Jedro

Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče, definira prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1, ki določa, da je to tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe.

V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so določeni kriteriji/merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, med katerimi je v 2. točki navedena tudi pretekla redna raba zemljišča. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dejanska/pretekla redna raba zemljišča lahko kvečjemu dodatni kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju prve nasprotne udeleženke) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih (ta predstavlja zgolj enakopraven kriterij). ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. Nepremičnine so bile, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavb in ne splošni rabi. Ker so pravico uporabe na nepremičnini dejansko izvrševali etažni lastniki, jih ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po ZGJS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela št. 1058/13, k. o. X1, pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu Ulica 20 z ID znakom 000-1568, stoječi na parceli št. 1058/8, v solasti vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka), sklenilo, da se sklep o določitvi pripadajočega zemljišča po uradni dolžnosti vpiše v zemljiški knjigi pri zgoraj navedeni parceli v vrstnem redu zaznambe postopka II N 40/2017 (II. točka izreka) ter zavrnilo predlog predlagateljev za ugotovitev pripadajočega zemljišča k navedeni stavbi na parceli št. 1058/14, zaradi česar se v tem delu po uradni dolžnosti izbriše zaznamba postopka v zemljiški knjigi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko sklepa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje prva nasprotna udeleženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi zavrže oz. zavrne, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj v stavbi pridobili tudi lastninsko pravico oz. pravico uporabe na spornem zemljišču. Pravna prednica nasprotne udeleženke na investitorja ni prenesla sporne parcele, na kateri so bile že v času gradnje načrtovane javne površine. Po koncu gradnje so bile stanovanjske soseske, stavbe dane v načrtovano uporabo brez odmere funkcionalnega zemljišča ter ustreznega zemljiškoknjižnega prenosa. Zato glede sporne parcele utemeljeno uveljavlja javni interes, saj je gradbena parcela vključevala javno dobro na sporni parceli. Ker sporna parcela ni bila nikoli prenesena na investitorja gradnje, lastniki z nakupom stanovanj niso mogli pridobiti lastninski upravičenj. Sodišče ni navedlo razpolagalnega pravnega akta, na podlagi katerega je prišlo do prenosa pravice uporabe. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1) ni samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ampak le podlaga za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. Zaradi neopredelitve do trditev nasprotne udeleženke v tej smeri je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je napačno in pomanjkljivo uporabilo tudi materialno pravo. Navesti bi moralo razloge za zaključek, da so predlagatelji pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini z nakupom stanovanj. Sodišče neutemeljeno ni sledilo stališču, da predlagano pripadajoče zemljišče posega v javne površine, kot to izhaja iz strokovnega elaborata L. za ureditev evidence nepremičninskega stvarnega premoženja Mestne občine ..., ki vsebuje seznam parcel grajenega javnega dobrega. Izostala je opredelitev do elaborata L. Sodišče se ni opredelilo niti do pripomb na izvedeniško mnenje in do vseh ugovorov v postopku. Izvedenskemu mnenju sodne izvedenke za urbanizem je nasprotovala glede na vsebino strokovnega elaborata L. ZPP v primeru nasprotovanja med izvedenskimi mnenji oz. dvoma v pravilnost mnenja predpisuje ponovitev dokazovanja z novim izvedencem. V konkretnem primeru je bil vzpostavljen takšen dvom. Pripadajočega zemljišča ne more določiti izvedenec, ampak mora sodišče oceniti izvedensko mnenje in ob upoštevanju vseh dokazov samo določiti pripadajoče zemljišče. Ob ponovitvi stališča, da je sporna nepremičnina formalno njena last in da predstavlja po elaboratu potencialnega grajenega javnega dobrega javno površino, se sklicuje na Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, ki je določal, da nepremičnine v splošni rabi niso v prometu. Povzema tudi določbe Splošnega zakona o javnih odborih, Zakona o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih in Zakona o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naseljih. Meni, da izpodbijani sklep posega na grajeno javno dobro. Nepremičnina kot javna cesta, pot v soseski, javna zelenica ali javno parkirišče predstavlja infrastrukturni objekt, katerega lastninjenje je potekalo po specialnem Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Z dnem uveljavitve ZGJS je sporna nepremičnina, ki predstavlja cestni svet ob cestnem telesu po Zakonu o cestah (ZCes in ZCes-1) in je kot taka infrastrukturni objekt, po samem zakonu postala last njene pravne prednice. Do tega se sodišče ni opredelilo. Iz Poročevalca DZ izhaja, da je bil namen zakonodajalca s 76. členom ZGJS zajeti tudi ZCes. Sprejeta odločitev nasprotuje ZCes, Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1) in Stvarnopravnemu zakoniku (SPZ). Sporna nepremičnina se kot grajeno javno dobro ne more in ne sme določiti kot pripadajoče zemljišče. Sodišče je zaradi neopredelitve do izpostavljenih trditev storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno nepravilen je zaključek, da iz dejstva dejanske, ne pa tudi izključne uporabe sporne nepremičnine izhaja, da gre za pripadajoče zemljišče. Neutemeljen je očitek opustitve vzdrževanja spornih nepremičnin, saj skrb lastnika ni argument pri določanju pripadajočega zemljišča. Kriterij pretekle rabe je lahko le dodaten, ne pa tudi izključni kriterij, upravnega akta pa v konkretnem primeru ni bilo. Iz petega odstavka 48. člena ZVEtL – 1 izhaja, da je pri določanju pripadajočega zemljišča treba upoštevati tudi javni interes.

