Jedro

Koncept pridružitvene oziroma akcesorne odgovornosti pravnih oseb, kot je določen v prvem odstavku 14. člena ZP-1, temelji na okoliščinah, ki so primarno dejanske narave (storitev prekrška pri opravljanju dejavnosti in storitev prekrška v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe). Enako velja za koncept odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15.a člena ZP-1, ki prav tako na dejanski ravni zahteva ugotovitev povezave med pravno in njeno odgovorno osebo (storitev dejanja pri opravljanju dejavnosti pravne osebe). To pa pomeni, da je potrebno tudi v opisu dejanskega stanja, ki je sestavni del ali se priloži plačilnemu nalogu, ki storilcu ni vročen na kraju dejanja, konkretizirati podlage za odgovornost pravne in odgovorne osebe, saj gre za odločilne okoliščine dejanskega stanja.

Izrek

I.Pritožbama pravne in odgovorne osebe se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

ob reševanju zahteve za sodno varstvo plačilni nalog Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada X z dne 31. 1. 2025 po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek zoper pravno osebo A. d.o.o. in zoper odgovorno osebo pravne osebe B. B.,

zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 95. člena Zakona o finančni upravi

na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavi.

II.Stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevi za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe in potrdilo plačilni nalog Finančnega urada X, ki je bil pravni in odgovorni osebi izdan zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 95. člena Zakona o finančni upravi (ZFU).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagata pritožbi pravna in odgovorna oseba, ki v pritožbah enotno navajata, da opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu poimensko ne opredeljuje ne pravne osebe ne odgovorne osebe, prav tako iz opisa dejanskega stanja ni razvidno, kakšna naj bi bila vloga B. B., ki naj bi jo imela pri storjenem prekršku, oziroma vloga, ki naj bi jo imela pri družbi A. d.o.o. Pritožbi torej v bistvenem navajata, da niti vloga pravne niti vloga odgovorne osebe pravne osebe v predmetni zadevi ni konkretizirana, zaradi česar sodišče ne more odločiti o njuni odgovornosti, hkrati pa se s tem obema storilcema onemogoča uresničevanje pravice do obrambe, saj do pomensko tako odprtega opisa dejanskega stanja ne moreta podati ustreznega zagovora. V opisu dejanskega stanja namreč prekrškovni organ navaja le, da davčni zavezanec ni izvršil sklepa, pri čemer po stališču pritožbe na podlagi takšnega opisa dejanskega stanja sodišče ne more nedvoumno razbrati, ali je B. B. prekršek storila kot neposredna storilka pri opravljanju dejavnosti pravne osebe v njenem imenu, za njen račun, v njeno korist ali z njenimi sredstvi ali pa morebiti kot oseba, ki je pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo. Poleg tega iz opisa izhaja, da je zavezanec za davek tisti, ki ni predložil zahtevane dokumentacije, kar pomeni, da naj bi bila neposredni storilec očitanega prekrška pravna oseba, kar ni skladno z osnovami prekrškovne odgovornosti pravnih oseb, ki so pravna fikcija in same po sebi niso zmožne lastnega ravnanja ter ne morejo storiti prekrška, ki ga lahko s svojim ravnanjem stori le fizična oseba.

3.Pritožbi sta utemeljeni.

4.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prekrškovni organ v obravnavani zadevi pravni in odgovorni osebi izdal plačilni nalog po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki ga kršiteljicama ni bilo mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, zato jima je bil vročen po pošti ob upoštevanju določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot to zahteva četrti odstavek 57. člena ZP-1. Opis dejanskega stanja je sestavni del plačilnega naloga in v obravnavani zadevi predstavlja prvo informacijo o odgovornosti pravne in odgovorne osebe za očitan jima prekršek.

5.Po vpogledu v opis dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta opis zadostno konkretiziran z vidika objektivnih zakonskih znakov pravni in odgovorni osebi očitanega prekrška, saj iz njega določno izhaja, da ni bil spoštovan sklep za predložitev dokumentacije, ki je v opisu tudi določno navedena. Ni pa iz opisa dejanskega stanja razvidna nobena okoliščina, iz katere bi izhajale dejstvene podlage za odgovornost pravne in odgovorne osebe v konkretnem primeru.

6.Odgovornost je kot subjektivni znak prekrška enakovredna objektivnim znakom, ki izhajajo iz prekrškovne norme. Prekrškovnemu organu procesnopravno ob upoštevanju tretjega odstavka 57. člena ZP-1 v plačilnem nalogu sicer ni treba izrecno zatrjevati odgovornosti kršitelja, vendar navedeno primarno pomeni, da za razliko od odločbe o prekršku v plačilnem nalogu zakonsko ni predviden izrek o odgovornosti oziroma obvezen zapis, da je kršitelj odgovoren za očitani mu prekršek. Ni pa tega mogoče razlagati na način, da v primeru izdaje plačilnega naloga ni potrebno ugotoviti odgovornosti kršitelja. Objektivne odgovornosti naše prekrškovno pravo namreč ne pozna.

