Jedro

Čeprav stranka ni izrecno preklicala pooblastila in ga odvetnik ni izrecno odpovedal, velja, da je prenehalo, če je iz protokolacij zapisnikov o narokih in iz drugih okoliščin razvidno, da se je to zgodilo.

Dokler sodišče ne vroči sodbe vsem strankam, pritožbeno sodišče ne sme odločati o pritožbi ene izmed njih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne zadeva v temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi razsodilo, da morajo toženci (prvi kot v času škodnega dogodka 2.4.1993 še mladoletni povzročitelj škode, ter drugi toženec in toženka kot njegova starša) nerazdelno plačati tožniku 243.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke (samo prvega toženca in toženke) delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki za negmotno škodo le 120.000,00 SIT, medtem ko je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da tožniku ne gre odškodnina za začasno skaženost. Proti tej sodbi je vložil revizijo tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, naj jo vrhovno sodišče spremeni tako, da bo njegovi pritožbi ugodeno v celoti. Opozarja, da se drugi toženec zoper sodbo sploh ni pritožil in je tako postala prvostopna sodba proti njem pravnomočna. Sodišče pa je poseglo v ta del sodbe in tako kršilo pravdni postopek, ki se glede takšnih vprašanj razlikuje od kazenskega. Sodbo je preizkušalo zunaj obsega pritožbenega izpodbijanja. Iz vlog tožencev in izrecne navedbe o tem, koga zastopa odvetnik v pritožbenem postopku, je jasno razvidno, da odvetnik Petrovič zastopa le prvega toženca in toženko, ne pa tudi drugega toženca. Sodišči bi morali prisoditi tožniku vso vtoževano odškodnino.

Na vročeno revizijo prvi toženec in toženka nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

V zvezi z revizijskimi trditvami o zastopanju drugega toženca in na podlagi preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena in 10. točka 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami do št. 27/90 - ZPP/77) je sodišče ugotovilo, da je sicer v spisu pooblastilo (z dne 15.12.1993) drugega toženca za pooblaščenca - odvetnika, ki zastopa prvega toženca in toženko. Toda že iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo 27.6.1996 je razvidno, da zastopa odvetnik le prvega toženca in toženko. Tako je bilo zapisano tudi na narokih 29.8.1996 in 7.10.1996, ko je sodišče šele vročilo tožbo drugemu tožencu. Ta je pisno sam odgovoril nanjo in na zadnjem naroku za glavno obravnavo tudi sam podal svoj odgovor, odvetnik pa za prvo in tretjo toženo stranko. Odvetnik je potem vložil pritožbo le v imenu prvega toženca in toženke. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo vročilo za "tožene stranke" le pooblaščencu - odvetniku, ne pa tudi drugemu tožencu.

Iz tega dogajanja oziroma listin je mogoče sklepati najmanj o tem, da je pooblastilno razmerje med drugim tožencem in pooblaščencem prenehalo bodisi zaradi odpovedi bodisi zaradi preklica pooblastila (1. odstavek 99. člena ZPP/77), pa čeprav ni v spisu pisne naznanitve te okoliščine. Vendar je to razvidno iz poprej opisanih protokolacij v razpravnih zapisnikih (2. in 3. odstavek 99. člena ZPP/77) in v vlogah odvetnikov tožnice ter prvega toženca in toženke. Ob takšnem stanju stvari se pokaže, da pooblaščenec ni imel več pooblastila drugega toženca in tako zanj tudi ni mogel sprejeti sodbe prvega sodišča, skratka ni imel dovoljenja za to pravdno dejanje (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77). Tako pritožbeno sodišče ne bi smelo odločati o pritožbah, dokler ne bi bila prvostopna sodba vročena vsem strankam, še manj pa šteti, da se je pritožil tudi drugi toženec, kot naj bi bilo to razvidno iz uvoda izpodbijane sodbe (v obrazložitvi je sicer sodišče navedlo, da sta se na strani tožene stranke pritožila le prvi toženec in toženka, vendar pa je odločilo, kot da so se pritožili vsi toženci).

Ni pa mogoče pritrditi reviziji v njenem stališču, da je prvostopna sodba postala pravnomočna za drugega toženca, ker se ni pritožil. Sodba postane pravnomočna takrat, ko je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo (1. odstavek 333. člena ZPP/77). To pa se v razmerju do drugega toženca še ni zgodilo, ker mu prvostopna sodba (mimogrede, tudi drugostopna sodba ne) sploh še ni bila vročena.

Zaradi poprej opisane procesne kršitve je moralo revizijsko sodišče reviziji ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje (3. in 1. odstavek 394. člena ZPP/77), da se odpravi kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Sodišče se zato tudi ni spustilo v presojo drugih revizijskih trditev.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP/77.