Jedro

Glede na bistvene sestavine pogodbe je pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da gre za prodajno pogodbo po 454. členu ZOR in ne za (prodajno) predpogodbo po 45. členu ZOR, s katero pogodbeni stranki zgolj prevzameta obveznost kasneje skleniti drugo, glavno pogodbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izreku o stroških (v točki II/3) spremeni tako, da se znesek 4.382,00 EUR nadomesti z zneskom 2.250,00 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 8.4.2008 je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe v delu, s katerim je tožnica zahtevala od tožencev izstavitev zemljiškoknjižne listine za nepremičnino vpisano pri vl. št. 101 k.o. ... , postopek ustavilo, in odločilo, da se predlog tožnice za stransko intervencijo H. N. zavrne (I. točka izreka). S sodbo pa je razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici v roku 15 dni izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičninah vpisanih pri vl. št. 194 k.o. ... do 1/2 ter pri vl. št. 530 k.o. ... do 2/3, na ime M. N. , ..., sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba; v presežku je primarni tožbeni zahtevek (v delu, da se ugotovi, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino po pokojnem M. N.) zavrnilo in odločilo, da sta toženca dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.382,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1., 2. in 3. točka II. točke izreka).

Proti sodbi se drugi toženec, I. G., pravočasno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da ima listina, sklenjena med pravnimi predniki pravdnih strank, vse bistvene sestavine potrebne za veljavno sklenjeno prodajno pogodbo. Pri tem se je tudi napačno sklicevala na sodbo VS RS II Ips 423/2005, v kateri gre za drugačno dejansko stanje. Predpogodba (ki jo je sodišče štelo za pogodbo) namreč ne vsebuje intabulacijske klavzule, ki je bila po tedaj veljavnih Pravnih pravilih Zakona o zemljiški knjigi pogoj za vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi. Za prenos lastninske pravice se namreč poleg zavezovalnega, zahteva tudi razpolagalni pravni posel. Podpisane listine zato ni mogoče šteti kot pogodbo, temveč le kot predpogodbo, pri čemer pa je tožnica uveljavljanje pravic iz predpogodbe že zamudila. V postopku tudi ni bilo z zadostno stopnjo gotovosti izkazano, da je pravni prednik tožencev res podpisal sporno listino. Izvedenec je govoril le o stopnji verjetnosti. Poleg tega stopnjo verjetnosti izvedenec povezuje z domnevno spremenljivimi psihofizičnimi stanji pravnega prednika toženca, o čemer pa v spisu ni nobenih podatkov. Tudi ostaja dvom, ali je bila pogodba res realizirana. Ni z gotovostjo izkazano, da je pravni prednik tožencev prejemal denar in podpisoval denarne prejemke. Tožnica se je v svojih izjavah v zvezi s tem zapletala. Najprej je izjavila, da je pravni prednik tožencev potrdila podpisoval dopoldne, nato je to izjavo popravila, da se je to dogajalo popoldne ali zvečer, ko pa pravni prednik toženca ni bil več trezen. Zato bi bilo potrebno ugotoviti ali so podpisi, če so njegovi podpisi, tudi izraz njegove prave volje. Še v tožbi vloženi leta 2002 je tožnica uveljavljala zahtevek za nepremično vl. št. 101 k.o. ..., kar kaže na dejstvo, da še niti takrat ni vedela za odtujitev te nepremičnine. Njena izjava, da je za to dejstvo izvedela že leta 1998 in zato prenehala plačevati obroke kupnine, je tako neresnična. Način odtujitve nepremičnine vl. št. 101 k.o ... je bila daritev in ne prodaja in je nerazumljivo, da je sodišče poklonilo vero izpovedi tožnice. Tudi sodišče piše, da je pravni prednik tožencev nepremičnino dvakrat prodal, torej je sodba v tem delu pomanjkljiva, razlogi so si v nasprotju z vsebino listin. Pogodba je bila sklenjena 19.6.1990, od takrat dalje je imela tožnica pravico zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnica je to svojo pravico uveljavljala šele 12 let po sklenitvi pogodbe, zato je njen zahtevek zastaran. Sodba je nerazumljiva tudi glede priznanih stroškov tožnici. Iz obrazložitve je zaključiti, da so ti stroški 2.249,97 EUR, v izreku pa sodišče tožnici prisodi kar 4.382,00 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravna prednika pravdnih strank sta dne 19.6.1990 sklenila pogodbo, ki sta jo imenovala predpogodba, v njej pa sta dogovorila obveznost pravnega prednika tožnice - plačilo kupnine in obveznost pravnega prednika tožencev - izročiti vse nepremičnine, ki jih je ta podedoval, v last pravnemu predniku tožnice, v posest pa po polovici izplačanega zneska kupnine oziroma funkcionalno zemljišče takoj. Dogovorjeno je še bilo, da se bo kupnina odplačevala v določenih obrokih, do izplačila celotnega dogovorjenega zneska (pogodba - priloga A2). Glede na navedene bistvene sestavine obravnavane pogodbe je pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da gre za prodajno pogodbo po 454. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah - 26. člen ZOR) in ne za (prodajno) predpogodbo po 45. členu ZOR, s katero pogodbeni stranki zgolj prevzameta obveznost kasneje skleniti drugo, glavno pogodbo.

