Jedro

Na podlagi CZ uporabnik blaga nima položaja stranke v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 769/99-10 z dne 27.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi toženi stranki z dne 31.3.1999. V obrazložitvi sodišče navaja, da je tožena stranka s 1. točko izreka navedene odločbe zavrnila kot neutemeljeno pritožbo družbe V. d.o.o iz L., z 2. točko pa zavrgla pritožbo tožeče stranke kot vloženo po neupravičeni osebi. Obe pritožbi sta bili vloženi zoper odločbo Carinarnice N.G. z dne 29.6.1996, s katero je naloženo družbi V. plačilo carine v višini 651.987,00 SIT za blago po uvozni carinski deklaraciji z dne 17.1.1995 Carinske izpostave V. (v nadaljevanju: UCD). Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je po podatkih upravnih spisov družba V. kot carinski zavezanec za uporabnika - tožečo stranko uvozila in ocarinila blago (240 živih prašičev) po navedeni UCD ter pri tem na podlagi predložene pisne izjave tožeče stranke kot uporabnika, da bo uvoženo blago v celoti uporabil za izvoz, uveljavljala carinsko ugodnost iz 49. člena Carinskega zakona (CZ/76) oziroma 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94 - uredba). Ker pa je bilo pri naknadni kontroli izvrševanja prevzete obveznosti ugotovljeno, da pogoji za carinsko ugodnost niso izpolnjeni (uporabnik nima ustreznih evidenc), je bila družbi V. naložena obveznost plačila carine. Po določbi 24. člena CZ/76 je zavezan k plačilu carinskih dajatev carinski zavezanec. To je v konkretnem primeru V., ki ima položaj stranke v carinskem postopku, E.M. pa je le uporabnik. Po 49. členu ZUP/86 je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Kakšne pravice ali pravne koristi ima oseba, določa materialni predpis. Ker CZ/76 položaja stranke uporabniku blaga ne daje, je tožena stranka pritožbo uporabnika - E.M. zavrgla.

