Up-574/04 - 4

31. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. pri Z., na seji senata dne 18. januarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 189/2003 z dne 4. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 363/2002 z dne 18. 4. 2003 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 589/2000 z dne 21. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je to zavrnilo pritožbo zoper sodbo delovnega sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in posledično o zavrnitvi zahtevka za vrnitev na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pritrdilo je stališču nižjih sodišč, da je bil pritožniku dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja in da mu je zakonito prenehalo delovno razmerje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. Nasprotuje ugotovitvi sodišč, da je neupravičeno izostal z dela. Navaja, da je izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Meni, da je odločitev sodišč pristranska, samovoljna, arbitrarna in pomeni hud odklon od poštenega sodnega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, čeprav je pravilno ugotovilo, da ni dovolj dokazov, da bi sodišče lahko verjelo, da je delodajalec pritožniku dovolil ostati doma. Sodišču druge stopnje očita, da je nedopustno spremenilo dejansko stanje v škodo pritožnika in v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje temu sodišču pripisalo, da je sprejelo dokazno oceno, da je pritožnik neupravičeno izostal z dela. Enako naj bi storilo revizijsko sodišče. Meni, da so izpodbijane sodbe neobrazložene, ker sodišča niso navedla konkretna dejstva, na podlagi katerih so "zanesljivo" sklepala o obstoju neupravičenega izostanka. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodbe in vrne zadevo v novo sojenje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Iz navedenega predvsem izhaja, da pritožnik v ustavni pritožbi ne more uspeti s ponavljanjem navedb, s katerimi ni uspel v sodnem postopku, kot tudi ne z navedbo, da je odločitev sodišč napačna, ker temelji na napačni dokazni oceni oziroma napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožnik se pri utemeljevanju ustavne pritožbe tudi ne more sklicevati na 2. člen Ustave, ker ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

4.Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Z vidika morebitne kršitve te ustavne pravice bi bil lahko upošteven pritožnikov očitek, da je izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Pritožnik se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 261/99 z dne 7. 3. 2000. Kolikor je torej razumeti pritožnikov očitek kot očitek o neenakem obravnavanju pritožnika v sicerjšnjih podobnih primerih, je pravica do enakega varstva pravic lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne praske. Z vidika enakega obravnavanja pa so v tej zadevi pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so enaki pritožnikovemu v dejanskih in pravnih okoliščinah, bistvenih za odločitev, kar pa odločba Vrhovnega sodišča, na katero se pritožnik sklicuje, ni. Že revizijsko sodišče je pritožniku pojasnilo, da citirani primer ni enak pritožnikovemu, ker gre za drugačno dejansko stanje. Sodišči sta namreč v pritožnikovem primeru šteli za dokazano, da je pritožnik neupravičeno izostal z dela in da je torej podan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. V zadevi št. VIII Ips 261/99 pa resen razlog ni bil dokazan.

5.Kršitev 22. člena Ustave bi lahko utemeljila tudi navedba pritožnika, da so izpodbijane sodbe neobrazložene, ker ne vsebujejo konkretnih razlogov za svojo odločitev. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost, se opredeli do dokaznih predlogov in do rezultatov dokazovanja ter se do njih, če so za odločitev bistveni in niso očitno neutemeljeni, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.

6.Pritožnikov očitek je neutemeljen. Njegovo drugačno razumevanje izpodbijanih odločb, zlasti sodbe prve stopnje, namreč ne more utemeljiti zatrjevane kršitve. Sodišča so zadostno in izčrpno obrazložila, na podlagi katerih izvedenih dokazov so štela za dokazano, da je pritožnik neupravičeno izostal z dela. Odločitev sodišč je o tem enotna. Izpodbijanim odločbam tako ni mogoče očitati pomanjkanja razumne pravne obrazložitve niti očitne napačnosti. Glede na navedeno, se pritožnikov nadaljnji očitek o spremembi dejanskega stanja v škodo pritožnika v postopku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem prav tako izkaže v celoti kot neutemeljen.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan