Jedro

Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšala svoj pravni položaj.

V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo več ne posega, zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

Izrek

I.Sprememba tožbe na strani tožeče stranke se ne dovoli.

II.Tožba se zavrže.

III.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Ljutomer (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) zavrnila vlogo investitorja A. A. za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste zaradi postavitve panelne ograje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot investitor z vlogo z dne 11. 3. 2022 zaprosil za izdajo soglasja za postavitev panelne ograje na zemljišču s parc. št. 880/42, k.o. ..., v varovalnem pasu lokalne ceste LC št. 223111, ki poteka po zemljišču s parc. št. 2847/4, k.o. ..., in krajevne ceste LK št. 225821, ki poteka po zemljišču s parc. št. 874/1, k.o. ... Upravni organ je iz predložene dokumentacije ugotovil, da postavitev panelne ograje na navedenem zemljišču ni v skladu s tretjim odstavkom 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZPrCP-F), saj bi omenjeni poseg negativno vplival na širitev morebitnega razvoja prometa in videz naselja. Na podlagi mnenja o dopustnih posegih v območju enodružinskih hiš v nizu in dvojčkov v ..., št. 040077-1 z dne 3. 1. 2022, ki ga je izdala družba B., d.o.o., je upravni organ ugotovil, da so medsebojne ograje po Osnovnem odloku ZN in Osnovnem OPN v obravnavanem območju v nasprotju z opredeljenimi izvedbenimi pogoji za to EUP in zato niso dopustne. Investitor je namreč v vlogi navedel, da želi na omenjenem zemljišču postaviti panelno ograjo, delno na temelju z betonskimi zidaki v višini 1,2 m, kar ni v skladu s predpisi.

2.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je županja Občine Ljutomer zavrnila. Pritožbeni organ je ugotovil, da je tožnik prezrl deseti odstavek 44. člena Odloka o občinskem načrtu Občine Ljutomer, ki določa, da morajo vsi objekti in prostorske ureditve upoštevati osnovno avtorsko zasnovo po predhodno veljavnem zazidalnem načrtu. Gradnja, ki jo načrtuje investitor, to je postavitev panelnih ograj, je tako v izrecnem nasprotju z določili Odloka oziroma OPN. Občinska uprava si je v tem delu pridobila tudi mnenje o dopustnih posegih, na podlagi katerih je ugotovila, da postavitev kakršnihkoli ograj z zadevno EUP ni dopustna. Dopustne so samo lesene pergole, ki ločujejo funkcionalne dele zemljišč posameznih hiš, ki po predpisih niso ograje, izjemoma pa so dopustne samo varovalne, protihrupne in igriščne ograje, še to zgolj na območju 5 m od lokalne ceste Ljutomer-Cezanjevci. Tožnik pa namreč želi postaviti kovinsko panelno ograjo. Po mnenju drugostopenjskega organa si tožnik napačno razlaga Odlok oziroma OPN. Ta prepovedujeta postavitev ograje oziroma gradbene posege, kot jih načrtuje tožnik. Na navedeno ne vpliva sklicevanje pritožnika, da se panelna ograja nahaja za živo mejo, saj je postavitev žive meje, ki po predpisih ni ograja, dopustna. Navedbo glede mnenja urbanista, ki pritožniku ni bilo posredovano, s čimer naj bi bila kršena pravica do pravnega sredstva, je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno, saj je pritožnik imel možnost vpogleda v spis in bi si mnenje lahko pridobil. Te možnosti ni izkoristil po lastni izbiri, organ pa mu tudi nikoli ni odrekel možnosti vpogleda v spis.

