Jedro

Dejstvo, da sta bila tožnika ob podpisu odstopne izjave v dobri veri, da bosta odstopno izjavo podpisala tudi tretji toženec in četrta toženka samo po sebi ne daje podlage za ugotovitev, da sta bila prevarana. Tožnika bi torej lahko dosegla razveljavitev svoje izjave zaradi prevare le, če bi dokazala, da nakup zanju brez Đ. ni bil smiselen in da je drugi toženec že pred njunim odstopom od pogodbe izoblikoval naklep, da ju bo s svojim ravnanjem spravil v zmoto, da bosta Đ. odstopila od pogodbe in ju s tem pripravil do tega, da sta odstopila od sklenjene predpogodbe tudi sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke in ji naložilo v plačilo pravdne stroške tretjega toženca in četrte toženke v skupnem znesku 279.053,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, naj sodišče ugotovi, da je odstopna izjava, ki sta jo tožnika podpisala dne 9.4.2004 in s katero sta odstopila od nakupa parc. št. 2796/1 k.o. B., neveljavna, da zato velja pogodba z dne 11.2.2004, s katero se je prvi toženec kot lastnik te parcele zavezal skleniti kupoprodajno pogodbo s tožečo stranko za polovico te parcele za ceno 4.350.000,00 SIT, da naj se zato prodajna pogodba, ki jo je prvi toženec preko drugega toženca sklenil dne 26.4.2004 s tretjim tožencem in četrto toženko razveljavi glede polovičnega deleža te nepremičnine in da naj za ta delež sklene prvi toženec kupoprodajno pogodbo s tožečo stranko.

Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Na prvem mestu navaja, da naj bi sodišče v zadevi napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s statusom drugega toženca. Ta namreč ni bil le pooblaščenec prvega toženca, ampak njegov specialni pooblaščenec na podlagi notarsko overjenega pooblastila, s katerim ga je prodajalec (prvi toženec M. M.) pooblastil, naj proda njegovo parcelo. Poleg tega je bil v sporni zadevi tudi posrednik, saj ima registrirano dejavnost cenitve nepremičnin in prometa z nepremičninami. Posledica napačne ugotovitve dejanskega stanja v tem delu pa je tudi napačna uporaba materialnega prava, to je 49. čl. in 1. odst. 95. čl. OZ. Nadalje navaja, da je nesporno, da je odstopno izjavo z dne 9.4.2004 pripravil in jo dal v podpis tožeči stranki drugi toženec. Prav tako je nesporno, da odstopne izjave nista podpisala tretji toženec in četrta toženka, kot tudi, da je bila odstopna izjava tožeče stranke posledica sporne meje z mejašem V.. Drugi toženec v zvezi z odstopno izjavo priznava, da bi moral biti poleg tožnikov ob njenem podpisu prisoten tudi Đ., češ da ga je povabil oz. ga poklical po telefonu. Slednji pa tega ni potrdil, temveč je povedal, da naj bi neke sobote prišel E. K. k njemu in mu povedal, da so P. odstopili od pogodbe. Takrat se je sam odločil, da bo kupil celo parcelo. S tem je bila K. izjava postavljena na laž. Prevaro je torej zagrešil drugi toženec, zato gre za dejanski stan iz 3. odst. 49. čl. OZ. Za prevaro tožeča stranka ob podpisu odstopne izjave ni vedela, zanjo pa so vedeli oz. bi zanjo morali vedeti P. Đ. starejši in oba Đ., glede na to, da je bila sklenjena predpogodba. Prevara se kaže v tem, da tožnika odstopne izjave ne bi nikoli podpisala, če jima ne bi drugi toženec zatrjeval, da bo z Đ. uredil naslednjega dne. Tožnika nista imela razloga, da bi odstopila od predpogodbe, saj je bila sporna meja s tistim delom parcele, ki naj bi jo dobila Đ.. Glede na dokazano prevaro s strani drugega toženca odstopna izjava ne more veljati in zato še vedno velja predpogodba z dne 11.2.2004. Tožnika sta zato legitimirana za zahtevek na delno razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo Đ. sklenila 26.4.2004 za polovico parcele. Ker je prevaro izvršil drugi toženec, je sodišče napačno ocenilo njegovo izpoved kot nevtralno in verodostojno. Pritožba zato predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika sta sicer uvodoma v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP, vendar sta se pri utemeljevanju pritožbenih razlogov omejila na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožnika ne strinjata z zaključkom sodišča, da v konkretnem primeru ni bila dokazana prevara (niti s strani drugega toženca, niti s strani tretjega toženca in četrte toženke) in da naj bi zato odstopna izjava, ki sta jo tožnika podpisala, veljala. Pritožba izpostavlja predvsem status drugega toženca, ki je prišel v stik s tožnikoma in ki je vse posle izpeljal, ter dejstvo, da naj bi ju prav on prevaral, da sta podpisala odstopno izjavo. S tem v zvezi se sklicujeta na uporabo 3. odst. 49. čl. OZ, ki govori o prevari, storjeni s strani tretje osebe.

Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, pravilno ocenilo vlogo drugega toženca v poslu, s tem ko je ugotovilo, da je pri sklepanju predpogodbe s tožnikoma nastopal kot pooblaščenec prvega toženca. Hkrati je bil tudi posrednik med prodajalcem in kupci, kar pa ne vpliva na ugotovitev, da je predpogodbo in kasneje pogodbo s tožencema sklenil v imenu in na račun prodajalca (prvega toženca).

Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je po 49. čl. Obligacijskega zakonika dejanski stan prevare podan takrat, kadar ena stranka povzroči zmoto ali drži v zmoti drugo stranko z namenom, da bi jo zapeljala k sklenitvi oz. v konkretnem primeru k odstopu od pogodbe. Prevara, ki jo stori tretji, pa vpliva na pogodbo samo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela, ali bi morala vedeti. Pri prevari gre torej za zavestno povzročitev zmote pri drugemu, tega pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, tako kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, tožeči stranki ni uspelo dokazati. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sta tožnika voljno podpisala odstopno izjavo, saj za nakup parcele zaradi sporne meje in nedorečene poti nista bila več zainteresirana. Tega dokaznega zaključka pritožba ne izpodbija argumentirano, temveč ravno nasprotno, tudi pritožba trdi, da je bil razlog za odstop od pogodbe v sporni meji s sosedom. Dejstvo, da sta bila tožnika ob podpisu odstopne izjave v dobri veri, da bosta odstopno izjavo podpisala tudi tretji toženec in četrta toženka (kar naj bi jima zatrdil drugi toženec) samo po sebi ne daje podlage za ugotovitev, da sta bila prevarana. Drugi toženec je sicer potrdil, da je tožnikoma ob podpisovanju odstopne izjave rekel, da bo z Đ. uredil naslednji dan, iz tega pa še ni mogoče sklepati, da je bil njegov namen tožnika pripraviti k odstopu od pogodbe, zato da bo pogodbo lahko sklenil za celotno nepremičnino z Đ.. Nenazadnje taka hipoteza niti ni predstavljala tožbene podlage v obravnavani zadevi. Tožnika bi torej lahko dosegla razveljavitev svoje izjave zaradi prevare le, če bi dokazala, da nakup zanju brez Đ. ni bil smiselen in da je drugi toženec že pred njunim odstopom od pogodbe izoblikoval naklep, da ju bo s svojim ravnanjem spravil v zmoto, da bosta Đ. odstopila od pogodbe in ju s tem pripravil do tega, da sta odstopila od sklenjene predpogodbe tudi sama. Okoliščina, da tretji toženec in četrta toženka odstopne izjave nista podpisala, temveč sta kupila celotno parcelo, zato sama po sebi ne dokazuje prevare, povzročene s strani tožene stranke. Dejstvo, da sta tretji toženec in četrta toženka zatem sklenila prodajno pogodbo za celo parcelo, kljub temu, da sta ju k sklepanju pogodbe pritegnila tožnika, bi ob uveljavljani trditveni podlagi lahko predstavljalo kvečjemu nekorektno ravnanje, ki pa ne more imeti takšnih pravnih posledic, kot jih s to tožbo uveljavljata tožnika.

Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere mora v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).