Jedro

Iz tožničinih navedb v predlogu za začasno odredbo ni niti s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. Tožnica namreč šele v pritožbi zatrjuje, da želi s predložitvijo originalne pogodbe zavarovati svoje pravice iz pogodbe (vknjižba preužitka v zemljiški knjigi) ter da bo ob vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi toženka lahko vpisala lastninsko pravico na stanovanju v svojo korist in razpolagala s spornim stanovanjem proti volji tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da je toženka dolžna predložiti sodišču originalno pogodbo o preužitku v notarskem zapisu notarke N. E. iz Ljubljane, št. SV 1071/08 z dne 13.11.2008, skupaj z originalnimi prilogami pogodb, navedenih v pogodbi o preužitku, sklenjeno med tožnico in toženko, v roku 3 dni od prejema sklepa sodišča ter zavrnilo podredni predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se toženki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine, dvosobnega stanovanja št. 1 v pritličju stanovanjske hiše Z., ki stoji na parc. 916/16 vl. št. 1868 k.o. Š., v izmeri 68,68 m2, ID stavbe: 1489 k.o. Š. , pri stanovanju št. 1 v izmeri 68,68 m2 ter se vknjiži ta prepoved v zemljiški knjigi pri vl. št. 1868/1 k.o. Š..

Tožeča stranka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi. Niso resnične navedbe, da tožena stranke take začasne odredbe ne bi mogla izvršiti. Izvršljivost je v opravi dejanja, torej izročitvi originalnih pogodb, katere je tožena stranka prejela od notarke oz. svoje pooblaščenke odv. E. M. K.. Nadalje je nerazumljiv sklep v delu, ko navaja, da se tožena stranka zavezuje, da stanovanja ne bo prodala brez soglasja tožnice. To izhaja iz 4. točke pogodbe, vendar pogodba ni zavezujoča, dokler ni vpisana v zemljiško knjigo in tožena stranka lahko z originalnimi pogodbami kadarkoli proda nepremičnino. Iz pogodbe o preužitku tudi izhaja, da se bo pravica preužitka vknjižila v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke, pa tega ni bilo storjeno. Če tožeča stranka nima originalne pogodbe, tudi ne more zavarovati svoje pravice. Zato je predlagala začasno odredbo na izročitev originalnih pogodb. Navedbe sodišča, da ima notarka originalne pogodbe, so nesmiselne, ker notar vedno strankam izroči pogodbe in sicer za vsako stranko posebej in tudi za vpis v zemljiško knjigo posebej. Torej ima originale le tožena stranka, s katerimi lahko vpiše lastninsko pravico na stanovanju v svojo korist, mimo te tožbe in s katero lahko tudi razpolaga. V primeru, če sodišče ne ugodi predlogu, bo vsekakor tožena stranka lahko ob vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi razpolagala s spornim stanovanjem.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot zmotna vsa pritožbena stališča tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, na katerem je tožeča stranka utemeljevala izdajo začasne odredbe. V predlogu je navedla, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, ker ji tožena stranka ne želi izročiti originalne overjene pogodbe o preužitku, s katero brez dvoma razpolaga. Poleg tega ima v posesti tudi vse originalne pogodbe predhodnih lastnikov, to je verigo pogodb oz. listin, ki so potrebne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožnica sicer uveljavlja tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe o preužitku, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 13.11.2008 v obliki notarskega zapisa, ker je postalo skupno življenje pogodbenic nevzdržno in ker prevzemnica ni izpolnila nobene obveznosti iz pogodbe (568. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Navedbe tožeče stranke v tožbi po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča zadostujejo za verjetnost obstoja terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ). Iz zgoraj povzetih tožničinih navedb v predlogu za začasno odredbo pa v nadaljevanju nikakor ni niti s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. Tožnica namreč šele v pritožbi zatrjuje, da želi s predložitvijo originalne pogodbe zavarovati svoje pravice iz pogodbe (vknjižba preužitka v zemljiški knjigi) ter da bo ob vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi toženka lahko vpisala lastninsko pravico na stanovanju v svojo korist in razpolagala s spornim stanovanjem proti volji tožnice. Navedene pritožbene trditve predstavljajo novote, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ. Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku, je sodišče tudi pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe vezano na trditveno podlago predloga. Ker tožnica v predlogu ni navedla ustreznih trditev, ni potrebna presoja pogojev za izdajo začasne odredbe, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, ko je ugotavljalo vsebino pogodbe o preužitku ter ugotavljalo kje se nahaja izvirnik notarskega zapisa. Zato je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe materialnopravno pravilna, v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi pa niso podani. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Stroški, ki so nastali v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.