Tožbene navedbe

3.Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo Občine Ljutomer. Navaja, da se izpodbijana odločba sklicuje na mnenje o dopustnih posegih v območju enodružinskih hiš v nizu dvojčkov v ..., št. 040077-1 z dne 3. 1. 2022, ki ga je izdala družba B., d.o.o. iz Maribora, iz katerega naj bi izhajalo, da so medsebojne ograje po Osnovnem odloku in Osnovnem OPN v obravnavanem območju v nasprotju z opredeljenimi izvedbenimi pogoji za to EUP in za to naj ne bi bila dopustna. Tožnik navaja, da predmetno mnenje ne more veljati kot lokalni predpis. S tem izpodbijana odločba krši načelo zakonitosti. Tožeča stranka je s svojo partnerico pri Inšpektoratu Ljutomer tudi želela vpogledati v predmetno mnenje družbe B., d.o.o., vendar je bilo to preprečeno oziroma so ji povedali, da je obravnavani spis trenutno nedostopen, zato tožeča stranka ne pozna predmetnega mnenja, niti ga nikoli ni videla in ne pozna njegove vsebine, z veliko verjetnostjo pa tudi izpostavi, da predmetno mnenje tudi nikoli ni bilo javno objavljeno, v sled česar ne gre samo za kršitev ustavne pravice do zakonitosti, temveč tudi ustavne pravice do učinkovitega pravnega varstva. Nadalje navaja, da je bilo navedeno mnenje datirano z dnem 3. 1. 2022, tožeča stranka pa je vložila predmetno vlogo pri občini šele 11. 3. 2022. Ne glede na navedeno še izpostavi, da izpodbijana odločba, ki se sklicuje na navedeno mnenje, v celoti spregleda dejstvo, da medsebojne ograje že stojijo, in sicer med drugim tudi na parc. št. 880/1, kjer je postavljena lesena ograja in parc. št. 880/3, kjer je postavljena panelna ograja. Obe navedeni zemljiški parceli pa sta last Občine Ljutomer. Tudi izpostavi, da Osnovni odlok in Osnovni OPN v obravnavanem območju govorita o medsebojni ograji, predmetna ograja pa bi bila v pretežnem delu, 80 %, postavljena proti javni površini, pred katero pa že stoji, kot navedeno, živa meja. OPN na nobenem mestu, predvsem pa ne v odstavku 11 in 44 ne opredeljuje niti izrecno, niti smiselno, da naj bi iz navedenega izhajajo, da medsosedske ograje v obravnavanem območju naj ne bi bile dopustne, ne glede na navedeno pa se tudi ne navede, da v obravnavanem primeru medsosedska ograja predstavlja manjši del ograje, saj pretežni del ograje stoji v smeri proti javni cesti. Navaja, da je stanovanjska hiša tožeče stranke skrajna stanovanjska hiša. Tako v tem delu meji na javne površine oziroma ne meji na drugega soseda, kar je značilno za vrstne hiše, prav tako pa parcela v pretežnem delu meji na javne površine, kjer poteka prometna cesta. Tako sama živa meja ne more preprečiti otroku, da skozi živo mejo pride na prometno cesto. Navedeno tako predstavlja nevarnost za tožnika, saj je to nevarno za otroka tožnika, ki sta še mladoletna, da otroka ali psa na javni cesti povozi vozilo. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi, podrejeno pa tožbenemu zahtevku ugodi tako, da odpravi izpodbijano odločbo, razveljavi zadevo in vrne stranki v ponovno odločanje in v obeh primerih naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke toženi stranki.

