Jedro

Po spremembah Statuta je bilo delovno mesto generalnega sekretarja mogoče zasesti le na podlagi sklepa o imenovanju, določen je bil tudi mandat. To samo po sebi sicer še ne pomeni, da stranki tudi po spremembah Statuta nista mogli skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas. Zato je za presojo pravne narave njunega razmerja, kot sta ga oblikovali po sprejetju navedenih sprememb Statuta, pomembna predvsem interpretacija 2. člena individualnih pogodb o zaposlitvi. Po teh določbah se pogodbi sklepata le "za čas imenovanja". Iz takšnega besedila jasno izhaja, da stranki nista sklenili delovnega razmerja za nedoločen čas, čeprav sta takšno možnost imeli, temveč sta se dogovorili za delovno razmerje za čas trajanja mandata (t. j. za določen čas).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se razveljavi sklep generalne sekretarke R. št. 01 - I - 58/1 z dne 24. 5. 2002 o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke z dnem 18. 4. 2002, in sklep glavnega odbora R. z dne 2. 7. 2002. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje delovnega razmerja in vpis delovne dobe za čas od 18. 4. 2002 do 30. 4. 2003, ter za izplačilo 12 plač v višini, kot jo je tožeča stranka prejemala pred razrešitvijo (t. j. 12 x 6.600,61 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da sta stranki dne 7. 7. 1993 sklenili delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto generalni sekretar. Po spremembah Statuta tožene stranke je bilo to delovno mesto mogoče zasesti le na podlagi sklepa generalne skupščine o imenovanju, določen je bil tudi mandat. Stranki sta tako v letu 1994 in 1. 7. 1999 sklenili individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto generalni sekretar. Ti pogodbi sta bili sklenjeni za določen čas (za čas imenovanja), kar smiselno ustreza določilu 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji), ki opredeljuje delovno razmerje za določen čas tudi, če traja izvršitev dela po svoji naravi določen čas. Ker je bila tožeča stranka dne 18. 4. 2002 na podlagi odstopne izjave razrešena, je pogodba z dne 1. 7. 1999 prenehala veljati, s tem pa ji je prenehalo tudi delovno razmerje, saj v individualni pogodbi ni bilo določeno, da tožeča stranka po razrešitvi ostaja v delovnem razmerju za nedoločen čas. Ker je bila razrešena iz utemeljenega razloga, ni upravičena do denarne odmene iz prvega odstavka 12. člena pogodbe z dne 1. 7. 1999. Poleg tega je to določilo nejasno, odmena po višini predstavlja nesorazmerno dajatev in je v nasprotju z načeloma morale in poštenja. Ob upoštevanju 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji) ni mogoče šteti, da je tožena stranka s podpisom pogodbe (in 12. člena) soglašala z izplačilom odmene tudi za primer razrešitve iz utemeljenega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Prvostopenjska ugotovitev, da sta se stranki dogovorili, da se s pogodbo z dne 1. 7. 1999 sklene delovno razmerje za določen čas, ni pravilna. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za čas mandata med trajanjem delovnega razmerja za nedoločen čas (po pogodbi z dne 7. 7. 1993) brez izrecnega dogovora strank ni pomenila tudi spremembe delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas. Predčasna razrešitev ni zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja, zato je le-to tožeči stranki prenehalo nezakonito. Ker iz 12. člena pogodbe z dne 1. 7. 1999 ne izhaja, kakšne so pravice tožeče stranke v primeru predčasne razrešitve, bi jo tožena stranka morala na podlagi 13. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in 42/1990, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) razporediti na drugo ustrezno delovno mesto.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče, da stranki s sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 1999 delovnega razmerja za nedoločen čas nista spremenili v delovno razmerje za določen čas in da bi zato tožena stranka morala po razrešitvi tožeče stranke ravnati po 13. členu ZTPDR, je materialnopravno zmotno. Smisel citiranega določila ZTPDR je v tem, da se zaščiti pravice delavca za primer razrešitve s funkcije, na katero je bil imenovan po tem, ko je že imel sklenjeno običajno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem delovnem mestu, na katerem ni imel statusa poslovodnega delavca. Ker je bila tožeča stranka ves čas zaposlena na istem delovnem mestu (generalni sekretar), in sicer nikoli z običajno pogodbo o zaposlitvi, temveč vedno s pogodbo o zaposlitvi poslovodnega delavca, določila 13. člena ZTPDR zanjo ni bilo mogoče uporabiti. Do odločilnih dejstev, ki jih je glede tega navajala tožena stranka že v prvostopenjskem postopku, se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zato je bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Volja strank, da se s pogodbo z dne 1. 7. 1999 delovno razmerje za nedoločen čas spremeni v delovno razmerje za določen čas, izhaja tudi iz 12. člena te pogodbe. Določilo je sicer nejasno, v nasprotju s samim seboj, z zakonom (12. člen ZOR), z moralo ter zato nično, in ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev tožene stranke o tem, je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče je spregledalo, da v primeru, če bi stranki želeli ohraniti delovno razmerje za nedoločen čas, ne bi v 12. členu pogodbe dogovorili pravic za primer, ko bi tožeči stranki zaradi razrešitve prenehalo delovno razmerje - do takega primera sploh ne bi moglo priti, ker bi jo morala tožena stranka po razrešitvi razporediti na drugo delovno mesto. Stališče izpodbijane sodbe, da bi bila tožeča stranka na podlagi 12. člena pogodbe upravičena do plače za 12 mesecev po prenehanju delovnega razmerja tudi, če bi šteli, da je pristala na delovno razmerje za določen čas, je nepravilno in samo s seboj v nasprotju. Plača je vezana na obstoj delovnega razmerja in delavcu po prenehanju delovnega razmerja ne more pripadati. Poleg tega se je tožeča stranka dne 14. 4. 2003 upokojila, z izpodbijano sodbo pa so ji priznane pravice iz delovnega razmerja do 30. 4. 2003. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Strinja se z razlogi izpodbijane sodbe in predlaga, da se revizija zavrne oziroma kot nedovoljena zavrže. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. V podkrepitev navedb o obstoju tega razloga revizija zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki jih je navajala tožena stranka (že v prvostopenjskem postopku). Katero od bistvenih kršitev postopka iz 339. člena ZPP (v povezavi s 370. členom ZPP) revizija s tem uveljavlja, formalnopravno izrecno ne opredeli. Na podlagi 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Metodološki napotek za dokazno oceno je vsebovan v določilu 8. člena ZPP, na podlagi katerega o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kršitev te postopkovne določbe bi sicer lahko predstavljala bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, če dokazna ocena ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste presoje dokazov, torej ne bi bila vestna, skrbna in analitično sintetična, vendar takšne kršitve revizija ne uveljavlja. Revizijski očitek procesnih kršitev je zgolj pavšalen in navidezen, saj je po vsebini usmerjen v izpodbijanje dokazne ocene drugostopenjskega sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člen ZPP).