7.Opis dejanskega stanja prekrška v plačilnem nalogu mora biti dovolj določen, da (i) kršitelju omogoča obrambo in (ii) sodišču v primeru vložene zahteve za sodno varstvo kot organu sojenja (in ne organu pregona oziroma preiskovanja) določi okvir, znotraj katerega bo presojalo primer. Medtem ko pri storilcih - fizičnih osebah načeloma zadostuje opis njihovega izvršitvenega ravnanja, iz katerega je mogoče sklepati na ustrezno obliko odgovornosti iz 9. člena ZP-1, se pravi na naklep ali malomarnost, ki sta v svoji zavestni in voljni sestavini sicer navezani na dejansko stanje, vendar primarno pravni kategoriji (in ju mora skladno z uveljavljeno sodno prakso obvezno argumentirati sodišče), je v primeru pravnih oseb potrebno upoštevati, da koncept njihove pridružitvene oziroma akcesorne odgovornosti, kot je določen v prvem odstavku 14. člena ZP-1, temelji na okoliščinah, ki so primarno dejanske narave (storitev prekrška pri opravljanju dejavnosti in storitev prekrška v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe). Enako velja za koncept odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15.a člena ZP-1, ki prav tako na dejanski ravni zahteva ugotovitev povezave med pravno in njeno odgovorno osebo (storitev dejanja pri opravljanju dejavnosti pravne osebe). To pa pomeni, da je potrebno tudi v opisu dejanskega stanja, ki je sestavni del ali se priloži plačilnemu nalogu, ki storilcu ni vročen na kraju dejanja, konkretizirati podlage za odgovornost pravne in odgovorne osebe, saj gre za odločilne okoliščine dejanskega stanja. Dejansko stanje mora biti v primeru očitka prekrška pravni in odgovorni osebi torej razumljivo substancirano ne le pod pravno normo, ki določa znake prekrška, ampak tudi pod določbi 14. in 15.a člena ZP-1, saj je le takšen opis dejanskega stanja dovolj konkretiziran, da omogoča pravno vrednotenje in uresničevanje pravice pravne in odgovorne osebe do obrambe.

8.Pritožbeno sodišče po vpogledu v opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu prekrškovnega organa z dne 31. 1. 2024 ugotavlja, da iz tega opisa ni razvidno, na kakšni dejstveni podlagi z vidika določb 14. in 15.a člena ZP-1 je prekrškovni organ v obravnavani zadevi sprejel zaključek o odgovornosti pravne osebe in njene odgovorne osebe za očitan jima prekršek. Opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu omenja zgolj zavezanca za davek, ki bi po sklepu davčnemu organu do 14. 1. 2024 moral predložiti zahtevano dokumentacijo, česar ni storil. Kdo in v kakšnem svojstvu je bil tisti, ki je konkretno opustil to dolžnost, pa iz opisa dejanskega stanja prekrška ne izhaja, kar pomeni, da v tem opisu ni podatkov, ki bi na dejstveni ravni omogočali presojo odgovornosti odgovorne in na tej podlagi nato še pravne osebe. Posledično pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbama, da opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu ni ustrezno konkretiziran, kar pomeni, da pravni in odgovorni osebi očitano ravnanje ni prekršek.

9.Upoštevajoč navedeno je potrebno v obravnavani zadevi ob pravilni uporabi materialnega prava oziroma določb 14. in 15.a člena ZP-1 izdati drugačno sodbo, zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi devetega odstavka 163. člena ZP-1 sodbo sodišča spremenilo tako, da je postopek zoper pravno in odgovorno osebo ustavilo iz razloga, ker dejanje, kot je opisano v plačilnem nalogu, ni prekršek.

10.Stroški ustavljenega postopka skladno s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 bremenijo proračun.

-------------------------------

1Zavezanec za davek ni pojem prekrškovnega prava. Po določbi 7. točke drugega odstavka ZFU je zavezanec stranka v postopku, ki ga vodi finančna uprava. Prekrškovni postopek v okvir te določbe ne sodi, saj gre za poseben postopek, ki ga Finančna uprava RS ne vodi po ZFU, ampak ga vodi kot prekrškovni organ po ZP-1.

Zveza:

Zakon o finančni upravi (2014) - ZFU - člen 95, 95/1, 95/1-2

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 9, 14, 14/1, 15a, 15a/1, 57, 57/1, 57/3, 57/4, 144, 144/4, 163, 163/9