkotesta za ugotavljanje in dokazovanje prekrška vožnje pod vplivom alkohola pa je sodišče prve stopnje odgovorilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni vsebinsko opredelilo do obrambnih vlog obdolženca, na podlagi katerih se je razbremenjeval odgovornosti za očitana prekrška in da ni navedlo, kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov oziroma katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana.

6. Glede prekrška vožnje pod vplivom alkohola in uporabe elektronskega alkotesta za „določitev“ prekrška po 105. členu ZPrCP, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da se v postopku o prekršku koncentracija alkohola v organizmu dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, če se voznik strinja z ugotovljenim rezultatom in zapisnik podpiše, saj mu je v nasprotnem primeru policist dolžan odrediti strokovni pregled. Tako stališče je skladno z določbami drugega odstavka 107. člena ZPrCP ter sodno prakso, zaradi česar so neutemeljeni pritožbeni očitki, da s taki razlago sodišče poskuša storilca spraviti v zmoto. V določbah drugega odstavka 107. člena ZPrCP sicer res ni izrecno zapisano, da se v postopku o prekršku koncentracija alkohola v organizmu dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, če se voznik strinja z ugotovljenim rezultatom in zapisnik podpiše, vendar to izhaja iz samega pomena besedila 107. člena ZPrCP. Ker drugi odstavek 107. člena ZPrCP izrecno dopušča uporabo indikatorja za ugotavljanje prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, so neutemeljene pritožbene navedbe, da uporabljeni indikator alkohola ne spada v ustrezna tehnična sredstva za ugotavljanje koncentracije alkohola v organizmu. Ker pa je elektronski alkotest zgolj indikator in ne merilna naprava, se zanj ne uporabljajo določbe Zakona o meroslovju (ZMer-1) in so pritožbeni očitki, da rezultata preizkusa z elektronskim alkotestom ni mogoče uporabiti za izrekanje sankcij zaradi kršitve 105. člena ZPrCP neutemeljeni.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih storilec problematizira dokazno vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ker ta ne vsebuje pravnega pouka o pravicah obdolženca pred podajo izjave po 55. členu ZP-1. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP, zaradi česar zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavlja uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom pa še ni postopek o prekršku, temveč gre za postopek predpisan v 107. členu ZPrCP, ki ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vsi vozniki dolžni sodelovati. Postopek o prekršku se začne šele, če se s preizkusom ugotovi, da ima voznik večjo koncentracijo alkohola v organizmu kot dovoljuje zakon. Ker torej ne gre za zapisnik, ki bi bil sestavljen v okviru postopka o prekršku, temveč v predhodni fazi, ki se vodi po določbah ZPrCP (in ob smiselni uporabi ZUP), niso potrebni nobeni pravni pouki o pravicah obdolženca po 55. členu ZP-1, kot neutemeljeno navaja pritožnik. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da se na podlagi opravljenega preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ne sme „določiti“ prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP in da se izpodbijana sodba ne more opirati na dokaze, ki so bili zbrani na podlagi uporabljenih nepristojnih predpisov ter nepristojnega ZPrCP.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je pritožnik na stališču, da pritožbeno sodišče ne bo razveljavilo izpodbijane sodbe o prekršku, ker je na podlagi javne skrivnosti znano, da rimsko pravo in civilistiko sodniki pritožbenega sodišča v praksi ne uporabljajo, da razumejo zgolj določbo drugega odstavka 107. člena ZPrCP in 80. člena ZUP, na predpise o meroslovju in evropski standardizaciji ter predpisi materialnopravnih določb ZP-1 pa se ne spoznajo, da naj vloženo pritožbo obravnavajo sodniki, ki so uspešno opravili izpit iz Rimskega prava in civilistike v prvem preizkusu znanja iz tega področja, ker ne želi, da bi se na njegovem prekrškovnem primeru sodniki pritožbenega sodišča učili in pri tem povzročili napako s tem, da bi uporabili zgolj določbe drugega odstavka 107. člena ZPrCP ali 80. člena ZUP brez uporabe 3. in 9. člena ZMer-1, pa pritožbeno sodišče poudarja, da take navedbe poleg tega, da kažejo na obdolženčevo nepoznavanje pravnega sistema (rimsko pravo in civilistika namreč nimata zveze s prekrškovnim pravom), presegajo mejo dopustnega polemiziranja v zvezi z odločitvijo sodišča ter kritike sodniškega dela, so skrajno neprimerne in na meji žaljivosti.

9. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ob pravilnih ugotovitvah, da je obdolžencu dokazano, da je v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu imel v organizmu najmanj 0,28 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav kot voznik začetnik ne bi smel imeti alkohola v organizmu v času vožnje motornega vozila, obdolžencu utemeljeno očitalo tudi, da je za storjeni prekršek tudi odgovoren, saj se je kot voznik z opravljenim vozniškim izpitom nedvomno dobro zavedal, da je za voznike začetnike vožnja pod vplivom alkohola prepovedana oziroma da kot voznik začetnik v organizmu ne sme imeti alkohola med vožnjo, pa je kljub temu, da je vedel, da je tisto dopoldne užival alkoholne pijače, bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, kar pomeni, da je ravnal z eventualnim naklepom.

10. V okviru preizkusa obdolžencu določenih in izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno določilo globo za prekršek po petem odstavku 44. člena ZPrCP v višini 200,00 EUR, za prekršek pa po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP pa predpisano globo 600,00 EUR ter stransko sankcijo 8 kazenskih točk in mu nato na podlagi prvega odstavka 27. člena ZP-1 utemeljeno in zakonito izreklo enotno sankcijo globo v višini 800,00 EUR ter stransko sankcijo 8 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 195,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh po vročitvi te sodbe, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.