Jedro

Ker nameravana gradnja ni v skladu z občinskim prostorskim aktom, tožnik ne izpolnjuje pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt iz druge alineje prvega odstavka 74. c člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odpravil odločbo št. 351-87/2013/2 (11242) z dne 21. 3. 2013; pod 2. točko izreka je tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - vinska klet na zemljišču s parc. št. 890/4, k.o. … zavrnil in pod 3. točko izreka odločil, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 20. 3. 2013 podal zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta. Izdana je bila odločba o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja, zoper katero je tožnik vložil pritožbo. V pritožbi je, med drugim, navajal, da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Zato je organ dne 17. 4. 2013 izvedel ustno obravnavo. Gradbeno dovoljenje za nezahteven objekt se izda, če so izpolnjeni pogoji iz 74. c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), med drugim, da je gradnja skladna s prostorskim aktom. Območje, v katerem leži obravnavano zemljišče, ureja Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditvena območja naselij in odprt prostor Občine Slovenske Konjice (Odlok). V skladu z določbami 5. člena Odloka predmetno zemljišče spada med najboljša kmetijska zemljišča in gradnja ni predvidena na zemljišču, ki je s prostorskim aktom določeno kot zemljišče, ki je manj primerno za obdelavo (sedmi odstavek 23. člena Odloka). Glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev iz 74. c člena ZGO-1, zato je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Iz kartografskih prilog PUP (izsek iz projekta št. 338/01) nesporno izhaja, da je obravnavano zemljišče opredeljeno kot najboljše kmetijsko zemljišče. 5. člen PUP našteva območja urejanja, ki sestavljajo prostor občine Slovenske Konjice, med drugim kmetijska območja. Pogoji za gradnjo na kmetijskih območjih pa so določeni v 23. členu PUP. V šestem odstavku tega člena so taksativno našteti nezahtevni in enostavni objekti, katerih gradnja je na območju kmetijskih zemljišč dovoljena (kozolec, poljska pot, obora za rejo živali, čebelnjak, poljska pot, ribnik, vrtina ali vodnjak, krmišče, hlevski izpust, ograje za pašo živine). Po sedmem odstavku 23. člena PUP se lahko pomožni kmetijsko-gozdarski objekti, ki so potrebni za obratovanje kmetije, zgradijo tudi na območju kmetijskih zemljišč, vendar le v maksimalnem odmiku 20 m od osnovnega legalno zgrajenega stanovanjskega objekta kmetije oziroma manj zahtevnega gospodarskega objekta. Glede na navedeno je pravilna presoja prvostopenjskega organa, da prostorski akt na območju najboljših kmetijskih zemljišč ne dopušča gradnje predmetnega nezahtevnega objekta. V zvezi s pritožbenimi navedbami organ odgovarja, da je tožnik vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja dne 20. 3. 2013, vendar pa je bilo o njegovi vlogi odločeno že v času, ko je že veljala Uredba o spremembi Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, s katero je bil črtan 8. člen prejšnje Uredbe. Zato je prvostopenjski organ pravilno odločil po predpisih, veljavnih v času odločanja in ne v času vložitve vloge. Morebitno poslabšanje pravnega položaja zaradi veljavnosti novih predpisov pa ne more biti razlog, da bi moral upravni organ odločati na podlagi predpisov, ki niso več v veljavi in s tem poseči v načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Glede namembnosti obravnavanega zemljišča pa pojasnjuje, da na odločitev upravnega organa dejanska raba zemljišča nima nobenega neposrednega vpliva, saj je pomembna le prostorsko planska raba zemljišča, pri čemer je določanje izhodišč prostorskega razvoja in v zvezi s tem določanje rabe prostora ter pogojev za umeščanje posegov v prostor po določbah Zakona o prostorskem načrtovanju v pristojnosti občine.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in kršitve materialnega prava. Meni, da je tožena stranka zmotno presodila, da predmetno zemljišče spada med najboljša kmetijska zemljišča in da zato gradnja ni skladna z določbo 5. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o PUP. Tožnik je na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 25. 3. 1992 na sedanji parceli zgradil objekt, ki je dejansko nekoliko neskladen s citiranim gradbenim dovoljenjem, vendar pa ustreza kriterijem nezahtevnega in enostavnega objekta, kot ga predvideva Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013, Uredba), na podlagi katere je tožnik dne 20. 