Jedro

Skrb za kmetijo ne pomeni nujno, da prevzemnica živi na kmetiji. Če je za kmetijo ustrezno poskrbljeno, zlasti za njen osnovni namen, to je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij in zagotavljanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije, je tudi izbrana možnost ustrezna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (1. in 2. točka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki 1. izreka izpodbijanega sklepa določilo za prevzemnico zaščitene kmetije zapustničino hčer L.S.. Pod točko 2. pa je zavrnilo predlog za določitev upravitelja zapuščine.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo druga dedinja, hči zapustnice, to je S. R.. Izpodbija obe točki izreka. Meni, da je sodišče zmotno dalo prednost dedinji L. S. in ne pritožnici. Pokojni oče je bil najprej določen kot prevzemnik kmetije in je pritožnico določil kot namestnico nosilca kmetijskega gospodarstva. To je pritožnica pokazala sodišču. Sodišče se do tega ni opredelilo, ampak je napisalo, da to ni pravnorelevantna okoliščina. Vendar je to pomembno, saj je oče ocenil za življenja, da je pritožnica bolj primerna. Oče je kot kmet poznal kmečka opravila in tudi, kdo jih pozna bolj. S. R. bi se v primeru, da je prevzemnica, preselila na kmetijo, saj je to že izpovedala. Pripravljena je zgraditi novo hišo. Tudi mož bi delal na kmetiji in sodišče bi ga moralo zaslišati kot pričo, pa ga ni. Strankama ni dalo možnosti, da bi predlagale dokaze. Zato gre za bistveno kršitev določb ZPP. Obe sta v mladosti opravljali kmečka dela. Dejstvo, da L. S. to dela na moževi kmetiji, ne more biti odločilno. Obe dedinji hodita v službo in torej tudi L. ne more na moževi kmetiji delati vsakodnevno. Sodišče ni pojasnilo, kako bi L. sploh lahko vzdrževala dve kmetiji hkrati. Sicer pa je kmetija v katastrofalnem stanju in jo je treba obnoviti in S. R. bi se preselila na kmetijo. Sicer pa podredno opozarja na 13. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ki določa, da če ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje zaščitene kmetije, lahko dedujejo vsi dediči v skladu s predpisi o dedovanju. Tedaj bi se kmetija razdelila. Izpodbija 2. točko izreka, saj sodišče mora odločiti o upravitelju. Gre za 145. člen zakona, ki določa, da dediči dodelitev upravljajo in razpolagajo skupno. Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče upravitelja. Ne moreta se sporazumeti o tem, kdo bo prevzemnik kmetije. Meni, da je bolj primerna tudi za upraviteljico zapuščine. Predlaga zaslišanje priče in sicer moža, svoje zaslišanje in izpisek iz registra kmetijskih dejavnosti.

Dedinja L. S. je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba zmotno meni, da je sodišče kršilo načela kontradiktornosti, ker naj ne bi dalo možnosti pritožničinemu možu, da bi bil zaslišan kot priča. Tega pritožnica ni predlagala, kljub temu, da je bila prisotna na dveh obravnavah. Sicer pa pritožnica kot dokaze sedaj predlaga zaslišanje moža, ki naj bi povedal, da bi se družina preselila na kmetijo. Tega tudi sodišče ne šteje pritožnici v škodo. V trenutku odločanja o tem, kdo je bolj primeren za prevzemnika zaščitene kmetije, nobena izmed dedinj ni živela na kmetiji. O viziji kmetije je bila dedinja S. R. zaslišana in njeno izpoved je sodišče ocenilo v izpodbijanem sklepu. Ocenilo je tudi dejstvo, da je pokojni oče določil njo kot namestnico. Sodišče je pravilno ocenilo, da to po 7. členu ZDKG ni pravno odločilno dejstvo. Pravilno je sodišče glede na spremenjene razmere po smrti očeta, ponovno presojalo.

Ker pritožnica zaslišanja svojega moža ni predlagala pravočasno, priča pa tudi naj ne bi povedala nič v zvezi s samo dedno pravico, dedinja pa ne pojasni, zakaj tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predlagati že prej, gre za nedovoljeno novoto v pritožbi. Sodišče je zato odločilo na podlagi razpoložljivih dokazov, to je listinskih dokazov in zaslišanja obeh dedinj, ki sta se obe potegovali za status prevzemnice zaščitene kmetije.

Zmotno meni pritožnica, da je sodišče narobe ugotovilo delovne zmožnosti L. S. na kmetiji. Pritožnica trdi, da je sodišče ugotovilo, da sta obe dedinji zaposleni. Sodišče je na podlagi izpovedbe L. S. ugotovilo, da je sicer po poklicu trgovka, vendar zadnjih pet let živi pri svojem možu na njegovi kmetiji, opravlja vsa kmečka dela in le občasno po pogodbi dela. Sodišče je tudi odgovorilo na to, kako bi zmogla delo na obeh kmetijah časovno uskladiti in sicer je to razložilo, da gre za podnebne razlike glede na lego obeh kmetij, saj se na moževi kmetiji delo opravi približno en mesec prej kot na J., kjer je kmetija zapustnice. Zato bi lahko poljščine pridelovali le v K., kosili pa na J.. Skrb za kmetijo ne pomeni nujno, da prevzemnica živi na kmetiji. Če je za kmetijo ustrezno poskrbljeno, zlasti za njen osnovni namen, ZDKG, to je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij in zagotavljanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije, je tudi izbrana možnost ustrezna. Vizija, katero je na obravnavi ponudila pritožnica, sodišča ni prepričala. Pravilno je sodišče ugotovilo, da je pritožnica zaposlena, da je živela sicer na kmetiji do štiriindvajsetega leta, nato pa se je odselila. Imela bi manj časa za kmetijo, kot jo ima sestra, ki se ukvarja s kmetovanjem.

Ker je sodišče določilo pravilno za prevzemnico L. S., je s tem tudi odpadla potreba po določitvi upravitelja zapuščine. Tudi pritožnica, ko izpodbija 2. točko izreka, meni, da je treba to povezati s 1. točko izreka. Ker je sodišče pravilno odločilo v 1. točki izreka, je tudi pravilno zavrnilo predlog za določitev upravitelja zapuščine, saj bo od sedaj naprej za to morala poskrbeti prevzemnica zaščitene kmetije.

Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo napak v postopku, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).