Jedro

Stališče, ki dopušča izdajo regulacijske začasne odredbe (identične zahtevku v tožbi) le ob izpolnjeni predpostavki po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, je nezdružljivo z odločbo Ustavnega sodišča, Up-275/97. Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo nujno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka težko nadomestljive škode oziroma sile ne bi ostalo brez pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški te pravdne zadeve.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo s strani tožnika predlagano začasno odredbo. Ugotovilo je, da je tožnik z verjetnostjo izkazal terjatev, ni pa ustrezno zatrjeval in izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo regulacijske začasne odredbe v smislu druge alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pojasnilo je še, da izdaja te začasne odredbe zgolj ob izpolnjevanju pogoja iz tretje alineje drugega odstavka istega določila ni mogoča. 2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev pravic iz 23. člena Ustave RS. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo predlogu ugodeno. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma povzema trditve, do katerih se sodišče prve stopnje po njegovem prepričanju ni opredelilo. Ker le-te izkazujejo obstoj pogojev za predlagano začasno odredbo, je tožniku z neopredelitvijo kršilo pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter storilo kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vztraja, da je dokazal, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali uporaba sile in da toženca z začasno odredbo, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožniku. Za uporabo nepremičnine tožnika in opravljanje kmetijske dejavnosti je nemoten dostop bistvenega pomena. Brez dostopa je opravljanje dejavnosti onemogočeno. S tem je škoda izkazana. To se je pokazalo 3. 6. 2019, kar v nadaljevanju konkretizira. Sodišče je 272. in 273. člen ZIZ napačno uporabilo. Pojmovno je pri regulacijski začasni odredbi izključen le pogoj po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa tudi pogoj po tretji alineji. Tega pogoja pa sodišče sploh ni presojalo in je zato storilo vse zgoraj navedene kršitve. Opozarja na odločbi VSL II Cp 914/2011, II Cp 914/2011 in II Cp 2178/2012. Stališče sodišča je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up 257/97, saj ima ta podlago v 267. členu takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP). Ta pogoja po 3. alineji ni poznal, strožji je bil tudi glede škode. Težko nadomestljiva škoda se v pretežnem delu pokriva s hujšimi neugodnimi posledicami. V konkretnem primeru tudi ne gre za položaj, ko vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila mogoča. Sodišče ni opravilo tehtanja pravic ene in druge stranke, saj bi sicer predlogu ugodilo. Zaradi neugodnih posledic, ki bodo nastale tožniku, če začasna odredba ne bo izdana, bo sodno varstvo ostalo brez pomena. Samovoljna ravnanja ene stranke v medsebojnih pravnih razmerjih že sama po sebi pomenijo uporabo sile (tako sklep I Cp 2168/2015). Te navedbe je sodišče prezrlo in storilo vse že opisane kršitve. Tožnik prepovedi bodoče gradnje ni zahteval in so bile navedbe o bojazni pred bodočimi samovoljnimi ravnanji tožencev podane le v okviru ostalih navedb in bi jih sodišče moralo tako presojati. Na tej podlagi predloga ne bi smelo zavrniti.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Strinjata se s stališčem, da pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ niso izpolnjeni, ni pa po njunem prepričanju izkazana niti verjetnost terjatve. Priglašata stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev1. 6. Kot je pritožbeno sodišče že večkrat pojasnilo2, pa to ne velja za vse vrste začasnih odredb. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, se v sodni praksi, od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi. Ustavno sodišče je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena, kot je poudarilo Ustavno sodišče, očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda3. Ko je presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi potrebo po restriktivnem pristopu in nujnosti presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. Po mnenju Ustavnega sodišča to narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke (toženca). Upoštevati je namreč treba, da izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi tožencu zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese. Izdaja regulacijske začasne odredbe zato (tudi če tožnik izkaže težko nadomestljivo škodo) v primeru, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ni dopustna.