3. 2013 tudi podal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, saj je izpolnjeval pogoje iz 8. člena citirane Uredbe. Ne strinja se s stališčem, da je upravni organ pravilno uporabil materialni predpis, ki je veljal v času odločanja in ne predpis, ki je veljal v času vložitve vloge, saj mu je bila s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, saj je bila odločitev o njegovem zahtevku pogojena s časom, ki ga je upravni organ potreboval za odločitev. Vloge tistih tožnikov, ki so bile obravnavane pred prenehanjem veljavnosti 8. člena Uredbe, so bile rešene pozitivno in bi bila pozitivno rešena tudi njegova vloga, če bi bila obravnavana pred 29. 3. 2013. Uredba v 4. točki 8. člena napotuje na upoštevanje določb občinskega prostorskega akta, če je le-ta za investitorja ugodnejši. V gradbenem dovoljenju, izdanem v letu 1992, je predvidena talna pozidanost za zidanico 5x6 m oziroma 30 m2, dejanska pozidanost, ki je nekoliko večja (cca. 60 m2), je v okvirih določb Uredbe (40-150 m2), objekt je ustrezne etažiranosti (klet + pritličje) in ne presega višine 6 m ter ne povzroča nikakršnih škodljivih emisij. Ugotovitev tožene stranke, da predmetno zemljišče spada med najboljša kmetijska zemljišča, temelji na zastarelem Odloku, katerega sprememba se v kratkem pričakuje in tudi ne ustreza dejanskemu stanju, niti podatkom uradnih evidenc sodišča in GURS. Po uradnih podatkih Ministrstva za okolje in prostor je pri predmetnem zemljišču med podatki o vrstah rabe parcele vpisano, da se parcela kot urejena rabi kot pašnik, dejanska raba pa je pozidano zemljišče. Takšni podatki izhajajo iz zemljiškega katastra kot javne knjige. Predmetno zemljišče je na strmem terenu, na katerem ni mogoče gojiti vseh kultur, niti ga obdelovati z vsemi sredstvi in se tudi sicer kot odparcelirano od ostalega zemljišča nahaja med pozidanimi parcelami ob krajevni cesti, ki imajo pravnomočno gradbeno dovoljenje. Takšno zemljišče zato ni in ne more biti najboljše kmetijsko zemljišče, temveč drugo kmetijsko zemljišče. Zato bi tožena stranka pri odločanju vendarle morala uporabiti pravilne podatke iz uradnih javnih evidenc sodišča in GURS in tako pravilno upoštevati dejansko stanje. Tožnik sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo s ponujenimi dokazi ter nato izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik dne 20. 3. 2013 podal zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta- vinske kleti na zemljišču s parc. št. 890/4, k.o. …. Upravni organ je tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo predmetnega nezahtevnega objekta na navedenem zemljišču zavrnil. Svojo odločitev je oprl na ugotovitev, da predmetno zemljišče spada med najboljša kmetijska zemljišča in zato gradnja ni v skladu s 5. členom Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o PUP (Odlok), po katerem gradnja nezahtevnih objektov na najboljših kmetijskih zemljiščih ni dopustna. Ker torej predmetna gradnja ni v skladu z Odlokom, je po presoji sodišča odločitev upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt iz druge alineje prvega odstavka 74. c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), pravilna.

Po navedenem sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neupoštevna je tožbena navedba, da pri odločanju niso bili pravilno uporabljeni predpisi. Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, je prvostopenjski organ pri odločanju pravilno uporabil predpise, ki so veljali v času odločanja in ne v času vložitve zahtevka. Pojasnil je tudi, da morebitno poslabšanje pravnega položaja zaradi veljavnosti novih predpisov ne more biti razlog, da bi moral upravni organ odločati na podlagi predpisov, ki niso več v veljavi in s tem poseči v načelo zakonitosti. Prvostopenjski organ pa je o tožnikovi vlogi odločil v okviru z ZUP predpisanih časovnih terminov, saj je odločil v dvomesečnem roku, kot ga ZUP predpisuje v 222. členu. Tožbena navedba, da naj bi bil Odlok zastarel, ker se v kratkem pričakuje sprememba, je nerelevantna, saj Odlok še vedno velja. Drugostopenjski organ pa je tudi pravilno pojasnil, da na odločitev ne more vplivati dejanska raba zemljišča, ker je pomembna le prostorsko planska raba zemljišča. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.