Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je temeljila na zakonu, za katerega je Ustavno sodišče z naknadno objavljeno odločbo ugotovilo, da je protiustaven, ker nedopustno posega v pravico do sodnega varstva. Zato se na podlagi stališča Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-45/07, Up-249/06, postavlja vprašanje, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi skladna z Ustavo.

Ustavnopravni standard za presojo kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je v vsakem konkretnem primeru "učinkovitost sodnega varstva". Iz tega sledi, da zgolj dejstvo, da je med pisnim opozorilom in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poteklo več kot eno leto, ne pomeni nujno, da je podana že kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. Bistveno je torej vprašanje, ali je bilo sodno varstvo zoper pisno opozorilo zaradi časovne odmaknjenosti bistveno oteženo in zato neučinkovito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici vročena 25. 5. 2007, poziv na delo ter plačilo plač od julija 2007 do vključno septembra 2010, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki je bila tožnici vročena dne 25. 5. 2007, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni več mogoče, plačilo plač od junija 2007 do vključno septembra 2010 ter plačilo odškodnine v višini 44.031,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Presodilo je, da je bila odpoved tožnici podana v zakonsko določenem roku, da sta bila tožnici ustrezno omogočena priprava na zagovor in zagovor, ki ga je tudi podala, in da je prepozno ugovarjala temu, da tožene stranke ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zastopal veleposlanik kot pristojna oseba, temveč konzul. V zvezi s predhodnim opozorilom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožena stranka podala tožnici 21. 9. 2005, je sodišče presodilo, da je opozorilo veljavno (kljub kasnejši odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-45/2007, Up-249/06, ki je bila objavljena že po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, dne 29. 5. 2007). V zvezi z očitanimi kršitvami v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga je sodišče presodilo, da je utemeljen očitek tožnici, da je bila dne 26. 4. 2007 odsotna iz pisarne zaradi malice od 12.45 do 14.10 ure, da do 26. 4. 2007 v urnik ni vpisala, da bo imela letni dopust poleg 30. 4. 2007 in 3. 5. 2007 še 4. 5. 2007, da tožnice dne 9. 5. 2007, ko se je veleposlanik predčasno vrnil iz šolske razstave v pisarno ob 11.15 uri, brez njegove vednosti in vednosti kateregakoli zaposlenega ni bilo na njenem delovnem mestu in se je vrnila šele ob 11.45, odsotnosti pa ni opravičila, da je bila dne 16. 5. 2007 na kosilu od 12.30 ure do nekaj minut po 14.00 uri, s tem pa je kršila Pravila in pogoje za zaposlene na veleposlaništvu in da kljub navodilu veleposlanika ni pravočasno poslala vabila gospe B. na kosilo dne 17. 5. 2007. Sodišče ni pritrdilo očitku v odpovedi, da je tožnica ves čas, tudi v obdobju od 26. 4. 2007 dalje, neažurno, nepravilno in pomanjkljivo vodila urnike veleposlanika in njegovih sodelavcev in da ima tudi po 26. 4. 2007 neurejeno mizo in delovne prostore. Glede na ugotovljene kršitve je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pomembno za samo odločitev pa je bilo tudi to, da je bila zaposlena na delovnem mestu tajnice veleposlanika in je bila v nenehnem in neposrednem stiku z veleposlanikom, pri katerem je zaradi takšnega ravnanja izgubila zaupanje.

