Jedro

Iz zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da je bil v skladu s 55. členom ZP-1 pred izjavo storilec seznanjen, da se lahko na zapisnik izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter je bil tudi seznanjen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Ni pa iz zapisnika tudi razvidno, da je storilec želel izjavo podati takoj, čeprav mu je bilo omogočeno, da jo poda v roku petih dni, saj ta okoliščina na zapisniku ni posebej protokolirana.

Sodišče prve stopnje bi moralo pred tem, ko je svojo odločitev oprlo na ogledani videoposnetek, tudi kršitelju dati možnost, da si ga ogleda ter se o njem izjavi, saj ob vložitvi pravnega sredstva z njim še ni bil seznanjen. Enako velja tudi za ostale dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ko je ponovilo dokazni postopek, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zato tudi na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana-Vič je z odločbo o prekršku storilca spoznala za odgovornega storitve prekrškov po četrtem odstavku 42. člena in sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu po določitvi glob za posamezni prekršek izrekla enotno globo v znesku 620,00 EUR ter mu naložila plačilo sodne takse v višini 62,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 62,00 EUR.

2. Zoper sodbo je storilec pravočasno vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) oziroma predpisa, ki določa prekršek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi, odločbo o prekršku odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob pregledu spisovnega gradiva ter preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, ker pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Ni pa utemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 ne bi smelo opirati ter so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z zmotno uporabo določb ZPrCP in Zakona o cestah.

6. Pregled spisovnega gradiva pokaže, da je prekrškovni organ na dan storitve očitanih prekrškov (30. 12. 2022) na zapisnik pridobil izjavi prič (list. št. 39 in 40) in izjavo kršitelja (list. št. 38) ter sestavil zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče (list. št. 29-36). Iz zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da je bil v skladu s 55. členom ZP-1 pred izjavo storilec seznanjen, da se lahko na zapisnik izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter je bil tudi seznanjen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Ni pa iz zapisnika tudi razvidno, da je storilec želel izjavo podati takoj, čeprav mu je bilo omogočeno, da jo poda v roku petih dni, saj ta okoliščina na zapisniku ni posebej protokolirana.1 Nato je prekrškovni organ s potrdilom o zasegu predmetov (list. št. 37) pridobil še videoposnetek (CD s posnetki kamer) in izdal odločbo o prekršku brez obrazložitve. V roku za vložitev napovedi zahteve za sodno varstvo je storilec vložil ugovor na odločbo o prekršku (list. št. 23-25), ki ga je prekrškovni organ štel kot napoved zahteve za sodno varstvo in izdal odločbo o prekršku z obrazložitvijo. Zoper to odločbo storilec zahteve za sodno varstvo ni vložil, a je kljub temu prekrškovni organ zadevo odstopil v reševanje sodišču prve stopnje, ki je po ponovljenem dokaznem postopku (ogledu videoposnetka, vpogledu v zapisnika o izjavah prič in v zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče) odločilo, da se storilčeva zahteva za sodno varstvo kot neutemeljena zavrne.

7. Sodišče prve stopnje je storilčev ugovor, ki ga je podal v roku za napoved zahteve za sodno varstvo in v katerem je poleg zmotne uporabe materialnega prava izpodbijal tudi dejansko stanje, sicer pravilno po vsebini štelo kot zahtevo za sodno varstvo, ni pa ob uradnem preizkusu, ki ga je opravilo na podlagi 62.a člena ZP-1, tudi preverilo, ali se je storilec v postopku pred prekrškovnim organom lahko izjavil o vseh dejstvih, ki ga obremenjujejo, kar zajema tudi izjavo o dokaznem gradivu, ki je zanj obremenilno. Iz odločbe o prekršku z obrazložitvijo je namreč razvidno, da je prekrškovni organ svojo odločitev med drugim oprl tudi na videoposnetek nadzorne kamere varnostne službe, ni pa razvidno, da bi bil storilcu ogled tega posnetka tudi omogočen. Na dokaze prekrškovnega organa je po ponovljenem dokaznem postopku svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje, pred tem pa storilcu ni dalo možnosti, da se s temi dokazi tudi seznani in o njih izjavi. Dolžnost sodišča namreč je, da pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveri, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti in v takšnem primeru mora storilca o tem obvestiti (peti odstavek 65. člena ZP-1). V obravnavanem primeru storilec ob vložitvi zahteve za sodno varstvo ni bil seznanjen z dokazi, s katerimi je razpolagal prekrškovni organ, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo omogočiti, da se z njimi seznani in o njih izjavi.

8. Po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011) pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave RS posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegnejo vplivati na njegov pravni položaj in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Gre za jamstva poštenega postopka, ki morajo biti storilcem zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer je bistveno, da so storilcu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

9. Utemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pred tem, ko je svojo odločitev oprlo na ogledani videoposnetek, tudi kršitelju dati možnost, da si ga ogleda ter se o njem izjavi, saj ob vložitvi pravnega sredstva z njim še ni bil seznanjen. Enako velja tudi za ostale dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ko je ponovilo dokazni postopek, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zato tudi na zakonitost izpodbijane sodbe.

10. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (peti odstavek 163. člena ZP-1). V ponovljenem postopku bo sodišče moralo storilcu omogočiti, da se seznani in izjavi o dokaznem gradivu, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ, ga seznaniti z drugimi procesnimi pravicami iz petega odstavka 65. člena ZP-1 in nato o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017.