Jedro

Nestrinjanje z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. To so razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njihova utemeljenost presoja v postopkih po teh pravnih sredstvih.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnik je dolžan sodno takso za sodbo v višini 19.000,00 SIT plačati v treh obrokih, tako da prvi obrok v znesku 6.000,00 SIT plača do 15. marca 2003, drugi obrok v znesku 6.000,00 SIT plača do 15. aprila 2003 in tretji obrok v znesku 7.000,00 SIT plača do 15. maja 2003.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožeče stranke za izločitev načelnika Upravne enote A, AA, v postopku odločanja o obnovi postopka, končanega z odločbo Sekretariata za občo upravo Občine A z dne 18. 5. 1983. Ocenila je, da dvom o nepristranskosti navedene osebe ni utemeljen. Stranka mora v zahtevi za izločitev navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev, določen v 35. in 37. členu zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Okoliščine, ki jih je v tem primeru navedla, pa niso take, da bi vzbujale dvom o nepristranosti osebe, ki jo je izločevala.

Tožeča stranka izpodbija sklep tožene stranke zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da se tožena stranka ni opredelila o tem, da je načelnik upravne enote dvakrat odločal o isti stvari in tako kršil določbo 4. točke 35. člena ZUP. Ker ni obrazložila zavrnitve zahteve, ki je bila vložena po tej točki, sklepa ni mogoče preiskusiti. Načelnik pred izdajo odločbe z dne 7. 1. 2002, tudi ni odločil o zahtevi za izločitev BB, in ne o zahtevi za zavarovanje dokazov, ki je bila vložena skupaj z zahtevo za obnovo postopka dne 14. 1. 2002. S tem je kršil določbo 207. člena ZUP z namenom pristranosti v korist investitorja. Prav tako izpodbijani sklep nima obrazložitve, zakaj ostale okoliščine, ki so navedene v zahtevi, niso take, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti načelnika upravne enote. Tako je v zahtevi navedeno, da načelnik sploh ni ugotavljal dejanskega stanja, ker ni pridobil spisa, ki ga je upravna enota odstopila občini, in je z izdajo odločbe z dne 7. 1. 2002 kršil tudi druga določila ZUP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči o stvari, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in predlagala zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) v 35. členu določa razloge, zaradi katerih uradna oseba upravnega organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku. Že sam obstoj katerega od razlogov iz tega člena je razlog za izločitev uradne osebe. Stranka v upravnem postopku pa lahko zahteva njeno izločitev tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti (37. člen ZUP). Te okoliščine in mnenje, kako naj bi vplivale na nepristranost uradne osebe, mora stranka pojasniti v vlogi, s katero zahteva izločitev. Sodišče se strinja s toženo stranko, da noben razlog za izločitev načelnika upravne enote A v postopku odločanja o obnovi postopka, končanega z odločbo z dne 18. 5. 1983, ni podan. Tožeča stranka sicer upravičeno opozarja na skopo obrazložitev izpodbijanega sklepa. Ker pa je tudi po presoji sodišča odločitev pravilna, to ni razlog za njegovo odpravo. Pravilnost odločitve sodišče dodatno utemeljuje v tej sodbi.

Mnenje tožeče stranke, da je podan izločitveni razlog po 4. točki 35. člena ZUP, je zmotno. Po tej določbi ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku uradna oseba, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Ta razlog preprečuje, da bi uradna oseba, ki je v zadevi odločala na prvi stopnji, odločala tudi v zvezi s pritožbo zoper prvostopno odločitev. Razlog iz 4. točke 35. člena ZUP se torej nanaša le na postopek na drugi stopnji. O pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi zahteve CC in DD za obnovo upravnega postopka, končanega z odločbo z dne 18. 5. 1983, pa načelnik upravne enote A ni bil pristojen odločati, ker je ta pristojnost dana Ministrstvu za okolje, prostor in energijo, in tudi dejansko ni odločil. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tudi izločitveni razlog iz 37. člena ZUP ni podan. Tak razlog bi obstajal ob določenem razmerju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno opredeljeno v 35. členu ZUP, je pa takšno, da bi porajalo verjeten dvom v nepristranost uradne osebe. Tožnik je v svoji zahtevi za izločitev očital načelniku upravne enote, ki je izdal sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka, da ima ta sklep nepravilen datum (7. 1. 2002), da je odločba z dne 27. 11. 2001, ki jo je prav tako izdal načelnik upravne enote, nezakonita, ker jo je izdal istočasno s sklepom, s katerim mu ni bila priznana lastnost stranke v postopku izdaje te odločbe, da ni pred izdajo sklepa z dne 7. 1. 2002 odločil o zahtevi za izločitev načelnice oddelka za okolje in prostor in o zahtevi za zavarovanje dokazov, ki je bila vložena skupaj z zahtevo za obnovo postopka, da je nezakonita odločitev o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka, ter iz tega povzel, da ga je uradna oseba ovirala pri zaščiti njegovih pravnih interesov, kršila zakone in izdajala nezakonite odločbe, z namenom, da bi investitorju omogočila gradnjo na spornih zemljiščih. S temi navedbami je tožnik izpodbijal pravilnost vodenja postopka oziroma zakonitost sprejetih odločitev. Nestrinjanje z odločitvami pa samo po sebi ni izločitveni razlog. To so razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njihova utemeljenost presoja v postopkih po teh pravnih sredstvih. Po vedenju sodišča je tožnik zoper izdane odločbe tudi sprožil postopke, ki jih zakon dopušča. Zato tudi po mnenju sodišča tožnik z očitki o strokovnosti odločitev uradne osebe, kar pa je po že navedenem predmet preiskusa drugih postopkov, ne da bi navedel še druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je podan dvom o nepristranosti načelnika upravne enote, s svojim zahtevkom za njegovo izločitev iz postopka obnove postopka, končanega z odločbo z dne 18. 5. 1983, ne more uspeti, in je tožena stranka to njegovo zahtevo utemeljeno zavrnila. V smislu procesnega uveljavljanja zahteve za izločitev uradne osebe iz razloga po 37. členu ZUP pa sodišče tožniku še pojasnjuje, da bi glede na smisel inštituta, tj. izločitev uradne osebe iz tekočega postopka, tudi če bi izločitveni razlog uspel dokazati, lahko izločal uradno osebo le, če ta ne bi že odločila (sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka ima datum 7. 1. 2002, je pa iz navedb v obrazložitvi sklepati, da je pravilen datum 7. 2. 2002, tožnik pa je zahtevo za izločitev, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, vložil pri toženi stranki kot pristojnem organu, šele 4. 3. 2002) oziroma, če postopek še ne bi bil končan (v tem primeru je bila zahteva za obnovo postopka zavrnjena, kar pomeni, da je postopek obnove s tako odločitvijo končan).

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnitev tožbe pa vključuje tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka, za kar je temelj v določbi tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, če sodišče odloča samo o zakonitosti upravnega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede plačila dolžne sodne takse za sodbo je sodišče ugodilo tožnikovemu predlogu za obročno plačilo, ki ga je dal v tožbi, iz razlogov, ki jih je navedlo v sklepu, opr. št. U 897/2002-9 z dne 10. 7. 2002.