Jedro

Tožnik je imel v času prometne nesreče s toženko sklenjeno pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska. Ker pa je tožnik po nesreči nesporno užival alkohol, je onemogočil ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti ob nesreči. Zavarovanec lahko vselej dokaže , da ob nezgodi ni bil vinjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijano sodbo se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 114.893,50 avstrijskih šilingov, preračunano po bančnem prodajnem tečaju za ATS pri KB Maribor na dan opravljenega plačila odškodnine z zamudnimi obrestmi od 15.6.1993 dalje do plačila, po obrestni meri, kakor jih priznava prej omenjena banka za devizne hranilne vloge občanov na vpogled in te obresti prav tako plačati v tolarski protivrednosti po bančnem prodajnem tečaju za ATS pri Kreditni banki Maribor, na dan opravljenega plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Obrazložilo je, da je imel tožnik v času prometne nesreče, dne 9.5.1993, s toženko sklenjeno pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska. Ker pa je tožnik po nesreči nesporno užival alkohol, je onemogočil ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti ob nesreči. To pa je v nasprotju z določbami splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska in zato velja domneva iz 10. čl. teh pogojev namreč, da je bil tožnik kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nesreče pod vplivom alkohola in je izgubil zavarovalne pravice.

V pritožbi zoper sodbo uveljavlja tožnik vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava).

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Najprej je potrebno povedati, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in so očitki pritožbe v tej smeri ostali neuspešni. V izpodbijani sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi tudi niso nejasni, niti niso med seboj v nasprotju, kot to zatrjuje pritožba tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kakšnih drugih bistvenih kršitev procesnih določb na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 265. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o tem, da je tožnik bil seznanjen s pogoji avtomobilskega kaska oprlo predvsem na dejstvo, da je podpisal prejem le-teh (polica št. 0219059 v prilogi pod B1). Ni pa ocenjevalo tega, ali so omenjene navedbe zanesljiv dokaz, da so bili pogoji zavezancu res vročeni, kar pritožba upravičeno graja. To dejstvo pa bi bilo lahko pomembno le, če prvo sodišče ne bi svoje odločitve oprlo na ugotovitev, da je tožnik tudi sicer izgubil zavarovalne pravice, ker je z uživanjem alkohola po nesreči onemogočil ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti ob nesreči. Prav ima pritožba v tem, da še ni mogoče z zanesljivostjo trditi, da je tožnik z uživanjem alkoholnih pijač po nesreči onemogočil ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti ob nesreči. Tudi če je oseba, v tem primeru tožnik, po nesreči užival alkoholne pijače, se bi dalo takrat, po zartjevanju v pritožbi, s sodobnimi medicinskimi postopki, ob povsem preprostem odvzemu krvi in po potrebi tudi urina zelo natančno ugotoviti, kdaj je voznik zavžil alkoholno pijačo, kakšna je bila koncentracija alkohola v krvi v času odvzema krvi in retrogradno z izračunom koncentracijo alkohola v krvi v času nezgode ter vrsto zavžite alkoholne pijače. Zakaj se tako ni postopalo takoj po nesreči sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo niti ocenilo, čeprav je tožnik vseskozi zatrjeval, da ob nesreči ni bil alkoholiziran. O tem bi gotovo vedele kaj povedati priče, ki jih je tožnik predlagal že v postopku na prvi stopnji (l. št. 60 spisa), vendar tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo. Tako se pokaže, da dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno.

Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje glede določb splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska torej ni pravilna. V 10. členu omenjenih pogojev je v točki 2 d določeno, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

Gre torej za domnevo o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, ki pa je izpodbojna. Zavarovanec lahko vselej dokaže tudi nasprotno, namreč, da ob nezgodi ni bil vinjen. Tožnik torej zatrjuje, da ni bil alkoholiziran in da tedaj tudi s kraja dogodka ni odšel zato, da bi onemogočil ugotavljanje nedovoljene alkoholiziranosti, da bi s tem ovrgel domnevo, ki jo je sprejela prva stopnja, da je vozil pod vplivom alkohola, kar ima sicer za posledico izgubo zavarovalnih pravic.

Od uspešnosti navedenega dokazovanja bo odvisen dokončni izid oziroma odločitev v tej pravdni zadevi. Če bo torej tožniku v ponovljenem postopku uspelo dokazati, da v času nastanka zavarovalnega primera ni bil pod vplivom alkohola, tudi ne bo nastopila posledica, izguba zavarovalnih pravic. Dokazno breme o tem je torej na strani tožnika.

Zato se je ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo prvi stopnji v novo sojenje (370. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena v tretjem odstavku 166. čl. ZPP.