Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja morajo biti izpolnjeni vsi z ZZVN določeni pogoji. Eden od pogojev je določeno časovno obdobje, v katerem je eden od staršev izgubil življenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2107/2000-8 z dne 20.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.2000. Z odločbo Upravne enote L., Izpostave V.R. z dne 22.3.2000 je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - otroka staršev, ki sta (oba) izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zahtevek za priznanje pravic pa zavrnjen. Tožena stranka je z navedeno odločbo spremenila odločbo prve stopnje tako, da je priznala tožniku status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega le eden od staršev je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka spremenila odločitev organa prve stopnje. Glede na to, da je v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 umrl tožnikov oče (dne 2.2.1945 v koncentracijskem taborišču), mati pa je umrla kasneje. Organ prve stopnje, ki je odločal na podlagi 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99), ni imel podlage za ugotovitev, da je tožnik otrok staršev, ki sta izgubila življenje v okoliščinah za priznanje žrtve vojnega nasilja. Na podlagi novele Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/2000 - novela), ki je začela veljati dne 31.3.2000, je žrtev vojnega nasilja, ob pogojih iz 1. člena zakona, tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec. Na tej podlagi je mogoče priznati tožniku status zaradi okoliščin enega od staršev.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje je na podlagi 8. odstavka 2. člena ZZVN status žrtve vojnega nasilja vezan na pogoje iz 1. člena ZZVN, ob nadaljnjem pogoju, da je eden izmed staršev ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. To pomeni, da je eden izmed staršev žrtve moral izgubiti življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar pomeni, da je izguba življenja vezana na čas od 6.4.1941 do 15.5.1945. V tem času je umrl le oče tožnika, dne 2.2.1945 v koncentracijskem taborišču. Zato je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna, ker jo je oprlo na spremenjeno besedilo 8. odstavka 2. člena ZZVN in jo v svoji odločbi pravilno uporabilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo in trdi, da je otrok staršev, ki sta izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar dokazuje s prejeto spomenico z dne 29.11.1950, na kateri nedvoumno piše, da sta starša (oče in mati) preminula kot žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000 - ZZVN). Žrtev vojnega nasilja je, med drugimi tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče - taboriščnik (1. odstavek 2. člena ZZVN). Žrtev vojnega nasilja je ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah, za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu (8. odstavek 2. člena ZZVN).

Po presoji pritožbenega sodišča je kot pogoj za priznanje statusa na podlagi 8. odstavka 2. člena ZZVN šteti, da je eden od staršev izgubil življenje v okoliščinah, ki so relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Torej, da je izgubil življenje v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, saj le to obdobje predstavlja eno od okoliščin za priznanje statusa (taboriščnika).

V navedenem primeru je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikov oče umrl 2.2.1945 v koncentracijskem taborišču M., mati pa kasneje v bolnici v H. 11.7.1945. Tem ugotovitvah tožnik v pritožbi ne ugovarja. Na tej dejanski podlagi, je tožena stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno uporabila materialno pravo, to je 8. odstavek 2. člena ZZVN in tožniku priznala status otroka, katerega oče je umrl v okoliščinah, za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožnikova mati pa ni umrla v okoliščinah za priznanje žrtve vojnega nasilja. Po določbah ZZVN morajo biti za priznanje statusa izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji. Če le eden od pogojev ni izpolnjen, statusa ni mogoče priznati. V tem primeru eden od pogojev (določeno časovno obdobje) glede smrti matere, ni izpolnjen. Zaradi tega na odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor o prejeti spomenici tudi za mater kot žrtve vojnega nasilja.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.