Navedbe tožene stranke

4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Meni, da je tožba neutemeljena. Tožba izpodbijano odločbo primarno izpodbija, ker naj ne bi pravilno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Tožeča stranka se neutemeljeno zavzema, da naj bi bila postavitev sporne ograje dopustna, ker je postavljena za živo mejo (cipresami) višine cca. 2,5 m, sporna ograja pa naj bi v višino merila cca. 120 cm. Ne morejo biti uspešne tožbene navedbe, da sporna ograja s tem naj ne bi mogla vplivati ne na širitev morebitnega razvoja prometa, kot tudi ne kaziti videz naselja. Tožena stranka se sklicuje na 97. člen ZCes-1, ki ga podrobneje konkretizira Odlok oziroma OPN Občine Ljutomer. Slednji v desetem odstavku 44. člena OPN Občine Ljutomer določa, da morajo vsi objekti in prostorske ureditve upoštevati osnovno avtorsko zasnovo po predhodno veljavnem zazidalnem načrtu. Element oblikovanja okolice so lesene pergole, ki pri vrstnih hišah ločujejo funkcionalne dele zemljišča posameznih hiš, pri dvojčkih pa poleg posameznih hiš ločujejo bivalni vrt od ostale zelene površine. Postavitev, kakršnihkoli ograj zato ni dopustna oziroma dovoljena. Bistveno je, da tožeča stranka v varovalnem pasu ceste želi postaviti ograjo, postavitev ograje pa je prepovedana. Izjemoma so dopustne varovalne, protihrupne in igriščne ograje in to zgolj v območju 5 m od lokalne ceste Ljutomer-Cezanjevci, ki predstavlja ločevalni pas med cesto in oblično pozidavo. Investitor mora v tem primeru poseg utemeljiti tudi z namembnostjo funkcionalnega zemljišča po SD3 ter talne ureditve. Tožeča stranka želi postaviti kovinske panelne ograje, kar pa ni dovoljeno. Tožeča stranka ne more biti uspešna tudi s sklicevanjem, da postavljena živa meja otroku ne preprečuje dostopa na cesto in da naj bi bila ureditev OPN Občine Ljutomer neživljenjska. S tem namenom je namreč lahko dovoljena postavitev varovalne, protihrupne ali igriščne ograje, vendar tožeča stranka vloge za postavitev take ograje nikoli ni vložila. Kar se tiče navedb tožeče stranke, da mu mnenje urbanista ni bilo posredovano, s čimer naj bi bila kršena pravica v postopku, gre tovrstne navedbe zavrniti kot neutemeljene. Tožeča stranka je namreč imela možnost vpogleda v spis in bi si mnenje lahko pridobila, vendar te možnosti ni izkoristila. Če tožeča stranka katere izmed pravic, ki jih daje Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ne izkoristi, se ne more sklicevati na domnevne kršitve postopka. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka mnenje urbanista uporabila kot lokalni predpis, saj izpodbijana odločba namreč vsebuje obrazložitev, da si je Občina Ljutomer pridobila dodatna pojasnila glede dopustnih posegov v ..., na podlagi OPN oziroma Odloka. Občina mora skladno s 44. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-2) imeti zagotovljeno sodelovanje vsaj ene občinske urbanistke ali občinskega urbanista, ki v tem delu poda strokovno razlago dopustnih razlogov. Izpodbijana odločba je na podlagi takega dejanskega stanja in prejetih pojasnil samostojno opravila pravno presojo, ali je gradnja tožeče stranka v nasprotju z OPN in ZCes-1. Gre za presojo relevantnega dejanskega stanja v luči pravnega predpisa, ki ureja dopustnost gradnje in postavitev objektov na območju EUP LJ 17, to je Odlok oziroma OPN, ki jo je opravil prvostopenjski organ. Mnenje urbanista v tem delu ni bilo uporabljeno kot pravna podlaga, še manj pa predstavlja vsebinsko odločbo o zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka z ničemer ne izkaže svojih trditev, da bi bila izpodbijana odločba neutemeljena, ker naj bi v obravnavanem območju že stale med sosedske ograje, sicer ne morejo biti pravno relevantne, saj v ničemer ne vplivajo in ne spreminjajo dejstva, da je nameravana gradnja tožeče stranka v nasprotju z Odlokom oziroma OPN in tudi ZCes-1). Predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka.

5.V predmetni zadevi je sodišče opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožeča stranka seznanila sodišče in toženo stranko, da je nepremičnino, ki je predmet spora prodala C. C., sedaj Č. Č. in predložila notarski zapis o prodajni pogodbi. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče pozove C. C., da vstopi v predmetni postopek.

6.Sodišče je z dopisom z dne 10. 2. 2025 pozvalo C. C. v skladu s 190. in 191. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1), ki je z vlogo z dne 27. 2. 2025 izjavila, da vstopa v predmetni postopek. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi sporočila, da ne soglaša s spremembo tožeče stranke oz. v spremembo ne privoli in podala ugovor aktivne legitimacije.

K točki I izreka:

Glede spremembe tožeče stranke

7.Tožnik je po vloženi tožbi v tem upravnem sporu, in sicer dne 5. 2. 2024 prodal in prepustil nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanje v ..., C. C. Navedena nepremičnina v pretežnem delu meji na javno površino, zato je tožnik zaprosil za izdajo soglasja za postavitev panelne ograje na zemljišču s parc. št. 880/42, k.o. ..., v varovalnem pasu lokalne ceste LC št. 223111, ki poteka po zemljišču s parc. št. 2847/4, k.o. ..., in krajevne ceste LK št. 225821, ki poteka po zemljišču s parc. št. 874/1, k.o. ...

8.Glede na dejstvo, da je tožnik odtujil nepremičnino o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča, kot določa prvi odstavek 190. člena ZPP. Vendar tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP). V obravnavanem primeru ni sporno, da tožena stranka ne soglaša oz. v spremembo na strani tožeče stranke ni privolila, zato sodišče v skladu z drugim odstavkom 190. člena ZPP v zvezi s 22. čelom ZUS-1 predlagane spremembe ne dovoli in je odločilo kot izhaja iz izreka pod točko I.

K točki II izreka:

9.Tožba ni dovoljena.