S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo nepremičnino, ki je predmet pogodbe, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico na tej nepremičnini, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (1. odstavek 454. člena ZOR). Prodajalčeva dolžnost torej je, da prenese na kupca lastninsko pravico na nepremičnini - da poda izjavo, da dovoljuje zemljiškoknjižni prenos. Zapis te izjave je lahko obsežen bodisi že v listini, ki vsebuje zapis zavezovalnega pravnega posla, torej v prodajni pogodbi, bodisi v posebni listini. Če je vsebovan v posebni listini, to seveda ne pomeni neveljavnosti zavezovalnega pravnega posla - prodajne pogodbe. V konkretnem primeru te izjave prodajna pogodba z dne 19.6.1990 ne vsebuje, kar, kot rečeno, ne pomeni njene neveljavnosti. Tožnica je torej s sklenitvijo prodajne pogodbe pridobila pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, zato ima pravico prodajalca oziroma njegove pravne naslednike (zemljiškoknjižne lastnike), tožiti na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je pravni prednik tožencev, pokojni A. G., podpisal vsa potrdila o prejetih obrokih kupnine in da je denar tudi prejel, je dovolj prepričljiva, da jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Upoštevaje specifičnost podpisov pokojnega A. G., ko je bilo ugotovljeno "da je konstanta njegovega pisanja v bistvu spremenljivka" (glej 2. odstavek stran 5 in 1. odstavek stran 6 sodbe) in dejstvo, da izvedenec tudi ni našel sledi kemijskih ali fizikalnih lastnosti sredstev, ki bi bila lahko uporabljena za ponaredbo, pa tudi ne indicev, da bi šlo za prostoročno ponaredbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri potrdilih (in pri pogodbi) ni prišlo do ponarejanja podpisa pokojnega A. G.. To je ugotovilo s stopnjo gotovosti (in ne le verjetnosti), zadostovala pa bi tudi stopnja prepričanja, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, nedvomno izkazana. Pristnost potrdil (pobotnic) ustvarja domnevo, da je dolg plačan, da sta pravni prednik tožnice oziroma tožnica obroke kupnine redno plačevala (321. člen ZOR). Toženca bi takšno domnevo lahko izpodbila, kar pa jima, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne glede na pritožbene navedbe v zvezi z razhajanji v izpovedbi tožnice, kdaj je običajno obroke plačevala in ne glede na to, kdaj je izvedela za prodajo nepremičnine vl. št. 101 k.o. ..., ni uspelo (glej 2. odstavek stran 7 sodbe). Za odločitev tudi ni bistveno, ali je pokojni A. G. nepremičnino vl. št. 101 k.o. ... dvakrat prodal ali pa enkrat prodal (pravnemu predniku tožnice), drugič pa podaril (M. E.).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor zastaranja. Prodajna pogodba je vzajemna, izpolnitev ene stranke je odvisna od izpolnitve druge stranke. Zato lahko stranka toži drugo stranko, naj izvrši svojo obveznost (v konkretnem primeru izstavi zemljiškoknjižno listino) samo, če obenem izvrši tudi svojo zapadlo obveznost (v konkretnem primeru plača kupnino). Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot začetek zastaralnega roka, štelo plačilo zadnjega obroka kupnine.

Utemeljena pa je pritožba glede plačila stroškov postopka. V tem delu je sodišče prve stopnje napravilo očitno računsko pomoto. Upoštevaje stroške, ki jih je priznalo tožnici in takso za tožbo in sodbo, ima pritožba prav, da tožnici pripada 2.249,97 EUR oziroma 2.250,00 EUR in ne 4.382,00 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v točki II/3 izreka (izrek o stroških) ustrezno spremenilo. Sprememba se nanaša na oba toženca, glede na to, da sta v tej pravdi nujna sospornika (196. člen ZPP). Odločitev o spremembi temelji na določbi 4. odstavka 358. člena ZPP, odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi ostalega dela sodbe, pa na določbi 353. člena ZPP.

Ker je pritožnik uspel le z manjšim delom svoje pritožbe, ki se nanaša na stransko terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).