7. O vprašanju, ali je regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, mogoče izdati tudi v primeru, če je izpolnjena le predpostavka po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna4. To nenazadnje ugotavlja tudi pritožnik, saj sam izpostavi dve odločbi, ki tožnikovemu stališču pritrjujeta. Po prepričanju tega sodišča pa je stališče, ki dopušča izdajo regulacijske začasne odredbe (identične zahtevku v tožbi) le ob izpolnjeni predpostavki po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, nezdružljivo z zgoraj citirano odločbo Ustavnega sodišča.5 Najprej zato, ker tehtanje interesa nasprotne stranke, o katerem govori Ustavno sodišče, ni tehtanje iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ6, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja.7 Potem pa tudi zato, ker bi bila uporaba tega pogoja, ki ga je določil šele ZIZ, v nasprotju z napotilom Ustavnega sodišča o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode. Po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ namreč upniku težko nadomestljive škode ni treba izkazati, pač pa za izdajo začasne odredbe zadošča že to, da dolžnik z njeno izdajo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje te odredbe nastale upniku. To pa po mnenju pritožbenega sodišča ne daje podlage, da sodišče še pred izvedbo kontradiktornega postopka ugodi temu, kar se zahteva s tožbo.8

8. Stališče sodišča prve stopnje, da izdaja regulacijske začasne odredbe na podlagi pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ni mogoča, je zato materialnopravno pravilno, izostanek podrobnejšega opredeljevanja do s tem pogojem povezanimi trditvami tožnika pa nepotrebno. Neutemeljeni so zato posledično tudi očitki o kršitvah po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi pravic, ki jih varuje 23. člen Ustave RS.

9. Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom9, bi moral torej tožnik (poleg verjetnosti terjatve in pogoja, da je kasneje, kljub izvršitvi začasne odredbe, za toženca, če v pravdi uspeta, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje) zatrjevati in izkazati verjetnost, da mu bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda oziroma, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ter tudi to, da bo brez izdane začasne odredbe sodno varstvo, ki ga uveljavlja s tožbo, zato brez pomena.

10. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogel. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je nastanek težko nadomestljive škode (in uporabo sile) utemeljeval s trditvami, ki se nanašajo na morebitna bodoča samovoljna dejanja, to je nedovoljeno gradnjo, ki bi tožniku dovoz povsem onemogočila.10 Ker gre pri tem za dejanja, ki niso povezana z varstvom, ki ga tožnik zahteva s konkretno tožbo (in začasno odredbo), je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno pojasnilo, da na tej podlagi predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati. Začasna odredba mora namreč pomeniti zavarovanje s tožbo uveljavljene terjatve (ne pa kakšne druge) oziroma mora biti z njo urejeno stanje nastalega in s tožbo uveljavljenega motenja.

11. Izdati pa je ni mogoče niti ob upoštevanju ostalih (tudi tožbenih) trditev, na katere tožnik opozarja v pritožbi. Tožnik je namreč navedel le še to, da je sporni dovoz za uporabo tožnikovih nepremičnin in opravljanje kmetijske dejavnosti bistvenega pomena; da se po dovozu vozi z vsemi vozili, med drugim tudi zaradi spravila sena, odvažanja gnoja, dostave drv, prevoza živali, zaradi morebitne intervencije (gasilska in reševalna vozila); da puščena kolesa in voziček dovoz bistveno ovirata in celo onemogoča; in da toženca v posest tožnika vedno bolj posegata ter mu povzročata škodo. To pa ne zadostuje. Težko nadomestljiva škoda (pa tudi sila) je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi ter dokaze zanjo. Tožnik takih konkretnih trditev ni ponudil, te, ki jih ponudi v pritožbi11, pa so ne le prepozne, ampak so (tudi) v zvezi z njimi izostale navedbe v smeri višine škode in navedbe, zakaj bi bilo škodo težko nadomestiti. Tega pogoja namreč ne izpolnjuje vsaka škoda, ki lahko nastane upniku. Morebitno samovoljno poseganje tožencev v tožnikovo posest, ki se kaže v obliki puščanja otroškega vozička in koles ob robu dovoza, je predpostavka za uspeh s tožbo zaradi motenja posesti, ne more pa predstavljati sile, zaradi katere bi bilo treba izdati regulacijsko začasno odredbo. Ker težko nadomestljive škode oziroma sile tožnik ob povedanem ni izkazal, se pritožbenemu sodišču do (tudi sicer novih in pavšalnih) trditev, da zaradi tega kasnejše sodno varstvo za tožnika ne bo imelo smisla, ni treba opredeljevati.

