Jedro

Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 286.b člena ZPP). Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pa po pregledu predmetnega spisa ugotavlja, da se tožeča stranka na kršitev pravice do izjavljanja v prvostopenjskem postopku ni sklicevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1.) Tožena stranka A., d. o. o., je dolžna tožeči stranki B., d. o. o., plačati znesek 29.216,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 1. 2020 dalje do popolnega plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2.) Tožena stranka A., d. o. o., je dolžna tožeči stranki B., d. o. o., povrniti vse stroške tega pravdnega postopka, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do dne plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema (te) sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.937,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer od prvostopenjskega sodišča pričakuje, da bo tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki v plačilo naložilo vse stroške postopka, vključno s stroški predmetne pritožbe. Te je tožeča stranka priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki vse nastale stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku v samem odgovoru.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Oris spora_

5. V obravnavanem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 29.216,69 EUR s pripadki in pojasnjuje, da je s toženo stranko dne 1. 5. 2017 sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je zavezala kot izvajalec za toženo stranko prioritetno opravljati storitve prevoza v času sezone in povečanega obsega dela, tožena stranka pa se je kot naročnik zavezala za opravljeno storitev plačati na podlagi izstavljenega računa. Hkrati s pisno pogodbo sta se stranki dogovorili tudi, da bo tožena stranka za opravljene storitve po Pogodbi tožeči stranki plačala mesečni fiksni pavšal v znesku 2.400,00 EUR, na kar se bo obračunal še pripadajoči DDV ter da bo v primeru izrednega povečanja števila prevozov tožeča stranka upravičena do sorazmerno višjega plačila. Pri tem je tožeča stranka obrazložila, na kakšen način se je izvajala omenjena pogodba in navedla, da je vse naročene prevoze opravljala z vozilom tožene stranke (kar izhaja tudi iz 5. alineje prvega odstavka 4. člena Pogodbe). Zadnji prevoz je za toženo stranko opravila oktobra 2018, po 15. 10. 2018 pa je čakala na nadaljnja naročila, vendar do teh ni prišlo, in sicer kljub ustnim pozivom tožeče stranke in kljub temu da je bila Pogodba še vedno veljavna. V posledici navedenega je bila tožeča stranka Pogodbo primorana odpovedati (dne 23. 12. 2019). V obdobju od 16. 10. 2018 do dne 4. 1. 2020, ko je potekel odpovedni rok, je tožeči stranki tako nastala škoda, saj je tožena stranka kršila določila Pogodbe, ker tožeči stranki ni naročala prevozov kot je bilo dogovorjeno v Pogodbi.1 Na temelju poslovne odškodninske odgovornosti zato od tožene stranke zahteva povrnitev izgubljenega dobička, saj je bila Pogodba veljavna do 4. 1. 2020, ko je potekel odpovedni rok, in je pričakovala, da bo za toženo stranko opravljala storitve, dogovorjene s Pogodbo. Poleg tega zahteva razliko do zneskov, ki bi jih morala prejeti za opravljene prevoze v avgustu in septembru 2018 (ko je prejela prenizko plačilo – tožeča stranka je namreč po ustnem navodilu tožene stranke izdala nižje račune, saj je slednja enostransko spremenila višino fiksnega mesečnega pavšala, s čimer se tožeča stranka ni strinjala, vendar je računa izdala za nižji znesek, saj je le tako dobila plačano vsaj nekaj), v skupni višini 86,93 EUR.

**_Odločitev sodišča prve stopnje_**

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pri tem je kot nosilne razloge svoje odločitve navedlo: - da ima (glede na vse ugotovljene okoliščine, ki so privedle do primopredaje tovornega vozila, s katerim je zakoniti zastopnik tožeče stranke opravljal prevoze za toženo stranko) tožena stranka prav, ko trdi, da je prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbenega sodelovanja med pravdnima strankama (prim. 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe); - da sta pravdni stranki ceno določali glede na izvedene prevoze sporazumno oziroma da ni verjetno, da bi pogodbeni stranki dogovorili plačilo fiksnega pavšalnega zneska ne glede na obseg opravljenih prevozov; - da ne more biti uspešno sklicevanje tožeče stranke na to, da je upravičena do višjega plačila, ker se z izdajo računa v nižjem znesku naj ne bi strinjala, ko pa je evidentno, da je z izdajo računa v nižjem znesku na to pristala (prim. obrazložitev v 10. točki izpodbijane sodbe).

_**Odgovor na pritožbene navedbe**_

7. Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pa tudi ne pritrjuje pritožbenim argumentom, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoje nestrinjanje z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi t. i. primopredaja (tovornega vozila, s katerim je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko) imela kakršenkoli učinek na veljavnost Pogodbe. Pri tem gre predvsem za očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da primopredajnega zapisnika ni podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke.

8. Presoja, kakšen pomen imata za obravnavano zadevo primopredaja tovornega vozila2 in primopredajni zapisnik z dne 16. 10. 2018, je v domeni sodišča. Gre namreč za materialnopravno presojo, ki jo opravi sodišče. Odgovor na vprašanje, ali „primopredajni zapisnik predstavlja soglasje volje za prekinitev Pogodbe“, je zato prepuščeno slednjemu in ne – kot to zmotno navaja pritožba – zakonitemu zastopniku tožeče stranke, ki naj bi v dokaznem postopku izpovedal, da „sporni primopredajni zapisnik ne more predstavljati soglasja volje za prekinitev Pogodbe“. Vprašanje, ki si ga je v tem postopku upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank pravilno zastavilo prvostopenjsko sodišče, pa je tudi sicer nekoliko drugačno. Upoštevaje vsebino pisne komunikacije, ki je potekala med pravdnima strankama oziroma njunima zakonitima zastopnikoma, je presojalo pomen samega vračila tovornega vozila, s katerim je zakoniti zastopnik tožeče stranke izvajal prevoze po naročilu tožene stranke. Tožeča stranka je namreč kljub predloženim SMS-om – ki po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izkazujejo, da je tožeča stranka dne 9. 10. 2018 toženi stranki ponudila odkup nekaterih delov vozila, na kar ji je zakoniti zastopnik tožene stranke odgovoril z vprašanjem, ali se je zakoniti zastopnik tožeče stranke odločil, da gre, slednji pa pritrdilno odgovoril, s čimer se je zakoniti zastopnik tožene stranke strinjal; zakoniti zastopnik tožeče stranke se je 15. 10. 2018 strinjal še z datumom primopredaje, saj je potrdil svoj prihod – trdila, da vračilo tovornega vozila, s katerim je zakoniti zastopnik tožeče stranke po naročilu tožene stranke izvajal prevoze, ne pomeni sporazumne prekinitve pogodbe.3

9. Upoštevaje citirano vsebino SMS sporočil, ki sta si jih izmenjala zakonita zastopnika pravdnih strank, pa tudi pritožbeno sodišče v zvezi s primopredajo tovornega vozila dne 16. 10. 2018 ne more priti do drugačnega zaključka kot sodišče prve stopnje, in sicer da je tega dne prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbenega razmerja. Izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke v smislu, „da zapisnik ne more predstavljati soglasja volje za prekinitev Pogodbe, ker bi se takšen sporazum lahko odvil izključno med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank, zakoniti zastopnik tožene stranke pa ob primopredaji sploh ni bil prisoten in zapisnik z njegove strani ni bil podpisan“, nima pomena, kot ji ga pripisuje tožeča stranka. Do sklepa, da je prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbenega sodelovanja, sodišče prve stopnje namreč ni prišlo na podlagi vsebine spornega zapisnika, temveč na podlagi SMS komunikacije med pravdnima strankama v povezavi z ugotovljenim ravnanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je z vračilom tovornega vozila toženi stranki konkludentno izrazil voljo, da poslovno sodelovanje med njima preneha. To pa velja še toliko bolj, ker tudi vse ostale – na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka – ugotovljene okoliščine primera kažejo na to, da ni šlo zgolj za vrnitev vozila toženi stranki, ker naj bi ta izvajala pritiske, poslovni odnos z njo pa bi se nadaljeval (kot trdi tožeča stranka), temveč za dokončno prekinitev poslovnega sodelovanja. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča namreč dodatno podpirajo še izpovedbe zaslišanih prič C. C., D. D., E. E. in F. F. Dejstvo, da pri primopredaji ni bil prisoten zakoniti zastopnik tožene stranke, pa na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča ne vpliva niti iz razloga, ker so v postopku neprerekane ostale trditve tožene stranke, da je že tekom izvajanja Pogodbe zakoniti zastopnik tožeče stranke neposredno komuniciral s posameznimi disponenti in ne z zakonitim zastopnikom tožene stranke ter da zakoniti zastopnik tožeče stranke pri predaji vozila (disponentu) E. E. očitno tudi ni imel nobenega dvoma, da le-ta ne bi mogel predstavljati tožene stranke.

10. Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe uveljavlja, da ji v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Pri tem navaja, da ima zakoniti zastopnik tožeče stranke pravico, da je prisoten v postopku, saj je to osnova za to, da lahko postavlja posamezni priči vprašanja, z načinom postavljanja vprašanj pa razjasni sporno dejansko stanje in vpliva na izpovedbo priče. Prav tako trdi, da sodišče zakonitemu zastopniku ne more odvzeti pravice do sodelovanja v postopku zgolj iz razloga, ker je odrejen pripor v kazenski zadevi, ki s predmetno pravdo nima veze, zavod, kjer se zoper direktorja tožeče stranke izvršuje pripor, pa ni zagotovil spremstva, ki ga je sicer zahteval. Sodišče prve stopnje bi v obravnavanem primeru zato moralo razpisano glavno obravnavo preložiti na termin, ko je država sposobna zagotoviti spremstvo, saj je zakoniti zastopnik tožeče stranke želel biti prisoten pri zaslišanju prič C. C. in D. D. Ker tega ni storilo, pa je nedopustno postopalo in zakonitemu zastopniku odvzelo pravico do izjave. Izpodbijana sodba se tako opira na izpovedbi dveh prič, ki sta zaslišanje opravili na temelju nezakonitega odvzema možnosti izjave v postopku, zaradi česar pa tudi ni utemeljena dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da so vse priče potrdile, da je šlo za sporazumno prekinitev Pogodbe.

11. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 286.b člena ZPP). Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

12. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pa po pregledu predmetnega spisa ugotavlja, da se tožeča stranka na kršitev pravice do izjavljanja v postopku ni sklicevala niti na naroku dne 2. 3. 2022, na katerem je bila zaslišana priča D. D., niti na naroku dne 4. 5. 2022, na katerem je bila zaslišana priča C. C. (iz zapisnika slednjega naroka izhaja zgolj ugotovitev, da so iz zaporov iz X. sporočili, da se zakoniti zastopnik tožeče stranke G. G. iz zdravstvenih razlogov naroka ne more udeležiti). V postopku jo je namreč zastopal odvetnik H. H., ki je bil na omenjenih narokih prisoten in bi zato v pritožbi očitano kršitev moral izpostaviti že takrat ali pa sodišču prve stopnje predlagati, da se narok preloži. Ker tega ni storil, pa v tem pritožbenem postopku zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti upoštevna. Po presoji pritožbenega sodišča očitana kršitev nenazadnje tudi ni podana. Ker je imela tožeča stranka kvalificiranega pooblaščenca, je lahko ta njene interese v postopku ustrezno varoval tudi brez prisotnosti zakonitega zastopnika G. G. in tako preko postavljanja vprašanj imenovanim pričam v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi tudi uresničeval pravico do izjavljanja v pravdnem postopku. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

13. Tožeča stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče F. F. v delu, v katerem iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da se je sporazumna prekinitev pričakovala šele po primopredaji dne 15. 10. 2018 (pravilno: 16. 10. 2018), ko je direktorja tožnika pričakoval v svoji pisarni (kar naj bi potrjevalo trditve tožeče stranke o tem, da je SMS komunikacija z dne 9. 10. 2018 predstavljala zgolj pogovore o možnosti prekinitve Pogodbe, do dejanske prekinitve pa potem ni prišlo). _Sporazumna prekinitev pogodbenega razmerja_ je pravni pojem, ki ga z vsebino „napolni“ sodišče, in sicer z v dokaznem postopku ugotovljenimi pravno relevantnimi dejstvi. In tako je sodišče prve stopnje postopalo tudi v obravnavanem primeru. Izpovedbo priče F. F., ki v nasprotju z zatrjevanji iz pritožbe ni izpovedala, da „se je sporazumna prekinitev pričakovala šele po primopredaji dne 15. 10. 2018, ko je direktorja tožnika pričakoval v svoji pisarni“ (in tega prvostopenjsko sodišče tudi ni ugotovilo), temveč da je pričakoval glede na dogovor z E. E., da bo zakoniti zastopnik tožeče stranke prišel v njegovo pisarno in da se bi zadeve zaključile, vendar se to ni zgodilo (prim. tudi 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je pri reševanju vprašanja, ali je prišlo do sporazumnega prenehanja Pogodbe, presojalo v kontekstu vseh okoliščin primera.4 Pri tem pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da njeni izpovedbi posebne teže pravilno ni pripisalo. Navedene izpovedbe namreč ni mogoče razumeti na način, da bi lahko do prenehanja pogodbenega razmerja prišlo samo, če bi se tako dogovorila priča F. F. in zakoniti zastopnik G. G., dejstvo, da je do sporazumnega prenehanja prišlo že pred obiskom E. E. v pisarni F. F.5, pa je bilo že dokazano. Izpovedba, iz katere izhaja, da je takratni finančni direktor tožene stranke pričakoval, da se bo pri njem oglasil zakoniti zastopnik G. G., na samo dejstvo prenehanja pogodbenega razmerja nima vpliva in ne potrjuje trditev tožeče stranke, da naj bi SMS komunikacija z dne 9. 10. 2018 predstavljala zgolj pogovore o možnosti prekinitve Pogodbe (še posebej, ker je priča F. F. izpovedala tudi, da je bila po njegovem mnenju komunikacija glede prekinitve sodelovanja izvedena med obema zakonitima zastopnikoma pravdnih strank). Sodišče prve stopnje, ki izpovedbe priče F. F. ni upoštevalo na ta način oziroma ji ni pripisalo pomena, ki ji ga pripisuje tožeča stranka, samo zato ni podalo pomanjkljive dokazne ocene, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Kakšen pomen ima SMS sporočilo zakonitega zastopnika tožeče stranke z dne 9. 10. 2018, je v izpodbijani sodbi pojasnjeno. Prav tako je izrecno pojasnjeno tudi, zakaj prvostopenjsko sodišče ne verjame izpovedbi zakonitega zastopnika G. G., da njegova sporočila niso bila namenjena prekinitvi Pogodbe in da je izročil ključe zgolj iz razloga nekih konstantnih pritiskov. Ker se pritožbeno sodišče z razlogi prvostopenjskega sodišča strinja, se do pritožbenih trditev, da se tovrstna sporočila redno pišejo v smeri pogajalskega pritiska na nasprotno stranko, ne bo ponovno opredeljevalo. Na navedbe iz pritožbe, da je povsem jasno, da na temelju takšne SMS komunikacije ni prišlo do dokončnega dogovora o prekinitvi, pa odgovarja le, da četudi bi bilo to res, tj. da prvi SMS z dne 9. 10. 2018 pomenil pritisk na toženo stranko za dosego drugačnih pogojev v obligacijskem razmerju, pa to ni mogoče ugotoviti za drugega, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, ko je zakoniti zastopnik tožeče stranke na vprašanje zakonitega zastopnika tožene stranke, ali se je zakoniti zastopnik tožeče stranke odločil, da gre, slednji odgovoril: „Ja, do tega ste me pripeljali, žal.“ Pri tem je sicer do dokončne prekinitve – kot že pojasnjeno – prišlo z vračilom tovornega vozila toženi stranki.

15. Pri reševanju materialnopravnega vprašanja, ali je na podlagi ravnanj pravdnih strank mogoče sklepati, da je prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbenega razmerja in ali na to kažejo tudi druge okoliščine danega primera, sodišče sme upoštevati tudi dogajanje po (domnevni) sporazumni prekinitvi pogodbe. V tem obsegu pa je sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo okoliščino, ki jo je zatrjevala in dokazovala tožena stranka, da je bilo ravnanje tožeče stranke, ki _niti enkrat ni pozvala tožene stranke na domnevno kršenje Pogodbe v zvezi z manjkajočimi naročili,_ v nasprotju z načelom dolžnosti zmanjševanja škode. Na njeni podlagi je tudi zaključilo, da njeno izgovarjanje na to, da je imela tožena stranka veliko število tovornih vozil in da ni nujno, da bi tožeča stranka ravno s tistim, ki je bilo 16. 10. 2018 predano nazaj toženi stranki, saj tovrstnega dogovora niti ne zatrjuje, ne vzdrži resne presoje. Do ugotavljanja višine škode pa v konkretnem primeru sploh ni prišlo. Sodišče prve stopnje se na račun ugotovitve, da je Pogodba sporazumno prenehala, z vprašanjem škode in njene višine v tem primeru sploh ni ukvarjalo.

16. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da je bilo dogovorjeno plačilo fiksnega pavšalnega zneska ne glede na obseg opravljenih prevozov. S pritožbenimi navedbami, _da izdan račun ni nujen pogoj za to, da je vtoževana terjatev za dva meseca upravičena,_ drugačne odločitve zato ne more doseči. Prav tako ne s ponavljanjem, da je bil račun izdan za nižji znesek zaradi pritiskov tožene stranke in na željo tožeče stranke, da bi s toženo stranko delal dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s Pogodbo dogovorjeno, da bo tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitve prevoza prioritetno v času sezone in povečanega obsega dela in da bo tožena stranka svojo obveznost poravnala _na podlagi s strani tožeče stranke izdanega računa._ Tožena stranka je vse izdane račune v zneskih, ki izhajajo iz posameznega računa, vključno s tistimi za avgust, september in oktober 2018, plačala v celoti. Njeno sklicevanje na to, da je upravičena do višjega plačila, ob ugotovitvah, da bo tožena stranka obveznost poravnavala na podlagi izdanega računa in da sta pravdni stranki ceno določali glede na izvedene prevoze sporazumno, ne more biti utemeljeno.

17. Pritožnica v nadaljevanju tudi neuspešno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje SMS-a zakonitega zastopnika tožeče stranke z dne 9. 10. 2018 na nobenem mestu v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni okvalificiralo kot _ponudbo za prekinitev pogodbe_ in se pri tem sklicevalo na določilo 18. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Omenjeni SMS je ocenilo kot _prvo pobudo za prekinitev poslovnega sodelovanja,_ kot dokončno izjavo volje, da pogodbeni odnos med pravdnima strankama preneha, pa pravilno izpostavilo vračilo tovornega vozila, s katerim je zakoniti zastopnik tožeče stranke izvajal prevoze po naročilu tožene stranke. Ob sklicevanju na 18. člen OZ je vračilo vozila tudi pravilno ocenilo kot konkludentno ravnanje,6 iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji volja tožeče stranke, da pogodbeni odnos preneha. V okviru presoje pomena SMS sporočila zakonitega zastopnika tožeče stranke pa se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno sklicevati na materialnopravni predpis, saj ta ne obstaja. Pobuda, ki je v končni fazi vodila k prenehanju pogodbenega razmerja, ni pojem, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod katero od določb OZ. V 22. členu OZ je urejena ponudba za sklenitev pogodbe (ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila), v nasprotju s pritožbenim razumevanjem pa spornega SMS-a prvostopenjsko sodišče ni štelo za ponudbo za prekinitev Pogodbe.7 Pritožbeni očitki iz II.1 in II.2 točke obrazložitve so posledično neutemeljeni. Zakaj bi šlo v zvezi s primopredajo tovornega vozila za miselni pridržek tožene stranke (ki je po navedbah tožeče stranke le-to dne 16. 10. 2018 izvedla misleč, da velja dogovor o prekinitvi Pogodbe), pa glede na to, da je bil zakoniti zastopnik G. G. tisti, ki je vozilo izpraznil in vrnil, niti ni jasno.

18. Ker je potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče s preostalimi očitki v smeri, da je nepravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da izgubljeni dobiček ni ustrezno konkretiziran, v nadaljevanju ni ukvarjalo.

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke torej niso utemeljeni. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako stroške odgovora na pritožbo krije sama tožena stranka. Ker z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve, odgovora stroškovno ni upravičila (155. člen ZPP). Njeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 43/10 v stroškovnem smislu ni utemeljeno.

1 S Pogodbo se je po zatrjevanjih tožeče stranke tožena stranka namreč zavezala, da bo pri tožeči stranki naročala storitev prevoza. 2 Ki med strankama sploh ni sporna. 3 Tožeča stranka je v tretji pripravljalni vlogi navedla, da je iz elektronskega sporočila z dne 15. 10. 2018 jasno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke želel, da se prekine pogodbeno razmerje, da pa njena konkludentna ravnanja ne pomenijo, da si je želela prekiniti pogodbeno razmerje. 4 Tožeča stranka še v pritožbi ne pojasni, zakaj se sestanka pri direktorju G. G. ni udeležila. 5 Ker je bilo to razbrati na podlagi SMS komunikacije med zakonitima zastopnikoma pravdnih stranki in končne vrnitve tovornega vozila toženi stranki. 6 Kar pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilno pravno normo navedlo in ni ravnalo v nasprotju z določbo 324. člena ZPP, ki opredeljuje vsebino obrazložitve sodne odločbe, in posledično tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 7 V 5. točki obrazložitve je navedlo samo, da je v SMS-ju tožeča stranka ponudila odkup nekaterih delov vozila, to pa okvalificiralo kot prvo pobudo za prekinitev poslovnega sodelovanja.