3. Sodišče druge stopnje se je v ponovnem odločanju strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, da je podan utemeljen odpovedni razlog in je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana v materialnem prekluzivnem roku, pravočasno ji je bila vročena tudi obdolžitev in zagotovljeno zadostno število dni za pripravo na zagovor. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom po 83. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – v prvotnem obvestilu) zmotno štelo, da utemeljenosti opozorila ni treba presojati, ker tožnica vsebine opozorila ni izpodbijala. Kljub temu je soglašalo s presojo, da je opozorilo utemeljeno, upoštevajoč izvedene dokaze, iz katerih nedvoumno izhaja, da je tožnica storila očitane ji kršitve.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno štelo, da je pisno opozorilo tožnici podano zakonito. Tožena stranka je tožnici opozorilo vročila 21. 9. 2005, torej več kot eno leto pred odpovedjo z dne 25. 5. 2007, kar je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-45/07, da lahko delodajalec do odprave neskladja delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na podlagi pisnega opozorila, ki je bilo izdano v obdobju največ enega leta pred novo kršitvijo delavca. Citirana odločba je bila izdana pred podajo odpovedi tožnici in velja glede na 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in nadaljnji). To pomeni, da sodišče ne bi smelo uporabiti določila 83. člena ZDR v obliki in definiciji, kot je veljala pred odločitvijo Ustavnega sodišča, ampak v skladu z odločitvijo. Posledično sodišče pisnega opozorila ne bi smelo upoštevati kot predpostavke za odpoved. Zato je odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče je dejansko stanje glede utemeljenosti opozorila ugotavljalo samo, ne da bi izvedlo pritožbeno obravnavo ter s tem kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Zaradi očitno zmotnega materialnopravnega stališča, da vsebina opozorila ni pomembna, bi moralo pritožbi ugoditi in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Poleg tega je ugotovitev, da je vsebina opozorila utemeljena, protispisna, nejasna in je ni moč preizkusiti; zato je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v svoji izpovedi tega ni potrdila, to ne izhaja niti iz njene izpovedi, prav tako to ne izhaja iz elektronskih sporočil, ki jih omenja pritožbeno sodišče. Ker sodišče ni pojasnilo, na kakšen način in kako je razvidna utemeljenost pisnega opozorila na podlagi izvedenih dokazov, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma je dejansko stanje ugotovilo samo, brez pritožbene obravnave, kar predstavlja kršitev določb ZPP. Odpoved tožnici je podala oseba, ki za to sploh ni pristojna v smislu 18. člena ZDR. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in pravilne uporabe ZDR in zato ni vezano na pravočasnost trditev tožnice v zvezi s tem. Dokazno breme glede tega je na delodajalcu, torej toženi stranki.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni posebej odgovorilo na vsak pritožbeni ugovor glede kršitev, ki se tožnici očitajo v odpovedi, čeprav je tožnica v pritožbi izpodbijala vsako kršitev posebej. Sodišče druge stopnje res ni odgovorilo na posamezni pritožbeni ugovor posebej, ampak je združilo odgovor na vse očitke glede daljših odsotnosti v času kosila med delovnim časom, na očitek nepravočasnosti vabila na kosilo gostji veleposlanika pa odgovorilo posebej. V izogib ponavljanju je v preostalem delu sledilo obsežni in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se je torej do pritožbenih ugovorov tožnice opredelilo tako, da je potrdilo dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Samo zato, ker ni obsežno odgovorilo na navedbe, ampak se je sklicevalo na obrazložitev dokazne ocene sodišča prve stopnje in se z njo v celoti strinjalo, še ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnica sodišču druge stopnje očita, da je dejansko stanje glede utemeljenosti opozorila ugotavljalo samo, ne da bi izvedlo pritožbeno obravnavo, ter s tem kršilo določbe ZPP in ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica sami vsebini opozorila (niti iz procesnih niti iz vsebinskih razlogov) ni nasprotovala in prav zato utemeljenosti vsebine opozorila ni presojalo (1). Sodišče druge stopnje stališču sodišča prve stopnje ni pritrdilo in je presodilo, da je tožnica vsaj na splošno oporekala tudi očitkom v predhodnem opozorilu. Zato je na podlagi že izvedenih dokazov samo ocenilo, da je bilo predhodno opozorilo utemeljeno (čeprav je napačno navedlo, da soglaša s presojo sodišča prve stopnje). Pri tem je sodišče druge stopnje spregledalo, da tožnica v pritožbi sploh ni izpodbijala presoje sodišča prve stopnje glede njene neaktivnosti pri izpodbijanju vsebine opozorila, niti same vsebine opozorila. Pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti le na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker v obravnavanem primeru ni šlo za kršitve, na katere bi bilo sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bila dokazna ocena sodišča druge stopnje glede utemeljenosti vsebine opozorila nepotrebna (2). Ker tožnica stališča sodišča prve stopnje ni grajala že v pritožbi, je zaradi prepovedi preskakovanja pravnih sredstev izgubila pravico uveljavljati to v reviziji. Revizijski očitek se iz zgoraj pojasnjenega razloga izkaže za neutemeljen.

10. Očitek protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni konkretiziran. Tožnica v reviziji zgolj na splošno navaja, da utemeljenosti opozorila v svoji izpovedi ni potrdila in to ne izhaja iz elektronskih sporočil, vendar to ne zadošča za revizijski preizkus. Očitek protispisnosti tudi sicer ni bistven, upoštevaje razloge, navedene v prejšnji (9.) točki.

11. Tožena stranka je tožnico opozorila na kršitve, in sicer z opozorilom z dne 21. 9. 2005. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 25. 5. 2007, torej pred objavo odločitve Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS, št. 46/2007 dne 29. 5. 2007. 12. Odločba Ustavnega sodišča U-I-45/07, Up-249/06 je ugotovitvena odločba (48. člen ZUstS), ki določbe prvega odstavka 83. člena ZDR ni razveljavila, ampak samo ugotovila neskladje z Ustavo. Ustavno sodišče je že v več odločbah poudarilo, da ugotovitev protiustavnosti določbe pomeni, da je takšno določbo treba uporabljati na način, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo. V primeru ustavnosodne presoje predpisa izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. To velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve.