12. V zvezi z obravnavo predpostavke po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ pa so neutemeljeni tudi očitki o storjeni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi pravic iz 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje res ni vezano na pravno podlago, ki jo stranka ponudi in je dolžno ponujene trditve samo pravno ovrednotiti in kvalificirati. Vendar pa morajo biti trditve po vsebini in obsegu takšne, da to omogočajo. Konkretne (zgoraj povzete) očitno niso takšne. S tem, ko jih sodišče prve stopnje ni povezalo s pogojem po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in se do njih v zvezi s tem pogojem tudi ni posebej opredelilo, zato očitanih kršitev ni storilo.

13. Ob povedanem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

14. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Upnik mora na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, ki se na podlagi tretjega odstavka 272. člena ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. 2 Glej na primer odločbe VSL II Cp 2986/2015, I Cp 245/2015, II Cp 599/2017, II Cp 2466/2018 in II Cp 2439/2018. 3 Ustavno sodišče je izdajo regulacijske začasne odredbe sicer vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009 in druge). 4 Primerjaj odločbe VSL I Cp 372/2009, II Cp 3034/2012, II Cp 3469/2012, II Cp 2085/2013, II Cp 163/2015, I Cp 245/2015, I Cpg 972/2015 in II Cp 2986/2015, II Cp 2466/2018; drugače odločbe VSL II Cp 914/2011, VSL I Cp 288/2011, I Cp 3381/2016, II Cp 540/2016; drugače tudi Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, stran 127-129. 5 Do možnosti, da je takšna začasna odredba izdana, če ne gre za prekrivanje zahtevkov, se pritožbeno sodišče v tej zadevi ne opredeljuje. 6 Kot tožnik pravilno ugotavlja v pritožbi, tega pogoja ZIP ni določal in ga zato ustavna odločba niti ni omenjala. 7 Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da nekatere odločbe pritožbenega sodišča (na primer I Cp 2168/2015, I Cp 3381/2016 in II Cp 166/2018) uporabe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ sicer ne izključijo, a v okvir te predpostavke vključijo tehtanje v smislu možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja ter hkrati zahtevajo izpolnjenost predpostavke iz druge alineje. To pa na koncu prinese enak rezultat kot stališče, ki je zavzeto v tej in nekaterih že v opombi 2 citiranih zadevah. 8 Ne glede na (ne)pravilnost enega oziroma drugega stališča pa pritožbeno sodišče opozarja na to, da je sodna praksa enotna v tem, da je ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-257/97 pri presoji utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevku v tožbi, potreben restriktiven pristop, saj to terja varstvo pravic nasprotne stranke in dejstvo, da je varstvu terjatve, ki se uveljavlja, v prvi vrsti namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki se uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko (kasnejše) sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena (glej odločbo VSL I Cp 662/2017, II Cp 2151/2018, II Cp 166/2018, II Cp 2466/2018 in druge). V konkretnem primeru pa tožnik tega, zakaj je njegova terjatev zaradi ravnanja tožencev, ki na spornem dostopu puščata otroški voziček in kolesa (in ob - sicer sporni - predpostavki, da so pogoji po tretji alineji 272. člena ZIZ izpolnjeni) ogrožena do te mere, da kasnejše sodno varstvo svojega namena ne bo doseglo, v predlogu ni pojasnil. Še več. Tega, da sodno varstvo brez izdane začasne odredbe svojega namena ne bo doseglo, niti ni trdil. 9 Tak je tudi konkreten primer: tožnik to, kar zahteva z začasno odredbo, zahteva tudi s tožbenim zahtevkom. 10 Glej navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe (zadnji odstavek na strani 6 in prvi odstavek na strani 7). 11 Gre za navedbe o škodi, ki bi mu nastala, če ne bo uspel do svoje nepremičnine pravočasno pripeljati sena za živino.