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Drugostopenjsko sodišče je presodilo, da stranki s sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi dne 1. 7. 1999 delovnega razmerja za nedoločen čas nista spremenili v delovno razmerje za določen čas, zato bi tožena stranka morala zaradi predčasne razrešitve tožečo stranko na podlagi 13. člena ZTPDR razporediti na drugo ustrezno delovno mesto. Revizija utemeljeno očita, da je takšno stališče materialnopravno zmotno. Stranki sta dne 7. 7. 1993 sklenili delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto generalni sekretar. Po spremembah Statuta je bilo to delovno mesto mogoče zasesti le na podlagi sklepa o imenovanju, določen je bil tudi mandat. To samo po sebi sicer še ne pomeni, da stranki tudi po spremembah Statuta nista mogli skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas. Zato je za presojo pravne narave njunega razmerja, kot sta ga oblikovali po sprejetju navedenih sprememb Statuta, pomembna predvsem interpretacija 2. člena individualnih pogodb o zaposlitvi (iz leta 1994 in z dne 1. 7. 1999). Po teh določbah se pogodbi sklepata le "za čas imenovanja" (in določata pravice, obveznosti in odgovornosti generalnega sekretarja). Iz takšnega besedila jasno izhaja, da stranki nista sklenili delovnega razmerja za nedoločen čas, čeprav sta takšno možnost imeli, temveč sta se dogovorili za delovno razmerje za čas trajanja mandata (t. j. za določen čas).

