Jedro

Če stranka ne ugovarja ugotovljeni vrednosti kapitala, ne more uspeti z ugovorom, da ni dosegla dobička.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 3.7.1992 je bil tožniku odmerjen davek od dobička iz kapitala, ki ga je dosegel s prodajo osebnega avtomobila. V odločbi se navaja, da je avto kupil 20.10.1991 za 110.000,00 SIT in ga dne 21.4.1992 prodal za isti znesek. Davčni organ pa je v odmernem postopku ugotovil, da je znašala prometna vrednost avtomobila 323.000,00 SIT. Upoštevajoč določbo 53. člena zakona o dohodnini je davčni organ tožniku odmeril 23.500,00 SIT davka.

Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, vendar je Republiška uprava za javne prihodke z odločbo z dne 2.11.1992 pritožbo zavrnila, ker da je iz uradnega zaznamka odmernega organa z dne 21.4.1992 razvidno, da je tožnik soglašal z ugotovljeno prometno vrednostjo in ni zahteval cenitve vozila.

Tožnik je 14.1.1993 vložil tožbo zoper odločbo drugostopnega organa, v kateri navaja, da sta mu avto kupila hčerka in zet, da je s kupnino kupil manjši avto, razliko kupnine pa potrošil za nujne izdatke in da mu ni ostala nobena dohodnina, zato bi moral davek plačati iz pokojnine, ki pa znaša le 25.000,00 SIT.

Po določbi 52. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - ZDOH) je zavezanec davka od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček tudi s prodajo premičnih predmetov, katerih posamična vrednost presega povprečno letno plačo zaposlenih v Republiki Sloveniji v letu pred letom, v katerem se premoženje prodaja, če med pridobitvijo premoženja in prodajo še ni preteklo dve leti. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik kupil avto 20.10.1991, prodal pa ga je 21.4.1992, torej pred potekom dveh let. V odmernem postopku je bila ugotovljena vrednost predmetnega avtomobila v znesku 323.000,00 SIT, povprečna plača zaposlenih v Republiki Sloveniji pa je v letu 1991 znašala 201.876,00 SIT (poročilo zavoda za statistiko, Uradni list RS, št. 8/92). Torej je tožnik glede na citirano zakonsko določbo zavezan plačati davek od dobička iz kapitala. Tožnik je sicer v upravnem postopku navajal, da je avto prodal po isti ceni kot ga je kupil, to je za 110.000,00 SIT. Davčni odmerni organ pa je v odmernem postopku ugotovil, da taka prodajna cena ni ustrezna ceni kapitala (avtomobila), ki bi se dala doseči v prostem prometu v času prodaje, zato je sam ugotovil vrednost kapitala na 323.000,00 SIT. Drugi odstavek 53. člena zakona o dohodnini namreč določa, da če prodajna cena kapitala ni ustrezna ceni kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času prodaje, se za ugotavljanje osnove za davek upošteva kot prodajna cena v odmernem postopku, ugotovljena vrednost kapitala.

Tožnik tako ugotovljeni vrednosti avtomobila v času prodaje izrecno ne ugovarja, ne trdi, da avto ni bil toliko vreden oziroma, da ga za tako ceno ne bi uspel prodati. Tožnik tudi ne oporeka pravilnosti izračuna davka od dobička iz kapitala, dejansko le zatrjuje, da ni dosegel nobenega dobička in da bo davek moral plačati iz pokojnine, ki je minimalna. Ti ugovori tožnika pa niso takega značaja, da bi sodišče na podlagi njih podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku.

Sodišče ugotavlja, da so vsa odločujoča dejstva v upravnem postopku pravilno ugotovljena in da je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Izpodbijana odločba tožene stranke je zato zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.