Jedro

Tožeča stranka ni dokazala svoje pomote v zvezi s spornim nakazilom, saj je tožena stranka (seveda v mejah dejanskih trditev obeh strank v tem sporu) dokazala, da je sporni znesek prejela na določeni podlagi, kar pomeni upravičeno. Pravna posledica te ugotovitve je lahko le zaključek, da se tožeča stranka na pravila o neupravičenem prikrajšanju sklicevati ne more, kar ima za posledico lahko le zavrnitev tožbenega zahtevka. V Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji so namreč tudi določbe o izpolnitvah obojestransko odplačanih pogodb ne glede na začetek stečajnega postopka (primerjaj 1. odst. 121. čl. in posamezna določila 135. čl. ZPPSL), na ustrezno, z Zakonom določeno podlago izplačil v breme stečajne mase pa mora paziti (s skrbnostjo dobrega gospodarja - glej 80. čl. ZPPSL), stečajni upravitelj, ne pa pogodbeni partner, torej tretja oseba. Prav mogoče je, da se je tožeča stranka v svojih izvajanjih (podajanje dejanske podlage tožbenega zahtevka) izrecno omejila od povezanosti predmetnega zahtevka z v tej odločbi že omenjenim sporom med strankama, prav zaradi pravila vračanja, določenega v 211. čl. ZOR, po katerem vednost solvensa o neobstoju dolga, bistveno vpliva na njegovo pravico do vrnitve plačanega.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna vrniti znesek 18.763.052,04 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1997 dalje in tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 217.506,00 SIT.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč.

1. odst. 353. čl. ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je glede na določbo 1. odst. 498. čl. ZPP o zadevi odločalo po ZPP/77. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica trdi, da je "tožena stranka napačno odredila nakazilo 25.949.571,31 SIT, to je za 18.763.052,04 SIT preveč," in meni, da sodišče prve stopnje te "čiste napake" v ugotovljenem dejanskem stanju ni pravilno upoštevalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeča staranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je sporni znesek plačala toženi stranki pomotoma in tudi ne v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. ...

z dne ... (A/4), ne glede na takšno označbo v virmanu (sklicevanje na številko v dokazni listini pod A/3). S tem je tožnica trdila, da je sporni znesek nakazala brez podlage (primerjaj 1. odst. 210. čl. ZOR).

Prav tem trditvam nasprotno pa je zatrjevala tožena stranka, opirajoč se na dokazne listine (dopis tožeče stranke Gospodarski zbornici Slovenije z dne 17.7.1997-B/1 v zvezi s spornim virmanom - A/3 in zapis pogajanj z dne 30.7.1997 - A/7) o izraženem namenu spornega nakazila. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožene stranke in na tej dejanski podlagi, povezani z dokazno oceno predloženih listin zaključilo, da je tožnica nedvoumno izrazila svoj namen glede poravnave obveznosti do akreditivnih upravičencev preko tožene stranke, kot mandatarja. Sodišču prve stopnje namreč ni bilo potrebno raziskovati, ali se je tožeča stranka, kot stečajni dolžnik v spornem nakazilu zmotila (pomotila), ker je prav tožnica s trditvami izključila povezavo spornega nakazila z obema (ali vsaj prvo) sodnima odločbama, ki jih je sicer v dokazne namene predložila (že citirana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani - A/4 in sodba Višje sodišča v Ljubljani opr.št. I Cpg 723/97 z dne 23.9.1997). V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje na povsem sprejemljive razloge o ugotovljenem dejanskem stanju v postopku pred sodiščem prve stopnje, sklicuje. Navedeno pomeni, da tožeča stranka ni dokazala svoje pomote v zvezi s spornim nakazilom, saj je tožena stranka (seveda v mejah dejanskih trditev obeh strank v tem sporu) dokazala, da je sporni znesek prejela na določeni podlagi, kar pomeni upravičeno. Pravna posledica te ugotovitve je lahko le zaključek, da se tožeča stranka na pravila o neupravičenem prikrajšanju sklicevati ne more, kar ima za posledico lahko le zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ker pa je tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje še navajala, da v stečajnem postopku lahko izplačuje zneske izključno na podlagi pravnomočnega sklepa o delitvi v sorazmerju glede na obseg stečajne mase in da zato toženi stranki, ki je "sama nastopala kot upnik v tem stečajnem postopku na podlagi pravnomočne delitvene bilance takšen znesek kot ji je bil pomotoma nakazan, ne pripada" (navedbe tožeče stranke pod VI. v pripravljalnem spisu z dne 31.5.1999), pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi trditvami še dodaja: V tem pogledu ni šlo za zatrjevanje za konkretni primer pravno-relevantnih in odločilnih dejstev, pač pa za prepis pravil, ki brez aplikacije na konkretne okoliščine primera, nima ustreznega pomena. V Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/93 in 39/97, v nadaljevanju ZPPSL) so namreč tudi določbe o izpolnitvah obojestransko odplačanih pogodb ne glede na začetek stečajnega postopka (primerjaj 1. odst. 121. čl. in posamezna določila 135. čl. ZPPSL), na ustrezno, z Zakonom določeno podlago izplačil v breme stečajne mase pa mora paziti (s skrbnostjo dobrega gospodarja - glej 80. čl. ZPPSL), stečajni upravitelj, ne pa pogodbeni partner, torej tretja oseba. Ker pa je sporno nakazilo, z njim povezan dopis tožeče stranke (B/2) in že citirani zapis pogajanj kronološko v času teka stečajnega postopka, tožeča stranka pa je izrecno zanikala povezanost nakazila z že omenjenim sporom med strankama in tudi ni trdila, da je tožena stranka prejela sporni znesek, kot stečajni upnik, se je tožena stranka povsem utemeljeno lahko sklicevala na jasno izražen izpolnitveni namen tožeče stranke glede nakazanega zneska.

Prav mogoče je, po mnenju pritožbenega sodišča, da se je tožeča stranka v svojih izvajanjih (podajanje dejanske podlage tožbenega zahtevka) izrecno omejila od povezanosti predmetnega zahtevka z v tej odločbi že omenjenim sporom med strankama, prav zaradi pravila vračanja, določenega v 211. čl. ZOR, po katerem vednost solvensa o neobstoju dolga, bistveno vpliva na njegovo pravico do vrnitve plačanega. Vendarle pa ni mogoče prezreti, da prav višina tožbenega zahtevka, za katero sicer tožeča stranka ni podala nobenih dejstev, vendarle kaže na povezanost z že omenjenim sporom med strankama, saj razlika med vtoževanim in dejansko plačanim zneskom (znesek 7.186.519,26 SIT) predstavlja ravno 33,63 % (omenjeni odstotek poplačila upnikov v II. tožbe), glavnice v višini 21.369.370,40 SIT po obeh že citiranih sodbah. A kot že poudarjeno, je tožeča stranka povezanost v tem pogledu izrecno izključila, s tem pa tudi določila dejanski tožbeni temelj, na katerega je sodišče vezano.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora svoje pritožbene stroške nositi sama (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).