Na podlagi ugotovitve, da je v UCD kot carinski zavezanec vpisana družba V., je po presoji upravnega sodišča prvostopni carinski organ utemeljeno naložil plačilo carinskih dajatev V. in ne tožeči stranki, ki je vpisana v UCD kot uporabnik v polju 53. Iz enakih razlogov je zavrnilo kot neutemeljen ugovor tožeče stranke, da je bilo v carinskem postopku odločeno o njenih pravicah in obveznostih, saj je bila carinska obveznost naložena drugemu pravnemu subjektu kot carinskemu zavezancu. Tožeča stranka v tem postopku ne uveljavlja pravnega, temveč zgolj svoj dejanski interes. Na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je družba V. bila komisionar tožeče stranke, saj obveznosti iz sklenjene komisijske pogodbe predstavljajo notranje razmerje med tožečo stranko in družbo V., medtem ko na položaj stranke, ki ga ima tožeča stranka v tem carinskem postopku, ne morejo vplivati. Prav tako ni pravno relevantno dejstvo, da je carinski organ ta carinski dolg prijavil kot terjatev v postopku prisilne poravnave, ker to dejstvo ne vpliva na njen položaj v carinskem postopku. Tožeča stranka ni kršila določb procesnega zakona, ko o zahtevi tožeče stranke, da se ji prizna položaj stranke v carinskem postopku, ni izdala posebnega sklepa, saj je z odločitvijo tožene stranke, s katero je njena pritožba zavržena, bilo odločeno o tej zahtevi.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter predlaga razveljavitev sodbe in odpravo upravnega akta oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obširni pritožbi med drugim navaja, da je upravno sodišče odločitev sprejelo na nejavni seji, kar je napačno, saj je tožnica predlagala v tožbi sojenje na glavni obravnavi. Izdaja sodbe brez glavne obravnave je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Če bi bila namreč opravljena glavna obravnava, bi tožeča stranka imela možnost vsaj na glavni obravnavi izjaviti se do navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo, kar bi sigurno privedlo do drugačne odločitve. Če bi bila opravljena javna obravnava, bi tožeča stranka lahko dokazala, da ji je bil v spornem carinskem postopku s konkludentnimi dejanji carinskih organov priznan status carinskega zavezanca, zato V. d.o.o. ne more biti zavezanec. Po mnenju tožeče stanke je carinarnica na podlagi vložene UCD in njenih prilog tožeči stranki priznala položaj stranke, saj je ta kot uvoznik prosila za odlog plačila carine, pri njej je bil opravljen kontrolni pregled in ta terjatev je bila v postopku prisilne izterjave priznana in poplačana, skladno s pogoji sklenjene prisilne poravnave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sporno je, ali ima tožeča stranka položaj stranke v obravnavanem carinskem postopku, v katerem je organ prve stopnje po uradni dolžnosti z odločbo naložil družbi V. obveznost plačila carinskih dajatev za blago, uvoženo po UCD. Na podlagi podatkov in listin, zbranih v upravnih spisih, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presojeno, da tožeča stranka nima položaja stranke v tem carinskem postopku. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje opredeljuje 49. člen ZUP/86 pojem stranke v procesnem smislu, materialni predpis pa je tisti, ki določa kdo ima kakšno pravico, obveznost ali pravno korist v konkretni upravni stvari. Po 49. členu ZUP/86 ima položaj aktivne stranke oseba, na katero zahtevo se je uvedel postopek, položaj pasivne stranke oseba, zoper katero teče upravni postopek, v katerem ji je treba naložiti kakšno obveznost ali odrediti izgubo oziroma zmanjšanje kakšne njene pravice, položaj stranskega udeleženca pa oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se položaj stranke v obravnavanem carinskem postopku presoja po doložbah CZ. Ta zakon zavezuje k plačilu carinskih dajatev carinskega zavezanca in določa v 1. odstavku 24. člena osebe, ki lahko pridobijo takšen položaj. Za določitev carinskega zavezanca v obravnavanen carinskem postopku, so pomembni podatki, navedeni v UCD. Po 240. členu CZ mora namreč deklarant v UCD vpisati podatke o uvozniku in o blagu ter druge podatke, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti carinsko osnovo, razvrstiti blago po carinski tarifi, uveljaviti olajšave oziroma ugodnosti, spremljati izpolnjevanje obveznosti iz uvoza oziroma ugotoviti obveznost plačila davščin pri uvozu blaga. Ker glede na ugotovljene dejanske okoliščine tožeča stranka v UCD ni vpisana v rubriko 8, v katero se vpisuje ime carinskega zavezanca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njene trditve, da naj bi v obravnavanem carinskem postopku imela položaj carinskega zavezanca.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje ne uveljavlja svojega pravnega interesa v obravnavanem carinskem postopku. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je namreč tožeča stranka vpisana v UCD kot uporabnik uvoženega blaga, ta pa po CZ/76 nima upravičenj v zvezi s carinjenjem uvoženega blaga. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v carinskem postopku nima položaja stranskega udeleženca.

Ker tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča nima položaja stranke v obravnavanem carinskem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo toženi stranki, ki je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje štela za pritožbo neupravičene osebe in jo zavrgla. Po določbi 2. odstavka 234. člena ZUP/86 namreč za meritorno odločanje o pritožbi ni pogojev, če pritožbe ni vložila upravičena oseba.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obveznosti iz sklenjene komisijske pogodbe predstavljajo le notranje razmerje med tožečo stranko in družbo V., kar pa na carinski postopek ne more vplivati. Ni mogoče namreč uveljavljati položaja stranke v upravnem postopku na podlagi pogodbenega razmerja, ker ne gre za pravice in pravne koristi, ki bi jih določal CZ/76. Izjava uporabnika blaga o tem, da bo izpolnil obveznost iz 49. člena CZ/76, ki je bila predložena carinarnici skupaj z UCD, je le eden od dokazov o izpolnjevanju pogojev za oprostitev plačila carine, ne pa, kot si napačno razlaga tožeča stranka, da pomeni sprejem te izjave konkludentno dejanje carinskega organa, s katerim je določen carinski zavezanec. Takega načina pridobitve položaja carinskega zavezanca CZ/76 ne ureja.

Iz odgovora tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja nič takega, kar bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj se tožena stranka v njem le sklicuje na razloge njene odločbe. Čeprav je tožeča stranka v tožbi predlagala glavno obravnavo in je sodišče ni opravilo, zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker to ni vplivalo na drugačno odločitev.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.