Jedro

Obstoji verjetnost, da se tožnica zaradi psihične bolezni oz. zdravstvenih težav ni bila sposobna zavedati pomena svojih ravnanj oz. kršitev delovnih obveznosti. Zato je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožnici do pravnomočne odločitve v tem sporu plačevati nadomestilo plače v višini razlike med neto zneskom minimalne plače in denarno socialno pomočjo, ki jo tožnica prejema ter zadržati v veljavi najemno pogodbo za službeno stanovanje, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu obračunavati in izplačevati nadomestilo plače, ter zadržati v veljavi najemno pogodbo z dne 16. 9. 2009 za službeno stanovanje na naslovu A (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 203,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper sklep je tožena stranka dne 12. 8. 2014 vložila ugovor zoper I. in III. točko izreka sklepa in dne 27. 8. 2014 dopolnitev k ugovoru. Sodišče prve stopnje je ugovoru tožene stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje I Pd 713/2014 z dne 30. 6. 2014 z izpodbijanim sklepom spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu plačevati nadomestilo plače v višini razlike med neto zneskom minimalne plače in denarno socialno pomočjo, ki jo tožnica prejema, v ostalem delu pa je ugovor zavrnilo in potrdilo sklep v I. točki izreka glede zadržanja najemne pogodbe z dne 16. 9. 2009 za službeno stanovanje na naslovu A.; razveljavilo izpodbijani sklep v III. točki izreka glede stroškov postopka; kar je tožeča stranka iz naslova plačevanja nadomestila plače zahtevala več, to je razliko med zahtevanim in dosojenim zneskom nadomestila plače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da se odločitev o ugovornih stroških postopka se pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 713/2014 z dne 10. 9. 2014, v delu, kjer je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep v točki I spremenilo in v točki II razveljavilo, se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, v preostalem delu in podrejeno, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici ugodi le glede nadaljnje veljavnosti najemne pogodbe, ki pa ostaja v veljavi le v primeru in do tedaj, ko bo tožnica plačala vse zapadle obroke najemnine in tožnica začela najemnino redno plačevati vsak mesec, v nasprotnem primeru začasna odredba izgubi svojo veljavo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi s sklepom z dne 31. 3. 2014, ki je postal dokončen s sklepom KPDR z dne 21. 5. 2014, na podlagi listin, ki jih je do tedaj predložila tožnici in logično brez zadnjih dveh listin, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev. Ker se zakonitost odpovedi lahko presoja le na podlagi dejstev, ki so bila toženi stranki znana ob odpovedi in le na podlagi do tedaj predloženih dokazov, je odločitev sodišča nezakonita, saj je sodišče prve stopnje odločitev presojalo na podlagi povsem drugih dokazov, s katerimi tožena stranka ni razpolagala. Tožena stranka je ugovarjala, da z mnenjem dr. B.B. ne razpolaga, da dopisa, naslovljenega na tožnico, sodišče sploh ni ocenilo in ni navedlo, katera dejstva je s tem dokazom ugotovilo in se tudi ni opredelilo, zakaj je vsebini povsem nekritično sledilo. Z izpodbijanim sklepom naslovno sodišče na očitke tožene stranke ni odgovorilo. Z enakim očitkom tožena stranka ugovarja tudi glede izjave Policijskega sindikata Slovenije in dopisa CSD z dne 4. 6. 2011. Tožena stranka v pritožbi tudi izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do dopisa dr. B.B. z dne 17. 3. 2014 kot tudi ne do dokazov, ki jih je sama predložila in po njenem mnenju dokazujejo, da je bila tožnica povsem zdravstveno zmožna za svoje delo in tako tudi, da je razumela pomen svojih dejanj.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi ter navajala, da nasprotuje predlogu tožene stranke, da bi moralo sodišče s sklepom tožnici naložiti tudi plačevanje najemnine. Tožnica je najemnino plačevala z zamudo in se tega zaveda ter bo svoj dolg poskušala poplačati takoj, ko ji bodo okoliščine to dopuščale. V tem trenutku pa je, po njenem prepričanju ravno zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, njen edini prihodek denarna socialna pomoč v višini 269,20 EUR mesečno, kar ji ne zadošča niti za osnovno preživetje, kaj šele za plačilo najemnin. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče v sklepu z dne 13. 7. 2014 ni navedlo nobenih razlogov glede zavrnitve ugovora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj in ga je mogoče preizkusiti.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka uveljavlja neutemeljeno. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč le ugotavlja, ali je tožeča stranka izkazala za verjetno, da terjatev obstoji oz. ali je izkazala verjetnost obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. V skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), da se začasne odredbo izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek) in 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe, za zavarovanje nedenarne terjatve. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana. Sodišče je svojo odločitev oprlo na tožničine trditve, predvsem pa na predložene listinske dokaze, na podlagi katerih je zaključilo, da obstoji verjetnost, da se tožnica zaradi psihične bolezni oz. zdravstvenih težav ni bila sposobna zavedati pomena svojih ravnanj oz. kršitev delovnih obveznosti. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da bo šele na podlagi nadaljnjega postopka, ko bo izvedlo predlagane dokaze, ugotavljalo, ali je tožnica očitane kršitve sploh storila, razloge kršitev delovnih obveznosti in ali se je dejansko zavedala pomena svojega ravnanja. Sodišče bo tako vse ugovore tožene stranke pa tudi tožničine, da se ni zavedala pomena svojih ravnanj oz. da se ni zavedala kršitev delovnih obveznosti, razčistilo v okviru dokaznega postopka in odločanja o glavni stvari, saj ni namen začasne odredbe vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka. Z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve (165. člen ZPP).