13. Ugotovitvena odločba za sodišča torej pomeni dolžnost ustavnoskladne razlage zakona. Iz navedenega izhaja, da glede zakonskih določb ugotovitvena odločba – tako kot razveljavitev – ne učinkuje za nazaj (ex tunc), tako kot odprava podzakonskega predpisa, temveč samo za naprej (ex nunc). Ratione temporis so učinki ugotovitvene odločbe enaki kot učinki razveljavitve. To hkrati pomeni, da se 44. člen ZUstS, ki izrecno določa samo pravne učinke razveljavitve zakona, smiselno uporablja tudi za ugotovitvene odločbe. Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da iz 125. člena Ustave in iz smiselne uporabe 44. člena ZUstS izhaja, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je ugotovitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (3).

14. V obravnavanem primeru je odpoved pogodbe o zaposlitvi temeljila na zakonu, za katerega je Ustavno sodišče z naknadno objavljeno odločbo ugotovilo, da je protiustaven, ker nedopustno posega v pravico do sodnega varstva. Zato se na podlagi stališča Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-45/07, Up-249/06, postavlja vprašanje, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi skladna z Ustavo.

15. Ustavnopravni standard za presojo kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je v vsakem konkretnem primeru "učinkovitost sodnega varstva". Kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva ni podana samo zato, ker bi od izdaje pisnega opozorila do odpovedi pogodbe o zaposlitvi minilo več kot leto dni. Torej dejstvo časovne odmaknjenosti sodnega varstva še ne pomeni, da je takšno sodno varstvo vedno neučinkovito. Neučinkovito bi bilo le v primeru, če bi ta časovna odmaknjenost trajala tako dolgo, da bi bilo dokazovanje neutemeljenosti pisnega opozorila bistveno oteženo. Iz tega sledi, da zgolj dejstvo, da je med pisnim opozorilom in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poteklo več kot eno leto, ne pomeni nujno, da je podana že kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva (4). Bistveno je torej vprašanje, ali je bilo sodno varstvo zoper pisno opozorilo zaradi časovne odmaknjenosti bistveno oteženo in zato neučinkovito.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča obdobje enega leta in osmih mesecev, kolikor je minilo od izdaje pisnega opozorila do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v tej zadevi ni tako dolgo, da bi onemogočalo učinkovito sodno presojo utemeljenosti pisnega opozorila. Tožnici je bila zagotovljena dejanska in učinkovita možnost navajanja in dokazovanja neutemeljenosti pisnega opozorila v postopku na prvi stopnji, vendar v postopku niti ni zatrjevala, da naj bi zaradi časovne odmaknjenosti ne imela možnosti dokazovanja njegove neutemeljenosti (5). Posledično tožnici pravica do učinkovitega sodnega varstva, ob upoštevanju stališč iz odločbe št. U-I-45/07, Up-249/06, ni bila kršena.

17. Revizijsko sodišče se je do ugovora, da je odpoved podala oseba, ki za to sploh ni pristojna v smislu 18. člena ZDR, že opredelilo v sklepu VIII Ips 217/2012 z dne 13. 5. 2013. 18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sicer glede vsebine opozorila zaslišalo tožnico, vendar le zaradi stališča in napotka sodišča druge stopnje v prvem sklepu Pdp 1377/2008 z dne 12. 11. 2009, da naj dopolni postopek glede vsebine opozorila. Kljub temu je ugotovilo, da tožnica vsebini opozorila oziroma utemeljenosti očitkov v tem opozorilu sploh ni nasprotovala in sodbo v tem delu utemeljilo na tej ugotovitvi. Tožničino nasprotovanje se je nanašalo le na to, da opozorila že načeloma ni mogoče upoštevati, saj naj bi od opozorila do odpovedi potekel rok po citirani odločbi Ustavnega sodišča. Pri tem pa nikjer ni zatrjevala niti ni izpovedala, da bi ji časovna odmaknjenost med opozorilom in odpovedjo onemogočala ustrezno obrambo očitanih kršitev v opozorilu.

Op. št. (2): Sodišče druge stopnje je s tem preseglo okvir pritožbe.

Op. št. (3): Tako odločba Ustavnega sodišča Up-624/11-16 z dne 3. 7. 2014. Op. št. (4): Tako odločba Ustavnega sodišča U-I-45/07, Up-249/06. Op. št. (5): Primerjaj zadevo VIII Ips 2/2011 z dne 21. 2. 2011. Tudi glede večine očitkov v opozorilu je tožnica (zaslišana kot stranka) izpovedala po vsebini in se do teh očitkov izjasnila.