Jedro

ZMZ ne določa, da bi prosilec imel možnost vložiti tožbo zoper procesni sklep o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi v zvezi z omejitvijo gibanja oziroma osebne svobode, bodisi v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Z izpodbijanim aktom postopek odločanja o prenehanju razlogov za omejitev gibanja ni bil končan. Zato tožba zoper izpodbijani akt ni dopustna in jo je sodišče zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 30. člena in 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) ter 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na vlogo prosilca, ki trdi, da je A.A., odločila, da se dokazni predlog prosilca za zaslišanje priče B.B., Belgija, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik, ki mu je bilo z aktom z dne 29. 10. 2012 zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti omejeno gibanje na prostore Centra za tujce od dne 26. 10. 2012 do dne 26. 1. 2013, preko svoje pooblaščenke vložil dokazni predlog z zaslišanjem omenjene priče. Iz dokaznega predloga izhaja, da naj bi B.B. lahko potrdil, da je prosilec res oseba z osebnimi podatki, ki jih je navedel pri podaji prošnje, saj naj bi prosilca in njegovo družino osebno poznal. Iz dokaznega predloga nadalje izhaja, da naj se predlagano pričo zasliši tudi v zvezi z razlogi, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo. Na podlagi tretjega odstavka 145. člena ZUP, ki se v skladu s 30. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) subsidiarno uporablja v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, uradna oseba, ki vodi postopek, odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazi, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka. Organ se sklicuje tudi na 2. odstavek 43. člena ZMZ. Ker prosilec v dokaznem predlogu ni predlagal oziroma predložil nobenega dokazila, na podlagi katerega bi se lahko ugotovila njegova istovetnost, ampak je predlagal zgolj zaslišanje priče, s čimer pa prosilec v skladu z ZTuj-2, ki se subsidiarno uporablja pri ugotavljanju istovetnosti prosilca v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, ne more dokazovati svoje istovetnosti, je pristojni organ dokazni predlog v zvezi z dokazovanjem istovetnosti prosilca zavrnil. Pristojni organ je nadalje presojal dokazni predlog prosilca, da se pričo B.B. zasliši tudi v zvezi z razlogi, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo. Ker prosilec v dokaznem predlogu ni podal nobenih pojasnil, na kakšen način oziroma zakaj je predlagana priča seznanjena z okoliščinami glede njegovih razlogov za zapustitev izvorne države, prav tako pa tudi ni pojasnil, v kakšnem razmerju je s predlagano pričo, je pristojni organ odločil, da se tudi ta predlagani dokaz zavrne.

V tožbi tožnik pravi, da ZMZ izrecno določa, da se potem, ko uradna oseba prosilca pozove, da predloži dokazila o izkazovanju istovetnosti (prvi odstavek 43. člena ZMZ), pri ugotavljanju istovetnosti prosilca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 43. člena ZMZ). Smiselna uporaba določb ZTuj-2 v postopku odločanja po ZMZ pomeni, da ne velja v vsakem primeru – ne glede na specifične okoliščine vsakega konkretnega primera – da mora prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2. Protispisne so ugotovitve tožene stranke, da tožnik ni pojasnil v kakšnem razmerju je s predlagano pričo, saj je v dokaznem predlogu pojasnil, da je priča njegov in družinski prijatelj. Če je tožena stranka menila, da je dokazni predlog nepopoln, pa bi skladno z 9. in 67. členom ZUP od tožnika morala zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi oziroma da svoj dokazni predlog ustrezno dopolni. Ker tožniku torej ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik je prosilec za mednarodno zaščito in je brez dohodkov in premoženja. Zato ne zmore plačila sodnih taks ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Glede na navedeno naslovnemu sodišču predlaga, da ga oprosti plačila sodnih taks. Predlaga odpravo sklepa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v zvezi s tožbenimi navedbami poudarja, da se s pričevanjem predlagane priče nikakor ne more dokazovati istovetnost tožnika, saj je to prenizek dokazni standard za dokazovanje istovetnosti. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep tožene stranke.

Tožba ni dopustna.

Po določi 4. odstavka 75. člena ZMZ se v postopku sodnega varstva po ZMZ uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. ZMZ ne določa, da bi prosilec imel možnost vložiti tožbo zoper procesni sklep o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi v zvezi z omejitvijo gibanja oziroma osebne svobode, bodisi v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Z izpodbijanim aktom postopek odločanja o prenehanju razlogov za omejitev gibanja, pri čemer iz tožbenih navedb niti ne izhaja, da je tožnik tak postopek začel z zahtevkom, ali postopek o prošnji za mednarodno zaščito ni bil končan. Zato tožba zoper izpodbijani akt ni dopustna in jo je sodišče zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Tožnik lahko istovrstni ugovor poda v morebitni tožbi zoper dokončni akt o omejitvi gibanja ali o prošnji za mednarodno zaščito. Ker gre v predmetni zadevi nedvomno za tožbo v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite, je tožnik že na podlagi zakona oproščen plačila sodnih taks (4. odst. 10. člena ZST-1), zato sodišče o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo v izreku sklepa.