3. Predlagatelji so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelji so vložili predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu Ulica 20 (v nadaljevanju stavba) na parcelah št. 1058/10, 1058/9 in 1058/4. Trdili so, da navedene nepremičnine ležijo neposredno ob stavbi ter služijo dostopu do stavbe ter kot prostor za parkiranje, igro in smetnjake, torej so namenjene njeni redni rabi, zato predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi. Nasprotni udeleženki sta takšnemu predlogu nasprotovali, prva nasprotna udeleženka zaradi posega v javne površine, druga nasprotna udeleženka pa zaradi lastništva nepremičnin. Sodišče prve stopnje je s pomočjo mnenja sodne izvedenke urbanistične stroke A. A. in elaborata sodne izvedenke B. B. ter po opravljeni parcelaciji parcele št. 1058/102 ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev predstavlja (novonastala) parcela št. 1058/13 (kot del nekdanje parcele št. 1058/10)3. 6. Sodišče prve stopnje je pri določitvi parcele št. 1058/13 kot pripadajočega zemljišča stavbe pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi pravilno uporabilo kot pravno podlago določbe 42., 43. in 44. čl. ZVEtL-1. V postopku ni zagrešilo zatrjevani kršitvi iz 8. iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP4, kot to podrobneje izhaja iz nadaljnje obrazložitve in tudi ne nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev, da predstavlja parcela št. 1058/13 individualno pripadajoče zemljišče k stavbi. Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče, definira prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1, ki določa, da je to tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe. Ob pravilni uporabi določila 42. člena ZVEtL-1 je sodišče prve stopnje v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje) predstavilo pretekle pravne podlage, ki predstavljajo zakonsko podlago za pridobitev lastninske pravice lastnikov stavbe na odmerjenem pripadajočem zemljišču in na povzeti podlagi pravilno ugotovilo, da so etažni lastniki stavbe tisti, ki so po samem zakonu oz. navedenih zakonih pridobili (so)lastninsko pravico na zatrjevanem funkcionalnem zemljišču. 8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev o pridobitvi lastninske pravice predlagateljev na ugotovljenem pripadajočem zemljišču k stavbi, češ da bi predlagatelji mogli pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) izkazati z razpolagalnim pravnim poslom. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče (te domneve prvi nasprotni udeleženki, na kateri je trditveno in dokazno breme, ni uspelo izpodbiti). Rešitev po ZVEtL-1 je namenjena čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju5, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa in tako izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe. Ker so predlagatelji na sporni nepremičnini pridobili lastninsko pravico po samem zakonu, tudi dejstvo, da so bile v spornem obdobju stanovanjske soseske (stavbe) po končani gradnji dane v načrtovano uporabo brez istočasne odmere funkcionalnega zemljišča k stavbam ter brez ustreznega zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe, nima vpliva na sprejeto odločitev (v takšnem primeru konkretni postopek sploh ne bi bil potreben).

9. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so določeni kriteriji/merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, med katerimi je v 2. točki navedena tudi pretekla redna raba zemljišča. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dejanska/pretekla redna raba zemljišča lahko kvečjemu dodatni kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju prve nasprotne udeleženke) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih (ta predstavlja zgolj enakopraven kriterij). ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede obsega pripadajočega zemljišča pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke A. A., ki je ugotovila, da ni najti prostorskih aktov iz časa načrtovanja/izgradnje predmetne stavbe, zaradi česar je oporo za ugotovitve (pravilno) iskala v arhivu projektne dokumentacije in upravnih odločb za predmetno stavbo, naravi stvari (redni rabi) in urbanističnih standardih v relevantnem času. Glede (novonastale) parcele št. 1058/13 je ugotovila, da gre za prostor, namenjen neposredni redni rabi predmetne stavbe, saj se njen zahodni del uporablja kot prostor dostopa in zunanjega predprostora predmetne stavbe, skladno z izkustvi urbanizma pa gre tudi za prostor zazidalne površine predmetne stavbe6, njen vzhodni del predstavlja prostor prehoda ob stavbi sami in prostor zunanjih hodnikov v etažah, preko katerih se dostopa v stanovanjske enote v etažah, njen severni del pa je bil načrtovan kot prostor za vmetavanje kuriva, dejansko pa gre za prostor zunanjega dostopa do delno vkopane kletne etaže stavbe in ožji neograjen pas, namenjen za vzdrževanje predmetne stavbe. Opredeljen del zemljišča ob stavbi je po prepričanju izvedenke minimalno zemljišče, nujno potrebno za neposredno redno rabo stavbe v smislu dostopa, oskrbe, vzdrževanja in podobno. Sodišče prve stopnje je po obširnem povzetku ugotovitev izvedenke, te tudi jasno in prepričljivo dokazno ocenilo (17. točka obrazložitve). V dokazni oceni je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje ocenilo ločeno in v povezavi z ostalimi dokazi (kot to zahteva 8. člen ZPP), in sicer predvsem v zvezi z ogledom, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot pomemben temelj pri sprejeti odločitvi, zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje.

11. Sodišče prve stopnje je na ogledu ugotovilo, da sporno zemljišče v naravi predstavlja dostop in dovoz do stavbe, prostor za parkiranje vozil, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor manipulacije ter zeleno površino, na kateri se nahaja tudi prostor za smeti, vse v redni rabi stanovalcev stavbe; opazilo je tudi, da je v naravi razvidno, da je opisano zemljišče, ki obkroža stavbo na zahodni, vzhodni in severni strani, v isti funkciji že vse od izgradnje stavbe in ureditve njene okolice. Pri parceli št. 1058/13 gre glede na navedeno torej za zemljišče, ki je s preteklo redno rabo in funkcionalnostjo (zunanjo ureditvijo) vezano na stavbo predlagateljev. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da gre za površino, ki v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev, nasprotna pritožbena zavzemanja pa so neutemeljena. Iz pojasnjenega izhaja tudi, da je izpodbijano odločitev sprejelo sodišče prve stopnje (ne izvedenka, kot to zmotno navaja pritožnica), ki je obravnavalo vse navedbe prve nasprotne udeleženke in se je do njenih ugovorov tudi opredelilo.

12. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na javno dobro. Takšen ugovor je utemeljen v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, v času pred 1. 1. 2003. Pri tem ni pomembno, ali je bilo zemljišče razglašeno za javno dobro po današnjih področnih predpisih, saj to ne spreminja vprašanja, ali je bilo zemljišče v relevantnem času pred 1. 1. 2003 namenjeno redni rabi stavbe ali splošni rabi vseh in vsakogar.7 Prva nasprotna udeleženka ni uspela izkazati, da je bila sporna parcela sploh kdaj opredeljena oz. razglašena za grajeno javno dobro, niti to ne izhaja iz podatkov zemljiškega katastra in zemljiške knjige. Zgolj s sklicevanjem na strokovni elaborat L. pa prva nasprotna udeleženka ne more uspeti. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ni opredelilo do elaborata L., niso utemeljene8. Elaborat L., ki ga je v okviru pripomb na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke A. A. predložila prva nasprotna udeleženka, ni dokaz v tem postopku. Ker gre za mnenje pridobljeno izven postopka, ga lahko sodišče upošteva le kot del trditvene podlage stranke (to pravilno navaja v pritožbi celo pritožnica sama) in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavanih zemljiških parcelah. Pravilnost teh navedb je sodišče prve stopnje preverjalo s pomočjo določene sodne izvedenke (ki je skladno z 253. in 254. členom ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1 izdelala pisno mnenje) in z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem z ogledom, na katerem je bila prisotna tudi izvedenka (s tem so bile razčiščene vse morebitne nejasnosti o zadevi, zato je zmotno stališče prve nasprotne udeleženke, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca). Sodišče prve stopnje je pri ogledu ugotovilo, da sporno zemljišče, ki ga je določilo kot pripadajoče zemljišče k stavbi, ne predstavlja javne površine, saj je iz odmerjenega obsega bivše nepremičnine parc. št. 1058/10 izvzeto cestišče (Ulica) in pločnik ob cestišču. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje to velja tudi za skrajni severozahodni rob zemljišča, ki se najbolj približa javnim površinam, saj je v tem delu najožji pas pripadajočega zemljišča, kjer je pločnik (kot javna površina), nedvomno izvzet iz obsega pripadajočega zemljišča (to izhaja iz skice izvedenke geodetske stroke na list. št. 111). Sodišče prve stopnje se je tako na podlagi zgoraj povzetih ugotovitev izvedenskega mnenja in ogleda lahko zanesljivo prepričalo, da namenska, funkcionalna vezanost nepremičnine parc. št. 1058/13 rabi stavbe in specifična prostorska situacija obravnavano zemljišče povezujejo z redno rabo stavbe in ne javno rabo (obravnavana nepremičnina ne predstavlja javne površine oz. grajenega javnega dobra - ceste).

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na lastninjenje obravnavanih nepremičnin po ZGJS. Pritožnica zmotno meni, da je po (samem) navedenem zakonu veljavno pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Parcela št. 1058/13 je glede na vse zgoraj povzete ugotovitve ves čas pripadala, bila namenjena in se dejansko uporabljala za stavbo predlagateljev. Pritožnica se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na Splošni zakon o javnih odborih, Zakon o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakon o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena, Zakon o komunalnih dejavnostih in Zakon o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naseljih, češ da navedeni zakoni sporno nepremičnino opredeljujejo kot javno, kar naj bi vplivalo na način njenega lastninjenja. Bistveno torej je, da so bile nepremičnine, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavb in ne splošni rabi, kar temelji na kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Ker so pravico uporabe na nepremičnini dejansko izvrševali etažni lastniki, jih ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte (med katere skladno z določbami ZCes in ZCes – 1 sodijo tudi javne ceste in obcestni svet), ki so bili predmet lastninjenja po ZGJS.9

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 Ker se vse parcele nahajajo v k. o. X, pritožbeno sodišče opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 To je sodišče prve stopnje odredilo glede na ugotovitve izvedenke urbanistične stroke. 3 Na nepremičninah parc. št. 1058/4 in 1058/9 so predlagatelji predlog po izvedenem dokaznem postopku umaknili. 4 Sodišče se je v zadostni meri opredelilo do vseh pravno relevantnih ugovorov pritožnice, sklep pa tudi nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njegov preizkus. 5 Zlasti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). 6 Zazidalna površina predstavlja navpično projekcijo zunanjega oboda stavbe. 7 Glej Fajs, M. T., Debevec, J.: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVETL-1, Odvetnik, 2017, št. 82, stran 19. 8 Gl. tudi op. 24. 9 Prim. npr. sklepa VSL I Cp 1684/2018 in I Cp 2189/2019.