Jedro

Dejanje nelojalne konkurence je samo tisto nedovoljeno dejanje, ki je bilo storjeno v konkurenci, to je pri nastopanju dveh ali več fizičnih in/ali pravnih oseb, ki zasledujejo na skupnem trgu enak ali vsaj soroden namen.

Prepoved dejanja nelojalne konkurence skuša zavarovati tržno disciplino, ne pravic drugih oseb (npr. do uporabe znamke), zaradi česar ni pomembno, ali te uživajo varstvo po drugih predpisih (npr. po Zakonu o industrijski lastnini).

Če je tako dejanje storjeno v časovnem zaporedju večkrat, predstavlja vsako dejanje samostojno dejanje nelojalne konkurence.

Smisel prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence je v tem, da ob ponovni kršitvi prizadetemu ne bo treba vložiti nove tožbe, ampak bo lahko na podlagi prejšnje sodbe zahteval izvršbo. Izdaja sodbe nameč narekuje in opravičuje njeno izvršitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved izdaje in prodaje dolžnikove revije "Moja Poroka" (izdaje za poletje-jesen 2002) ter na zagrozitev z denarno kaznijo 10,000.000,00 SIT.

Upnik se je proti navedenemu sklepu pritožil. Uveljavljal je vse pritožbene razloge, predlagal pa razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Pri tem je priglasil pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Upnik je v zavarovanje prepovednega in odstranitvenega zahtevka po 1. odst. 26. čl. (v zvezi s prvo in peto alinejo 3. odst. 13. čl.) Zakona o varstvu konkurence (ZVK) v zvezi s 57. čl. Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK) predlagal izdajo začasne odredbe po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagano začasno odredbo je utemeljeval z vsemi tremi predpostavkami iz 2. odst. 272. čl. ZIZ (kot je to sodišče prve stopnje pravilno povzelo na 3. strani izpodbijanega sklepa). Vendar pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo le glede (neobstoja) predpostavke iz druge alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ (na 6. strani izpodbijanega sklepa) in iz tretje alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ (na 7. strani izpodbijanega sklepa), ne pa tudi glede predpostavke iz prve alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 239. čl. in 15. čl. ZIZ v zvezi s 366. čl. in 14. točko 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (na podlagi 239. čl. in 15. čl. ZIZ v zvezi s 3. točko 365. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče oceni, ali je izdaja predlagane začasne odredbe (na prepoved izdaje in prodaje dolžnikove revije za poletje-jesen 2002) potrebna, da se prepreči nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve (na prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence in na uničenje predmetov, s katerimi je bilo to dejanje storjeno) onemogočena ali precej otežena. Ker naj bi (po upnikovih navedbah) tretja izdaja dolžnikove publikacije izšla dne 15.06.2002, naj torej oceni, ali je izdaja predlagane začasne odredbe (še) potrebna, da upnik doseže svoj pravno dopusten cilj.

Sicer pa se sodišče druge stopnje strinja z oceno sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal, da je izdaja predlagane začasne odredbe potrebna, da se prepreči nastanke težko nadomestljive škode. Težave upnika v zvezi s kvantifikacijo (ne: kvalifikacijo) škode namreč po oceni sodišča druge stopnje niso "nepremostljive". Iz morebitne tretje izdaje dolžnikove revije bi bilo namreč mogoče ugotoviti, kateri oglaševalci, ki so prej oglaševali pri upniku, so nato oglaševali pri dolžniku. Iz primerjave cene oglasov v upnikovi reviji pred in po morebitni tretji izdaji dolžnikove revije pa bi bilo mogoče ugotoviti, za koliko se je cena oglasa znižala. Itak pa težav upnika s kvantifikacijo škode glede na 216. čl. ZPP (vsaj pri materialni škodi) ni mogoče enačiti z nenadomestljivo škodo, za katero bi npr. lahko šlo, če bi nastala v tolikšni višini, da bi jo bil dolžnik kot potencialni odškodninski zavezanec le težko sposoben plačati, ali če bi zaradi čakanja s posegom v razmerje do konca postopka bila močno ogrožena realizacija odškodninske terjatve. Takšnih okoliščin pa upnik ni izkazal (niti zatrjeval).

Ne strinja pa se sodišče druge stopnje z oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tehtanjem neugodnih posledic, saj je slednje napačno izhajalo iz dobička, ki ga je upnik dosegel s svojimi izdajami, namesto iz izgubljenega dobička. Tako bi pravilno moralo tehtati neugodne posledice, ki bi upniku nastale brez izdaje začasne odredbe, in neugodne posledice, ki bi dolžniku nastale z izdajo začasne odredbe. Neugodne posledice za upnika pa naj bi bile (po njegovih navedbah) v upadu oglaševanja v njegovih revijah (zaradi "nelojalne konkurence" dolžnika).

Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ocenilo, da nista izkazani predpostavki iz prve in tretje alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ, bo imelo podlago za zavrnitev upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe. Če bo ocenilo, da je izkazana vsaj ena od navedenih predpostavk, pa bo moralo oceniti še, ali je izkazan obstoj upnikove terjatve (1. odst. 272. čl. ZIZ).

V drugem primeru bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je dejanje nelojalne konkurence samo tisto nedovoljeno dejanje, ki je bilo storjeno v konkurenci, to je pri nastopanju dveh ali več fizičnih in/ali pravnih oseb, ki zasledujejo na skupnem trgu enak ali vsaj soroden namen (gl. razloge sodbe VS RS z dne 23.09.1993, opr. št. III Ips 42/93), in da prepoved dejanj nelojalne konkurence skuša zavarovati tržno disciplino, ne pa pravic drugih oseb (npr. do uporabe znamke), zaradi česar ni pomembno, ali dolžnik uživa varstvo po drugih predpisih (npr. po Zakonu o industrijski lastnini).

Prav tako pa bo moralo upoštevati, da predstavlja vsako dejanje samostojno dejanje nelojalne konkurence, če je tako dejanje storjeno v časovnem zaporedju večkrat (gl. judikat VS SRS z dne 19.03.1980, opr. št. III Ips 5/80, objavljen v Poročilu, št. 1/80, str. 43, obr.), in da je smisel prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence v tem, da ob ponovni kršitvi prizadetemu ni treba vložiti nove tožbe, ampak da lahko na podlagi prejšnje sodbe zahteva izvršbo. Izdaja sodbe namreč narekuje in opravičuje njeno izvršitev.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijani sklep, je na podlagi 239. čl. in 15. čl. ZIZ v zvezi s 3. odst. 165. čl. ZPP odločitev o pritožbenih stroških upnika pridržalo za novo končno odločbo.