10. Prvi odstavek 17. člena ZDR, ki našteva razloge za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, te oblike delovnega razmerja za čas opravljanja mandata izrecno sicer ne predvideva, vendar je za presojo pravne narave individualnih pogodb potrebno upoštevati položaj, ki ga je imela tožeča stranka kot generalni sekretar. V skladu z 38. členom Statuta (in 3. členom individualnih pogodb) je bila izvršni funkcionar R., odgovorna za uresničevanje smernic in sklepov, sprejetih na organih R., skrbela je za zakonitost in javnost dela organov R., organe R. je morala opozoriti na odločitve, ki so v nasprotju z zakonom in drugimi predpisi, bila je odredbodajalec za izvrševanje finančnega načrta R., organizirala in vodila je delo strokovne službe R. in bila odgovorna za njeno delo, vodila je politiko R. tako doma kot v tujini, imela je vsa pooblastila in pristojnosti pri poslovanju R., njegovi organizaciji, upravljanju in kadrovanju v skladu s Statutom in politiko R., itd.. Glede na navedeni delokrog je položaj tožeče stranke mogoče primerjati s poslovodnim organom, ni ga pa mogoče z njim povsem izenačiti, saj je bilo zastopanje, ki je poglavitna funkcija poslovodnega organa, po Statutu R. pridržano predsedniku, tožeči stranki pa le izjemoma, v primeru odsotnosti predsednika in podpredsednika (nekatere naloge so bile tudi v pristojnosti drugih organov R., vendar za drugačno presojo položaja tožeče stranke niso pomembne). Ker je v primeru sklenjenega delovnega razmerja zaradi posebnosti v razmerju med poslovodnim organom in delodajalcem dopustno odstopanje od siceršnjih pravil delovnega prava (tako je npr. po stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 106/1997 z dne 11. 11. 1997 s poslovodnim organom dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas do poteka mandata ali predčasne razrešitve), velja takšno stališče zaradi opisanega, posebnega položaja tožeče stranke, zavzeti tudi v njenem primeru za presojo narave sklenjenih individualnih pogodb. Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje, ki sta ga stranki z individualnima pogodbama sklenili za določen čas (trajanja mandata), po vsebini tolmačiti kot delovno razmerje za določen čas iz razloga po 1. alinei prvega odstavka 17. člena ZDR, t. j. če traja izvršitev dela po svoji naravi določen čas.

11. Delovno razmerje za določen čas preneha s pretekom časa, predvidenega za izvršitev dela (drugi odstavek 17. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je predčasna razrešitev s funkcije generalnega sekretarja predstavljala razlog za prenehanje delovnega razmerja za določen čas, saj je bilo to sklenjeno le za čas imenovanja, kot je bilo že zgoraj navedeno pa se stranki nista dogovorili, da bosta po prenehanju mandata sklenili delovno razmerje za nedoločen čas za drugo delovno mesto. Tožena stranka je v posledici razrešitve tožeče stranke utemeljeno izdala izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja za določen čas, zato je sodišče zahtevek za njuno razveljavitev, priznanje delovnega razmerja in reparacijo (12 plač) utemeljeno zavrnilo.

12. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe z dne 1. 7. 1999 sta stranki sicer določili, da je odpovedni rok v primeru prenehanja delovnega razmerja šest mesecev, vendar za umestitev takšnega določila v pogodbo nista imeli pravne podlage v delovnopravni zakonodaji. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas, le-to pa preneha veljati s samim potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno, in brez odpovednega roka (drugi odstavek 17. člena ZDR).

13. Zaradi sklenjenega delovnega razmerja za določen čas sta stranki v pogodbo neutemeljeno vnesli tudi določilo prvega odstavka 12. člena, v skladu s katerim pripada generalnemu sekretarju v primeru, če ga je generalna skupščina razrešila pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, ter mu je s tem prenehalo delovno razmerje, plača, ki jo je dobil v mesecu pred prenehanjem delovnega razmerja, še 12 mesecev. Plača predstavlja denarno dajatev, ki je vezana na opravljanje dela v delovnem razmerju. Tožeča stranka zaradi predčasne razrešitve in posledično zakonitega prenehanja delovnega razmerja po 18. 4. 2002 ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato po navedenem datumu tudi ni več obstajala pravna podlaga za to, da bi ji še naprej pripadala plača. Poleg tega je prvi odstavek 12. člena pogodbe tudi v nasprotju s tretjim odstavkom istega člena. Če sta se stranki sporazumeli za 6-mesečni odpovedni rok, se nista mogli istočasno dogovoriti, da bo tožeča stranka prejemala plačo še 12 mesecev po prenehanju delovnega razmerja. Edino določba drugega odstavka 12. člena pogodbe (s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki v primeru razrešitve in prenehanja delovnega razmerja izplačati odpravnino v višini 7 njenih plač iz zadnjega meseca pred prenehanjem delovnega razmerja) v ničemer ne nasprotuje sklenjenemu delovnemu razmerju za določen čas. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je bila tožeči stranki ta odpravnina že izplačana.

14. Ker je glede na vse obrazloženo sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Glede na načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Do ostalih revizijskih navedb se Vrhovno sodišče ni opredelilo, ker niso bile bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

16. V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (obravnavani spor) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kljub temu, da je tožena stranka z revizijo uspela, ji ob upoštevanju navedenega določila ni mogoče priznati povračila stroškov, pogoj iz citiranega določila ZDSS-1, ki bi ji takšno povračilo omogočal, pa ni bil niti zatrjevan niti ni dokazan. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo glede na načelo uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP).