Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se tožnik zaradi psihičnih težav še vedno zdravi, ne pomeni, da zastaralni rok še ni pričel teči, ker je pri presoji, kdaj oškodovanec izve za obstoj škode, pomembno, kdaj se poseg izraža v eni od njenih oblik, kdaj se lahko ugotovi obseg škode. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na stališče sodne prakse v podobnih primerih, da prične zastaralni rok teči, ko je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano, ko se škoda že lahko določi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da mu mora tožena stranka plačati 1.105.875,00 EUR odškodnine, in sicer tako, da mu znesek 552.937,50 EUR plača v enem obroku v roku 30 dni na tožnikov TRR, preostali znesek pa v 336 enakovrednih mesečnih obrokih vsak mesec do najkasneje petega v mesecu in v posamezni višini 1.654,65 EUR, pri čemer mora tožena stranka ob morebitni prezgodnji smrti tožnika ta znesek izplačevati v obrokih tožnikovim dedičem (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku osmih dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.849,80 EUR, stranskemu intervenientu pa stroške postopka v višini 10,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo, s katero je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi zastaranja. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo napačno, ker ni vodilo ustreznega dokaznega postopka in sploh ni ugotavljalo, ali so podane predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke, niti ni zaslišalo tožnika, čeprav je tožnik pričakoval, da bo v postopku zaslišan. Zaradi ugotovitve sodnega izvedenca, da tožnik začasno ni pravdno sposoben, je sodišče tožniku, čeprav se s tem ni strinjal, postavilo začasnega skrbnika - Center za socialno delo A., OE B., ki je naknadno odobril dejanja tožnika. Zato bi moral stroške postopka nositi skrbnik, torej CSD B. in ne tožnik, saj v času pisanja tožbe ni bil opravilno sposoben. Če bo tožnik na koncu res izgubil to tožbo, bi sodišče moralo sodne stroške tožene stranke zaračunati državi in ne tožniku. Skrbniku s strani sodišča ni bila vročena izpodbijana sodba, čeprav bi mu jo sodišče moralo vročiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče bi v konkretnem primeru moralo izpeljati dokazni postopek, vendar ga ni, ker je nepravilno zaključilo, da je odškodninska terjatev zastarana, ker naj bi bila tožniku znana škoda z izdajo sodbe Pdp 1252/2010, ki je postala pravnomočna 25. 2. 2011. Tožnikovo zadevo bi moralo sodišče obravnavati kot primer "sui generis", ker se tožnik od samega škodnega dogodka - delovne nesreče - pa vse do danes neprekinjeno zdravi, psihično in fizično. Delovna nesreča se je pripetila 3. 8. 2009 zaradi zloma stola na delovnem mestu in posledično udarca z glavo, zaradi katere je utrpel izgubo sluha na eno uho, poleg tega pa je v posledici nezgode tudi psihično zbolel. Bolezen je psihična motnja, motnje koncentracije, spomina, migrenski glavoboli ipd. pa so posledice udarca v glavo, zaradi katerih boluje še danes. V kolikor bi tožena stranka tožniku zagotovila ustrezno in varno delovno okolje in mu dala v uporabo ustrezen stol, kar pomeni delovno sredstvo, primerno tako delovnemu okolju, delovnim nalogam kot tožnikovi teži /preko 100 kg/ in ne popolnoma neprimernega stola, do navedene nesreče z vsemi posledicami ne bi nikoli prišlo. Zaradi delovne nesreče je tožniku utrpel tako fizične kot psihične poškodbe, ki še vedno niso dokončne. Za prvi dokončni obseg škode je dejansko tožnik izvedel šele z izdajo odločbe ZPIZ o invalidnosti I. stopnje, to pa je bilo januarja 2015. Ker je tožbo vložil v letu 2015, do zastaranja ni prišlo.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi kršitve Ustave RS, to je 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) ter zaradi kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti prvega odstavka 6. člena, ki vsakemu zagotavlja pravico do nepristranskega oziroma poštenega sojenja. Sodišču očita pristransko, nepošteno in diskriminatorno obravnavanje in sojenje, ki se kaže v tem, da je sodišče tožniku kljub njegovemu odločnemu nasprotovanju postavilo skrbnika za poseben primer (CSD B.), v nadaljnjem postopku pa mu je v celoti odvzelo opravilno sposobnost, kar je nepravično, poniževalno, in diskriminatorno. S tem je sodišče poseglo v njegove z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah zagotovljene osebnostne pravice. Čeprav je že ob vložitvi tožbe in prejemu dokazne zdravniške dokumentacije vedelo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, je postopek vseeno nadaljevalo in povzročilo nepotrebne stroške, nepotreben stres in vpliv na tožnikovo psihično in fizično zdravje. S postavitvijo skrbnika je sodišče prekoračilo svoja pooblastila in ravnalo nezakonito. Zlasti ker s strani skrbnika ni imel nobene podpore, saj se skrbnik niti narokov na sodišču ni udeleževal. Sodišče se je postavilo na stran močnejše stranke v postopku, to je tožnikovega bivšega delodajalca, ki ni bil pripravljen za nikakršen dogovor o odškodnini, na obravnavi pa je vršil pritisk na tožnika s stališčem, da v primeru, če bo tožnik umaknil tožbo, ne bo uveljavljal povračila stroškov. Sodišče je takšen pritisk na tožnika, ustrahovanje in nadlegovanje dopustilo in ga ni preprečilo. Kršilo pa je tudi njegovo ustavno pravico "biti slišan", ker ga v postopku ni zaslišalo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe, ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, v postopku pa tudi ni bilo nobenih kršitev določb postopka, ki jih sodišču neutemeljeno očita pritožba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, sodišče prve stopnje pa v postopku na prvi stopnji ni kršilo tožnikovih z Ustavo RS zagotovljenih pravic niti ni kršilo tožnikove pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar vse uveljavlja tožnik v pritožbi.

6. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke - psihiatra ugotovilo, da tožnik zaradi psihične bolezni ni pravdno sposoben, zato mu je postavilo skrbnika za poseben primer, to je Center za socialno delo A., ki je odobril ravnanja tožnika, vključno z vložitvijo tožbe. Ravnalo je pravilno in zakonito, v skladu z določbami 80. in 81. člena ZPP, saj mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben in zagotoviti, da je pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana. Tožnik sicer ravnanje sodišča v zvezi s postavitvijo skrbnika, kar je bilo nujno za izvedbo pravdnega postopka v obravnavani zadevi (skrbnik je postavljen zato, da varuje koristi pravdno nesposobne stranke v pravdnem postopku) šteje kot poniževalno in diskriminatorno ter kot nezakonit poseg v njegove osebnostne pravice, vendar so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pri tem ni odločilnega pomena, da skrbnik, kot trdi tožnik, ni imel ustreznih stikov s tožnikom, saj je poskrbel za to, da je tožnika v postopku zastopal kvalificirani pooblaščenec - odvetnik. Pritožba pa se tudi neutemeljeno zavzema za to, da naj bi stroške postopka, za primer, če tožnik v sporu ne bo uspel, krila država oziroma skrbnik, ne pa tožnik. Za takšno tožnikovo stališče ni nobene pravne podlage. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da sodbe ni vročilo skrbniku, ampak le tožnikovemu pooblaščencu. Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno, kar velja tudi za vročitev sodbe.

7. Neutemeljene so tudi pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka, ker tožnik v postopku ni bil zaslišan. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pri tem pravilno izpostavilo, da v obravnavani zadevi zaslišanje tožnika v nobenem primeru ne bi bilo potrebno (ne glede na mnenje sodnega izvedenca o tožnikovi bolezni, zaradi katere ni sposoben udeleževati se sodnega postopka oz. ni pravdno sposoben), ker ugotovitev, da je odškodninska terjatev zastarala, temelji zlasti na listinskih dokazih. Ob pravilni ugotovitvi, da je bila tožba vložena po preteku zastaralnih rokov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi druge dokazne predloge (kot izhaja iz 5. točke obrazložitve sodbe) in dokaznega postopka ni izvajalo, saj ni presojalo temelja odškodninske obveznosti.

8. Tožnik sodišču tudi neutemeljeno očita kršitev ustavnih pravic, pri čemer izpostavlja določbe 21. člena Ustave RS (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva), isto pa velja za zatrjevano kršitev pravice do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Iz podatkov v spisu, pa tudi iz izpodbijane sodbe, izhaja, da je bil postopek izveden korektno, da je imel tožnik vse možnosti obravnavanja pred sodiščem, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja tudi domnevno pristranskost sodišča in odločanje le v korist tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

10. Tožnik v tem sporu uveljavlja odškodnino (v skupnem znesku 1.105.875,00 EUR) za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi s poškodbo pri delu dne 3. 8. 2009, do katere je prišlo zaradi zloma stola na delovnem mestu, pri čemer je ob padcu zaradi udarca z glavo utrpel trajno izgubo sluha na eno uho, v posledici udarca v glavo pa je tudi psihično zbolel in se od škodnega dogodka dalje neprekinjeno zdravi. Zaradi nesreče pri delu in njenih posledic je bil invalidsko upokojen z odločbo ZPIZ dne 8. 1. 2015. Odškodnino pa uveljavlja tudi zaradi mobinga pri delodajalcu - toženi stranki, ki se je, kot zatrjuje, nad njim izvajal že pred nesrečo in po sami nesreči, ker tožena stranka nesreče ni obravnavala kot nesreče pri delu. Ker je tožniku zaradi nezakonite izredne odpovedi, ki mu jo je podala tožena stranka, delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 8. 9. 2010 (na podlagi sodbe sodišča v sporu v zvezi z izredno odpovedjo, s katero naj bi bilo ugotovljeno tudi, da je bil žrtev mobinga), mu je nastala tudi materialna škoda v razliki med dohodki, ki bi jih prejemal, če bi bil še zaposlen pri toženi stranki in dohodki, ki jih prejema sedaj, zato zahteva tudi odškodnino za premoženjsko škodo.

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja odškodninske terjatve. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki v 179. členu določa, da mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (enako določbo vsebuje tudi prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih - ZDR, ki je veljal v času tožnikove nesreče v letu 2009, in sicer v prvem odstavku 184. člena). Upoštevalo je tudi določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), ki jih je navedlo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na ugovor zastaranja se je med drugim sklicevalo na določbo prvega odstavka 352. člena OZ, po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok).

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik v svojih vlogah na več mestih navajal, da mu je bil obseg škode znan s tem, ko je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, izdana v sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I Pd 1654/2009 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 1252/2010 z dne 25. 2. 2011), pravnomočna, kar bi pomenilo, da je že 25. 2. 2014 potekel subjektivni rok za vložitev tožbe in je terjatev zastarala, ker je tožnik tožbo vložil 21. 3. 2016. Ker pa je tožnik kot datum seznanitve z obstojem vtoževane škode navajal tudi datum izdaje odločbe ZPIZ z dne 8. 1. 2015 in se skliceval na to, da se ves čas od delovne nesreče (v letu 2009) neprekinjeno zdravi in da zdravljenje še vedno poteka, se je sodišče opredelilo do zastaranja posameznih oblik vtoževane škode (nepremoženjske, premoženjske).

13. Glede odškodninske terjatve zaradi izgube sluha, ki je bila posledica zatrjevanega padca na delovnem mestu dne 3. 8. 2009, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik že od poškodbe dalje ne sliši na levo uho, kot je navajal sam in kot izhaja iz zdravstvene dokumentacije (izvid Ordinacije za bolezni ušes, nosu in grla z dne 10. 2. 2015, iz katerega izhaja, da tožnik ne sliši na levo uho od poškodbe dalje; izvid Ordinacije za bolezni ušes, nosu in grla z dne 16. 11. 2011, iz katerega izhaja, da je tožnik gluh na levo uho, pri čemer je bil poškodovan po levi strani glave pred dvema letoma, njegovo stanje pa je definitivno). Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je tožniku škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti zaradi izgube sluha na levo uho nastala že ob sami zatrjevani nesreči dne 3. 8. 2009, saj je tožnik takoj izgubil sluh in za to škodo ni izvedel šele 8. 1. 2015 ob izdaji odločbe ZPIZ. Ker je tožniku škoda nastala že 3. 8. 2009, tožbo pa je vložil šele 22. 3. 2016, torej po izteku 3 letnega subjektivnega in 5 letnega objektivnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ, je pravilen zaključek, da je terjatev iz tega naslova zastarala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe tudi pravilno navedlo, da je terjatev zastarala, tudi če bi se štelo, da je za obstoj te škode izvedel šele po pridobitvi zdravniškega mnenja, da se stanje gluhosti ne bo popravilo (zdravniški izvid z dne 16. 11. 2011 - A4). Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo, da ni mogoče šteti, da je tožnik za to škodo v zvezi z izgubo sluha zvedel šele dne 8. 1. 2015, ko je bila izdana odločba ZPIZ o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi posledic nezgode.

14. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino, ki jo tožnik uveljavlja zaradi zatrjevanega trpinčenja, ki naj bi ga bil deležen pri toženi stranki že pred nesrečo v letu 2009 in po njej. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 8. 9. 2010, ko je sodišče s sodbo opr. št. I Pd 1645/2009 z dne 8. 9. 2010 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko, ta sodba pa je postala pravnomočna z izdajo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1252/2010 dne 25. 2. 2010. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da delavec ne more biti žrtev trpinčenja na delovnem mestu v času, ko ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu, tožnik pa ni niti zatrjeval, da mu je škoda iz tega naslova nastala šele več let po prenehanju delovnega razmerja. Iz zdravstvene dokumentacije v spisu (CII-5) in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra dr. C.C. izhaja, da ima tožnik psihične težave in da je pri tožniku od leta 2009 podana psihotična bolezen, pri čemer je postavljena diagnoza blodnjava motnja in paranoidna shizofrenija. Sodni izvedenec je ugotovil, da tožnikov psihiater ves čas pri tožniku ugotavlja simptomatiko psihotične bolezni (izhaja tudi iz potrdil psihiatra pod CII-5). Iz potrdil tožnikovega psihiatra izhaja, da se tožnik že od leta 2009 zdravi pri psihiatru. Iz izvida dne 12. 10. 2009 (CII-5) je razvidno, da tožnik navaja, da ima težave zaradi dogajanja na delovnem mestu, psihiater pa je ugotovil, da tožnik ni sposoben za organizirano delo. Tudi iz vseh nadaljnjih potrdil psihiatra izhaja, da tožnik ni sposoben za organizirano delo, saj je bilo to ugotovljeno že ob prvem pregledu pri psihiatru v D. d. o. o., tj. dne 12. 10. 2009. Tožnik, ki je bil s temi izvidi seznanjen, se je nanje tudi sam skliceval. Tudi, če so tožnikove duševne težave, zaradi katerih ni sposoben za delo, res posledica zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, tako stanje pri tožniku traja neprekinjeno od leta 2009 in se ni spreminjalo, zato je pravilen zaključek, da je tožnik za končni obseg škode izvedel šele ob izdaji odločbe ZPIZ, s katero je bil invalidsko upokojen.

15. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 8. 1. 2015 invalidsko upokojen, in sicer z dnem 9. 1. 2013 (na podlagi sodbe DSS Ljubljana V Ps 275/2015 v povezavi s sodbo VDSS Psp 497/5016). Glavna bolezen, ki je bistveno vplivala na invalidnost tožnika, je blodnjava motnja, poleg nje pa še levostranska gluhost, zaznava naglušnosti lažje stopnje desno in stanje po udarnini glave. Čeprav je bila tožniku odločba ZPIZ, na podlagi katere je bil invalidsko upokojen, izdana šele 8. 1. 2015 (A19), to ne pomeni, kot že pojasnjeno, da je tožnik šele takrat izvedel za samo škodo, ki mu naj bi nastala zaradi samega trpinčenja na delovnem mestu (ali gluhosti na levem ušesu). Tožnik se je sicer v postopku pred ZPIZ in v sodnem socialnem sporu zavzemal za to, da bi moral biti invalidsko upokojen že prej, vsaj pol leta pred 9. 1. 2013, tj. datumom, za katerega je sodišče določilo kot datum upokojitve. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 25. 11. 2014 izhaja, da je tožnik v postopku za invalidsko upokojitev že leta 2013 uveljavljal, da je njegovo zdravljenje zaključeno. Invalidska komisija II. stopnje je ugotovila, da je pri tožniku od 9. 1. 2013 zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, njegova duševna motnja pa je trajno poglobljena in nedostopna za zdravljenje. To pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pomeni, da se je vsa zatrjevana škoda, ki se naj bi odražala zaradi trpinčenja na duševnem zdravju tožnika, stabilizirala najkasneje 9. 1. 2013, ko je bilo njegovo zdravstveno stanje dokončno, zato je sklicevanje pritožbe, da sam ni mogel vedeti za obseg škode pred izdajo odločbe ZPIZ v letu 2015, neutemeljeno. Glede na to, da je tožnik ves čas sodeloval v postopku invalidske upokojitve in ves čas uveljavljal zgodnejši datum za nastop pogojev za invalidsko upokojitev (ker naj bi bilo stanje dokončno že junija 2012), tožnik za obseg škode (in s tem obstoj škode) iz naslova psihične bolezni, ki se naj bi razvila v posledici zatrjevanega trpinčenja, zaradi katere je postal invalid I. kategorije, ni mogel izvedeti šele z izdajo določbe ZPIZ. Pri presoji, ali je odškodninska terjatev iz tega naslova zastarala, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi ugotovitev iz izvedenskega mnenja psihiatra C.C. (l. št. 120 - 125), da je tožnikov osebni zdravnik že dne 15. 10. 2010 zapisal, da tožnik zaradi psihofizičnega stresa ni več zmožen redne zaposlitve, ter da je iz izvida psihiatra z dne 13. 10. 2011 razviden predlog za obravnavo na invalidski komisiji, ker tožnik ni več sposoben za organizirano delo.

16. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se tožnik zaradi psihičnih težav še vedno zdravi, ne pomeni, da zastaralni rok še ni pričel teči, ker je pri presoji, kdaj oškodovanec izve za obstoj škode, pomembno, kdaj se poseg izraža v eni od njenih oblik, kdaj se lahko ugotovi obseg škode. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na stališče sodne prakse v podobnih primerih, da prične zastaralni rok teči, ko je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano, ko se škoda že lahko določi. V konkretni zadevi je tožnikov psihiater že 13. 10. 2011 podal mnenje, da tožnik ni več sposoben za organizirano delo in je predlagal začetek postopka invalidske upokojitve, tožnik pa je sam navajal, da za delo ni sposoben od nesreče dalje in da se je njegovo življenje zaradi posledice nesreče (psihične bolezni, oglušelosti) bistveno poslabšalo. Invalidska komisija II. stopnje je ugotovila, da zdravljenje duševne bolezni pri tožniku ne bo več prineslo izboljšanja, ker je duševna motnja že trajno poglobljena in kot taka nedostopna za zdravljenje. Tožniku je bil tako obseg škode znan že pred invalidsko upokojitvijo (upokojen je z dnem 9. 1. 2013), vsekakor pa pred prejemom odločbe ZPIZ z dne 8. 1. 2015, ne glede na to, da se še vedno zdravi, pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da tožnik tudi ni navedel, da mu je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki nastala kakšna nova škoda zaradi zatrjevanega trpinčenja (ali gluhosti na levem ušesu).

17. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev, da je tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova nematerialne škode, tj. duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti zaradi izgube sluha ter težav zaradi zatrjevanega mobinga, zastaral, ker je potekel tako objektivni 5 letni zastaralni rok, kakor tudi subjektivni 3 letni zastaralni rok. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

18. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno presodilo, da je utemeljen tudi ugovor zastaranja v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala zato, ker je zaradi nesreče pri delu prejemal nižje prihodke. Tožnik je namreč zahteval odškodnino zaradi izpada dohodkov, ker ni bil sposoben za delo zaradi nesreče, in sicer od 8. 9. 2010 do invalidske upokojitve dne 1. 10. 2014. Od 1. 10. 2014 dalje pa je zahteval razliko med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo moral prejemati pri toženi stranki, razliko med invalidsko pokojnino in redno pokojnino, ki bi jo lahko prejemal ter mesečno rento zaradi izgube sluha. Tožnik se je skliceval na to, da je za premoženjsko škodo izvedel na dan, ko je bila izdana sodba VDSS Pdp 1252/2010, tj. 25. 2. 2011, ker pa je tožbo vložil dne 21. 3. 2016, je ob vložitvi tožbe že potekel 3 letni subjektivni zastaralni rok (iztekel se je že 25. 2. 2014), kot tudi 5 letni objektivni zastaralni rok (iztekel se je 25. 2. 2016) za uveljavljanje premoženjske škode.

19. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev, da je tako odškodninski zahtevek iz naslova nematerialne škode, tj. duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti zaradi izgube sluha ter težav zaradi zatrjevanega mobinga, kot tudi zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zastaral zaradi poteka objektivnega 5 letnega zastaralnega roka ter zaradi poteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

21. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku (155., 165. člen ZPP).