Jedro

Od dejstva, ali je bil tožnik dobroverni ali nedobroverni posestnik stanovanja je odvisno, kako se ugotavlja višina obogatitve oz. pod katerimi pogoji je prikrajšani upravičen do vračila obogatenemu dane koristi. Tožnik je bil dobroverni posestnik, kar pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali so njegova vlaganja objektivno povečala vrednost nepremičnine. Nepomembno je zato pritožbeno izpostavljanje, da ta vlaganja za toženko naj ne bi imela nobene koristi, zaradi česar jih je odstranila in na novo dokončala nepremičnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo plačilo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 10.457,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2010 do plačila in odločilo, da nosita stranki vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje toženka. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na zapisnike o zaslišanjih tožnika in prič L. S., A. S. in A. D., ki so bili zaslišani s strani sodnice M. K. U., medtem ko je sodbo izdala in o pogodbeni volji strank sklepala sodnica P. L. P.. Slednja je odločala le na podlagi zapisnikov, zato je bila prekinjena neposrednost izvajanja dokazov, kršena pa je bila tudi kontradiktornost postopka. Podani sta zato bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in po prvem odstavku 339. členu v povezavi z 8. in 217. členom ZPP. S podobnim primerom se je pred kratkim ukvarjalo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi C. in B. vs. Slovenia, v kateri je ugotovilo kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker sodbe ni pisal sodnik, pred katerim so se izvajali dokazi. Sicer pa je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker tožnik ni zatrjeval svojega prikrajšanja, kar je ena od predpostavk obogatitvenega zahtevka po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To izhaja tudi iz sodbe in sklepa II Ips 201/2015 z dne 16.2.2017. V zvezi z vsebino določbe iz zadnjega odstavka 4. člena predpogodbe je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Določba, da si "kupec ureja kompletna zaključna dela in inštalacije na svoje stroške..." lahko pomeni le to, da je tožnik kot bodoči kupec urejal zaključna dela in inštalacije na svoj riziko oz. nevarnost. Če bi stranke imele v mislih karkoli drugega, sploh ne bi obstajala potreba, da se glede vlaganj (tj. zaključnih del in inštalacij) sploh karkoli dogovarjajo in v predpogodbo pišejo posebno določilo v tej smeri. Nepomembno je, ali je bil tožnik v času izvedbe vlaganj dobroverni ali nedobroverni posestnik stanovanja. Tožbeni temelj namreč predstavlja zahtevek iz naslova kondikcije, ki je lahko utemeljen le na dejstvu, ali je imela toženka zaradi vlaganj tožnika v njeno nepremičnino kakršnokoli korist oz. ali je bila zaradi tožnikovih vlaganj obogatena. Ker pa je zatrjevana vlaganja v celoti odstranila pri lastni popolni obnovi stanovanja, so bila vlaganja, ki jih je tožnik izvedel na lastno pest in brez njenega soglasja, zanjo popolnoma nekoristna in neuporabna. Še več, zaradi njihovega odstranjevanja je imela celo stroške in škodo. Iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo vrednosti dosežene koristi, ampak le vrednost vlaganj, kar je materialnopravno napačno. Sodba je nezakonita tudi v delu glede zamudnih obresti. Preden nista bila znana pravni temelj in višina škode oz. eventualnega prikrajšanja (na drugi strani obogatitve), to je šele z izdajo sodbe, sploh ni mogla priti v zamudo. Šele tekom postopka se je izkazalo, da naj bi bil temelj obveznosti podan, zato lahko zamudne obresti skladno z drugim odstavkom 168. člena in 169. členom OZ tečejo šele od 4.4.2017, tj. od izdaje sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Ji nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo načela neposrednosti je v tem, da izda sodno odločbo sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, na kateri sta stranki podajali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo vse dokaze (primerjaj drugi odstavek 321. člena in 1. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Tem zahtevam je bilo v konkretnem primeru zadoščeno. Sodnica, ki je izdala sodbo, je tista, ki je opravila zadnji narok za glavno obravnavo, pri čemer je spoštovala vse zahteve zakona (ZPP) o opravi naroka pred spremenjenim senatom oziroma drugim (novim) sodnikom posameznikom (tretji odstavek 302. člena ZPP). Kot je razvidno iz zapisnika naroka z dne 4.4.2017, so se namreč zapisniki predhodnih obravnav v soglasju s strankama šteli za prebrane. V obravnavani zadevi tako ne gre niti za kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z neposrednim izvajanjem dokazov, niti za kršitev načela kontradiktornosti, kot zmotno trdi pritožba. Pri tem se zlasti neutemeljeno sklicuje na primer C. in B. vs. Slovenia, saj se je ta nanašal na drugačno dejansko stanje.1

