Jedro

Sodišče prve stopnje res ni navedlo, v katerem zavodu bo obsojeni prestajal zaporno kazen, vendar je v točki 9 obrazložitve določno pojasnilo, da se bo zaporna kazen v obsegu še neprestane kazni, izrečene na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodbe nemškega sodišča, v Republiki Sloveniji izvršila po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), pri čemer sodišče prve stopnje ni prezrlo določbe tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, po kateri domače sodišče, če prevzame izvršitev tuje sodbe, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečen s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141 člena ZSKZDČEU-1, ki pa v danem primeru nista podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sodba Deželnega sodišča Bonn, 24 KLs-920 Js 187/19-1/19 s 6. 6. 2019, ki je postala pravnomočna 6. 8. 2019, zoper obsojenega A. A., s katero je bil spoznan za krivega nedovoljenega uvoza drog v nemajhni količini skupaj s pomočjo pri nedovoljeni trgovini z drogami v nemajhni količini ter posedovanjem drog v nemajhni količini po 1. in 3. točki 3. členu, 2. točki prvega odstavka 29. a člena, 4. točki prvega odstavka 30. člena Zakona o drogah (BtMG), 27. in 52. člena Kazenskega zakonika (StGB) in s katero mu je bila izrečena kazen pet let zapora, pri čemer se mu v izrečeno kazen všteva čas odvzema prostosti od 12. 12. 2019 dalje ter že prestano zaporno kazen, prizna.

2. Zoper sklep so pritožbo vložili obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP iz razloga po 11. točki prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, iz razloga po prvem odstavku 373. člena ZKP, kršitev 19., 21., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da priznanje sodbe Deželnega sodišča Bonn zavrne oziroma prvostopenjski sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep ne vsebuje obveznih sestavin, kot so določene za sklep o priznanju oziroma zavrnitvi tuje odločbe v drugem odstavku 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU), saj ne vsebuje podatka o vrsti, trajanju in načinu izvršitve kazenske sankcije, prav tako tudi ne podatka, kje oziroma v katerem zavodu naj bi obsojenec v Republiki Sloveniji prestajal preostanek zaporne kazni, ni utemeljen.

5. V drugem odstavku 139. člena ZSKZDČEU-1 so določene obvezne sestavine sklepa o priznanju tuje odločbe ali o zavrnitvi priznanja. Izpodbijani sklep po presoji pritožbenega sodišča vsebuje vse podatke iz drugega odstavka 139. člena ZSKZDČEU. Sodišče prve stopnje res ni navedlo v katerem zavodu bo obsojeni prestajal zaporno kazen, vendar je v točki 9 obrazložitve določeno pojasnilo, da se bo zaporna kazen v obsegu še neprestane kazni, izrečene na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodbe nemškega sodišča, v Republiki Sloveniji izvršila po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), pri čemer sodišče prve stopnje ni prezrlo določbe tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, po kateri domače sodišče, če prevzame izvršitev tuje sodbe, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1, ki pa v danem primeru nista podana. Glede na pojasnjeno, zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. in 23. člena Ustave RS ni podana.

6. Sodišče druge stopnje pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep ne vsebuje „drugih podatkov“, ki so potrebni, da bi se izvršitev lahko opravila, ne more pojasniti, saj je v celoti neobrazložena, ker pritožniki ne povedo, kateri so tisti „drugi podatki“, ki naj bi v sklepu izostali.

7. Pritožniki nasprotujejo razlogom izpodbijanega sklepa z navedbo, da je obsojeni v zavodu za prestajanje zaporne kazni v Republiki Nemčiji zaposlen, spoštuje pravila, ne povzroča težav, s čimer si je prislužil možnost dela oziroma zaposlitve in rednih izhodov, kar vse pripomore k nadaljnji resocializaciji. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je v tem delu pritožba dokazno nepodprta. Sicer pa je takšno obnašanje obsojenca, kot ga prikazujejo pritožniki, tudi sicer družbeno pričakovano vedenje obsojenca.

8. Očitek pritožnikov, da je bil obsojenec v Republiki Nemčiji v maju 2022 upravičen do pogojnega odpusta, v Republiki Sloveniji pa bo obsojeni kazen moral prestati do konca oziroma mu predčasni odpust v Republiki Sloveniji ni zagotovljen, s čimer prepoznavajo poseg v njegove ustavne pravice iz 19. in 21. člena Ustave RS, sodišče druge stopnje ocenjuje kot neutemeljen. Kot je že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa razumno pojasnilo, sme biti obsojenec po določbi prvega odstavka 88. člena KZ-1, ob pogojih iz petega odstavka 88. člena KZ-1 odpuščen s prestajanja, ko je prestal polovico kazni zapora. Glede na pojasnjeno, sodišče druge stopnje ne vidi ovir, da obsojenec ob izpolnjevanju pogojev, navedenih v prvem in petem odstavku 88. člena KZ-1, ne bi mogel biti predčasno odpuščen s prestajanja kazni.

9. Glede na pojasnjeno je bilo pritožbo zagovornikov obsojenega zavrniti kot neutemeljeno.

10. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga izkazujejo podatki spisa, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.