Jedro

Če se stranki ne dogovorita za točen datum zapadlosti obveznosti, sodišče najprej ugotovi, ali je ta določljiv. Sodišče zapadlost ugotavlja na podlagi okoliščin primera in na podlagi namena, ki sta ga stranki pri sklenitvi pogodbe zasledovali (primerjaj 314. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Sodišči sta rok vrnitve ugotovili na podlagi izpovedi toženca samega. Posojilo naj bi vrnil, ko bi lokal začel obratovati. Če pa je tako, je pravilno nadaljnje materialnopravno sklepanje, da je v primeru, ko lokal ne začne obratovati, pravno odločilen tisti čas, ko bi najpozneje lokal še lahko začel poslovati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko vrednost 48.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 20.6.1997, od tega dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da mora povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 310.269,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi revizijskih razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo in sklep razveljavi oz. ugodi reviziji in v napadenem delu spremeni izpodbijano sodbo. V reviziji trdi, da je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje. To sodišče se je zmotno sklicevalo na 2. odstavek 324. člena ZOR. Nesporno je, da je toženec ves čas postopka priznaval svoj dolg v znesku 48.000 DEM, vendar pa ni priznaval obrestnega zahtevka od 13.4.1994 dalje. Ni res, da je bil od tega dne v zamudi. V zamudo je lahko na podlagi navedene določbe prišel šele s trenutkom, ko je toženka zoper njega vložila tožbo. Rok za izpolnitev namreč pred tem ni bil določen. Nadalje trdi, da ni nobene zakonske podlage za ugotovitev sodišča, da je s prodajo lokala prenehala kakršnakoli možnost, da bi tožnica v skladu z dogovorom prišla do poplačila dolga. Končno izpodbija tudi stroškovni izrek in v zvezi z njim uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in 1. odstavka 154. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je v reviziji utemeljil kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP le v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da revizija zoper izrek o pravdnih stroških na podlagi 1. odstavka 400. člena ZPP ni dovoljena.

Odločitev o pravdnih stroških ima naravo sklepa in z njim se postopek o glavni stvari pravnomočno ne konča. Izrek o stroških je le posledica odločitve o glavni stvari.

Drugih procesnih kršitev, ki bi zadevale odločitev o glavnem zahtevku, toženec opredeljeno ne uveljavlja. Kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jih mora revizijsko sodišče preizkušati na podlagi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti, ni bilo.

Ugovor zmotne uporabe materialnega prava pa toženec obrazloženo naslavlja le na odločitev o obrestnem zahtevku, in sicer za čas od 20.6.1997 do 29.8.1997. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnici prisodili zamudne obresti od prodaje poslovnega prostora dalje tretji osebi. Če se stranki ne dogovorita za točen datum zapadlosti obveznosti, sodišče najprej ugotovi, ali je ta določljiv. Sodišče zapadlost ugotavlja na podlagi okoliščin primera in na podlagi namena, ki sta ga stranki pri sklenitvi pogodbe zasledovali (primerjaj 314. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Sodišči sta rok vrnitve ugotovili na podlagi izpovedi toženca samega. Posojilo naj bi vrnil, ko bi lokal začel obratovati. Če pa je tako, je pravilno nadaljnje materialnopravno sklepanje, da je v primeru, ko lokal ne začne obratovati, pravno odločilen tisti čas, ko bi najpozneje lokal še lahko začel poslovati. Trditev, da dolg sploh ne more zapasti, ker do obratovanja lokala ni prišlo, ima lahko le zavlačevalni namen, ki mu sodišče ne nudi pravnega varstva, saj gre za zlorabo obligacijskih pravic (12. in 13. člen ZOR).

Z zavlačevanjem pravdnega postopka pa toženec zlorablja tudi procesne pravice, saj, ko gre za stroške postopka, trdi da se postavljenemu tožbenemu zahtevku ni nikoli protivil, med postopkom pa je ugovarjal preuranjenost in zastaranje zahtevka sočasno. Tudi takšnemu ravnanju sodišče ne nudi pravnega varstva (9. člen ZPP).

V preostalem delu (t.j. glede glavnice in teka zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje) je revizija neobrazložena. Revizijsko sodišče je zato odločitev v tem delu preizkusilo le na podlagi pooblastil iz že navedenega 386. člena ZPP. Ob nespornem dolgu odločitev materialnopravno ne more biti drugačna.

Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.