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje glede na izpovedi tožnika in zaslišanih prič ter glede na vsebino obravnavane predpogodbe presodilo, da je bila pogodbena volja strank ob njeni sklenitvi ta, da tožnik ob plačilu predujma in podpisu predpogodbe takoj (v IV. gradbeni fazi) prevzame stanovanje, ga dokonča in se vanj vseli, obenem pa pridobi kredit za dokončno poplačilo kupnine. Predpogodba v četrtem odstavku 4. člena res določa, da si tožnik stanovanje dokonča na lastne stroške, vendar je to po oceni sodišča prve stopnje logično, saj ga je kupil nedokončanega in sta obe stranki pričakovali, da bo pridobil kredit in plačal celotno kupnino. To dejstvo - tako sodišče prve stopnje - zato ni odločilno, zlasti oz. toliko bolj, ker je toženka soglašala, da tožnik stanovanje dokonča. 7. Ugotavljanje pogodbene volje strank je dejansko in ne pravno vprašanje2, zato pritožba, kolikor sodišču prve stopnje v zvezi s povzetimi ugotovitvami o pogodbeni volji pravdnih strank očita nepravilno uporabo materialnega prava, nikakor ni utemeljena. Enako pa velja tudi kolikor mu iz istega naslova očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem (obrazložitev na 4., 5. in 6. strani sodbe) je namreč popolna in celovita, ob tem pa tudi vsebinsko in življenjsko prepričljiva in je pritožba zgolj s sklicevanjem na besedilo četrtega odstavka 4. člena predpogodbe, do katerega se je sodišče, kot navedeno zgoraj, argumentirano in prepričljivo opredelilo, ne uspe izpodbiti.

8. Kot pritožba pravilno navaja, pravno podlago obravnavanemu tožbenemu zahtevku predstavlja določba prvega odstavka 190. člena OZ, po kateri mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti oz. nadomestiti vrednost prejete koristi. Obravnavana sodba temelji na dejanskih ugotovitvah, da je tožnik s svojimi vlaganji v stanovanje za toženko ustvaril korist, hkrati pa je bil prikrajšan, ker mu je ona s svojim nedopustnim ravnanjem preprečila njegovo uporabo. To izhaja tudi iz tožbenih navedb, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno ugodilo nesklepčnemu tožbenemu zahtevku, češ da tožnik ni zatrjeval svojega prikrajšanja.

9. Glede na povzeto pravno podlago je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je bil tožnik dobroverni ali nedobroverni posestnik stanovanja. Od tega dejstva je namreč odvisno, kako se ugotavlja višina obogatitve oz. pod katerimi pogoji je prikrajšani upravičen do vračila obogatenemu dane koristi (primerjaj četrti odstavek 95. člena in peti odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Pri tem ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik dela opravil na lastno pest in brez soglasja toženke. Kot izhaja iz povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba, kot predhodno navedeno, ne uspe izpodbiti, je imel namreč podlago za opravljena vlaganja v dogovoru (predpogodbi) s toženko. Bil je torej dobroverni posestnik, kar pomeni, kot je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, da je potrebno ugotoviti, ali so njegova vlaganja objektivno povečala vrednost nepremičnine (četrti odstavek 95. člena SPZ). Nepomembno je zato pritožbeno izpostavljanje, da ta vlaganja zanjo naj ne bi imela nobene koristi, zaradi česar jih je odstranila in na novo dokončala nepremičnino. Tožniku je namreč v uporabo prepustila nedokončano stanovanje in pristala, da ga dokonča z zaključnimi deli, kar po eni strani pomeni, da je bila v trenutku prevzema dokončanega stanovanja glede na ugotovljeno povečanje njegove vrednosti obogatena. Prav tako pa je s povzetim dogovorom in prepustitvijo stanovanja prevzela riziko, da stanovanje ne bo izdelano v skladu z njenim standardom in okusom in se zato v primeru uresničitve te nevarnosti na to ne more uspešno sklicevati.

10. To velja tudi za pritožbeni očitek, da je sodišče materialnopravno nepravilno ugotavljalo le vrednost tožnikovih vlaganj, ne pa tudi vrednost dosežene koristi. Iz petega in sedmega odstavka 4. točke obrazložitve sodbe so namreč razvidne ugotovitve sodišča tako o višini vrednosti vlaganj, kot tudi o tem, koliko bi ta vlaganja po mnenju sodnega izvedenca, ki mu je sodišče sledilo, pomenila povečanje vrednosti nepremičnine.

11. Končno pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti od prisojenega zneska. Skladno z določbo 193. členu OZ je namreč pošteni pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, nepošteni pa od dneva pridobitve. Ker tožnik vtožuje zamudne obresti od vložitve tožbe 23.4.2010 dalje, je torej odločitev sodišča, ki je zahtevku (tudi) v tem delu sledilo, zakonita in pravilna.

12. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijana sodba nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z navedbami v odgovoru nanjo ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi in tako ne gre za potrebne stroške, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v povezavi s 155. členom in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Šlo je za kazenski postopek, v katerem je sodbo razglasil sodnik, ki se je nato upokojil in je zato pisno obrazložitev sodbe izdelal drug sodnik, ki v postopku ni sodeloval. 2 Sodba VSRS II Ips 534/2004 z dne 6.1.2005.