10.Odtujitev stvari med pravdo povzroči, da stvarna legitimacija (bodisi aktivna bodisi pasivna) preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika. Procesna legitimacija kljub temu ostane pri prvotnem tožniku oz. tožencu, ta pa izgubi stvarno legitimacijo. V skladu z 2. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Izpodbijana odločba pa ne posega več v pravni položaj tožnika. Tožnik bi v tem upravnem sporu moral izkazati pravni interes za tožbo, s katero se zavzema za postavitev panelne ograje oziroma za podajo soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste, ki meji na bivšo parcelo tožnika.

11.Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Eden od procesnih pogojev (t. i. procesnih predpostavk) za začetek in vodenje postopka upravnega spora pa je ugotovitev, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, (še) posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. To pomeni, da mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj procesnih predpostavk je dolžno sodišče po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka in mora tožbo zavreči, če kadarkoli tekom postopka ugotovi, da tožnik za sodno varstvo v upravnem sporu ne izkazuje (več) pravno priznanega interesa.

12.Tožnik je nameraval postaviti panelno ograjo na zemljišču s parc. št. 880/42, k.o. ..., v varovalnem pasu lokalne ceste za živo mejo, gledano iz smeri javne ceste oziroma iz smeri soseda stranke. Stanovanjska hiša tožnika (oz. ni več v njegovi lasti, saj jo je prodal) je skrajna stanovanjska hiša, tako v tem delu ne meji na drugega soseda in v pretežnem delu meji na javne površine, kjer poteka prometna cesta. Tožnik je na glavni obravnavi pojasnil, da je nepremičnino, ki je predmet spora prodal, zato bi po mnenju sodišča moral izkazati pravni interes za tožbo.

13.Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) ali sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

14.V obravnavani zadevi tožnik s tožbo v upravnem sporu predlaga odpravo izpodbijane odločbe (t. i. izpodbojno tožbo ali tožbo na odpravo akta), s katero mu je bila zavrnjena vloga za izdajo soglasja za poseg v varovani pas občinske ceste, zaradi postavitve panelne ograje. Z odpravo izpodbijane odločbe pa si tožnik pravnega položaja ne izboljša, torej s postavitvijo panelne ograje, ki bi predstavljala zaščito in bi preprečevala otroku ali psu iz nepremičnine tožnika, da ne preide na prometno cesto. Tako si tožnik z dovoljenjem za postavitev panelne ograje ne more več izboljšati pravnega položaja, zaradi česar je prenehal tudi njegov interes za izpodbojno tožbo v tem upravnem sporu.¹ Ugotovitvenega tožbenega zahtevka na podlagi prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo lahko zahteva tudi ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (t. i. ugotovitvena tožba), pa tožnik, zastopan po odvetniški pisarni, v upravnem sporu ni postavil.

15.Po uveljavljeni upravno sodni praksi sodišče ni dolžno stranke pozivati k ustreznemu oblikovanju tožbenega zahtevka oziroma predloga zaradi možnosti njenega uspeha v postopku upravnega spora² (sodišče stranko poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe), ugotovitveni zahtevek pa tudi ni sam po sebi vsebovan že v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta, da bi moralo sodišče prve stopnje vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči, kot da je bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba. Ker tožnik po lastni volji ugotovitvenega zahtevka v upravnem sporu ni postavil, čeprav bi ga lahko, sodišče ni imelo podlage za izdajo ugotovitvene sodbe.³

16.Sodišče namreč ne sme samovoljno zaključiti, kakšen je zahtevek tožnika, saj je tožnik tisti, ki se odloči o tožbi ter po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, torej tisto, kar s tožbo želi doseči. Navedeno je izraz zahtev poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS kot tudi pravice do sodnega varstva v upravnem sporu iz 23. člena v povezavi s 157. členom Ustave RS. Temu v celoti sledi tudi ureditev ZUS‑1, ki jasno opredeljuje, kaj tožnik s tožbo lahko zahteva (33. člen ZUS-1) in to odločitev v celoti prepušča njegovi odločitvi (30. člen ZUS-1).⁴

17.Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšala svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

18.V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo več ne posega, zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Ker je potrebno paziti na obstoj procesnih predpostavk ves čas postopka, je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrglo brez vsebinske obravnave.⁵

K točki III izreka:

19.Odločitev o zahtevku za povrnitev priglašenih stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

2Tako npr. Vrhovno sodišče RS v sklepih I Up 6/2022 z dne 25. 5. 2022, I Up 37/2022 z dne 9. 11. 2022, I Up 115/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 175/2022 z dne 19. 10. 2022.

3Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 6/2022 z dne 25. 5. 2022.

4Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

5Tako tudi sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 918/2019 z dne 9. 10. 2019 v zvezi s sklepom VSRS I Up 224/2019 z dne 8. 7. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 33, 33/1, 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.