Jedro

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo.

Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatvah tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ne nastane zastavna pravica tožene stranke. Tožeča stranka namreč ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 14.800,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 dalje (I. točka izreka) ter pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.283,73 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti posojene zneske. Odločilo je, da niso izpolnjeni pogoji za pobot, ker v pobot uveljavljana terjatev tožeče stranke v višini 64.958,94 EUR še ni zapadla v plačilo, saj predstavlja navadno terjatev na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava.

**_Pritožba tožene stranke in odgovor nanjo_**

2. Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pravočasno pritožila tožena stranka. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da njena v pobot uveljavljana terjatev predstavlja navadno terjatev na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke, tako da ugotovi obstoj njene terjatve do tožeče stranke na dan 19. 7. 2020 v višini 64.98,94 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2020 dalje ter le-to pobota z vtoževano terjatvijo tožeče stranke v višini glavnice 14.800,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od 1. 1. 2020 dalje do plačila oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

_**Odločitev o pritožbi**_

4. Pritožba ni utemeljena.

**_Splošno_**

5. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala vračilo nevrnjenega dela posojil na podlagi sklenjenih posojilnih pogodb 000-2/2017 (A2) in 000-5/2017 (A3) s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vračila posojila v plačilo do 31. 12. 2019 v skupni višini 14.800,19 EUR ter zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2020 dalje do plačila. Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke nasprotovala (zanikala je obstoj dolžniško upniškega razmerja; trdila je, da posojilnih pogodb ni podpisala pooblaščena oseba). Podredno je proti zahtevku tožeče stranke uveljavljala pobotni ugovor, pri čemer je v pobot uveljavljala svojo terjatev v višini 64.958,94 EUR. Trdila je, da je na podlagi sklenjenih pogodb o odstopu terjatev imetnica zavarovane terjatve do tožeče stranke, ki izhaja iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 15. 6. 2018 (B7).

6. Pritožbeno sodišče je po preučitvi zadeve ocenilo, da bi bilo mogoče pri odločitvi treba uporabiti določilo prvega odstavka 164. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 351. člena ZPP pravdni stranki pozvalo, da se opredelita do navedene možnosti. Na poziv sta se odzvali obe pravdni stranki.

_**Oris pravno odločilnega dejanskega stanja**_

7. Tožeča stranka je 15. 6. 2018 sklenila Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij,1 s katero se je v točki 3.5. zavezala, da bo plačala obveznost glavnega dolžnika družbe A., d. o. o. posojilodajalcu B. B. kot solidarni porok. V točki 3.6. je tožeča stranka za zavarovanje svoje obveznosti za vračilo posojila zastavila svoje obstoječe in bodoče terjatve do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o zagotavljanju podpore kot zagotovljeni odkup električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije (ZO-OVE) v proizvodni napravi Mala sončna elektrarna MFE ... SG, moč 296,40 kW, št. CP/22/2013 z dne 31. 1. 2013 (Pogodba o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG). Tožeča stranka je posojilodajalcu v Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij zagotovila enak vrstni red kot ga imata na podlagi Pogodbe o zastavi terjatev z dne 14. 11. 2016 upnika D. D. s. p. in E. E., to je drugi vrstni red.

8. Posojilodajalec B. B. je s Pogodbo o prodaji in odstopu terjatve z dne 4. 3. 2020 terjatev, ki jo je imel na podlagi Pogodbe o medsebojnih razmerjih do družbe A., d. o. o. z vsemi zavarovanji prenesel na E. E. Slednji pa je navedeno terjatev z vsemi zavarovanji s Pogodbo o odplačnem odstopu terjatve z dne 13. 12. 2021 (B13) prenesel na toženo stranko. Tožeča stranka je bila o prenosu terjatve na toženo stranko obveščena na naroku za glavno obravnavo 13. 12. 2021. 9. Nad tožečo stranko je bil 18. 6. 2020 začet postopek prisilne poravnave (St 000/2020). Prisilna poravnava je bila potrjena s sklepom z dne 16. 4. 2021. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen 2. 7. 2021. Prisilna poravnava je bila potrjena pod naslednjimi pogoji: delež plačila upnikom je 36 odstotkov, rok za plačilo je šest let od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (2. 7. 2027), terjatve upnikov se v obdobju od 18. 6. 2020 do poteka roka za plačilo ne obrestujejo.

**_K odločitvi o tožbenem zahtevku tožeče stranke_**

10. Tožena stranka odločitvi sodišča prve stopnje o obstoju in utemeljenosti terjatve tožeče stranke v pritožbi ni nasprotovala. Zato je pritožbeno sodišče to odločitev sodišča prve stopnje (I. točka izreka izpodbijane sodbe) preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa (350. člen ZPP), pri čemer ni zaznalo nobenih kršitev.

**_K odločitvi o (ne)utemeljenosti pobotnega ugovora_** _O v pobot uveljavljani terjatvi_

11. Tožeča stranka se je v Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 15. 6. 2018 (B7) zavezala, da bo kot solidarni porok posojilodajalcu plačala obveznost glavnega dolžnika (A., d. o. o.).2 Glavni dolžnik svojih obveznosti iz posojilne pogodbe od 1. 1. 2020 dalje ni več izpolnjeval. V skladu z določilom 1012. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil. Tožena stranka tako v tem postopku v pobot uveljavljala „samostojno“ terjatev, ki jo ima do tožeče stranke iz naslova solidarnega poroštva za plačilo dolga glavnega dolžnika po Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij. Tožena stranka je trdila, da je njena terjatev do glavnega dolžnika na dan 19. 7. 2020 znašala 64.958,94 EUR ter da je bila višina njene terjatve do glavnega dolžnika enaka tudi na dan začetka postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko (18. 6. 2020).

_O pobotnem ugovoru_

12. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen OZ).

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka na dan začetka postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko (18. 6. 2020) ni bila imetnica terjatve do tožeče stranke iz naslova solidarnega poroštva, ki jo v tem postopku uveljavlja v pobot. Ob začetku postopka prisilne poravnave je bil imetnik terjatve iz naslova solidarnega poroštva do tožeče stranke pravni prednik tožeče stranke E. E. Tožeča stranka je postala imetnica zadevne terjatve šele na podlagi Pogodbe o odplačnem odstopu terjatve z dne 13. 12. 2021 (B13). To okoliščino je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tudi tožena stranka (primerjaj vlogo tožene stranke z dne 7. 1. 2022, red. št. 31). Torej je bil pogoj vzajemnosti terjatev izpolnjen šele 13. 12. 2021. Glede na navedeno bi tako do pobota terjatev lahko prišlo najprej 13. 12. 2021, če so bili ob tem izpolnjeni tudi vsi ostali, v 311. členu OZ, predpisani pogoji za pobot (zapadlost in istovrstnost terjatev).

14. Glede na navedeno je za odločitev v tem postopku bistveno, kdaj je terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova solidarnega poroštva zapadla v plačilo. Ker se je nad tožečo stranko 18. 6. 2020 začel postopek prisilne poravnave je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za presojo zapadlosti terjatve tožene stranke do tožeče stranke bistveno, ali je bila terjatev tožene stranke (oziroma njenega pravnega prednika) iz naslova solidarnega poroštva do tožeče stranke ob začetku postopka prisilne poravnave navadna ali zavarovana terjatev. Od te okoliščine je namreč odvisno ali je v pobot uveljavljana terjatev že zapadla v plačilo.

15. Pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave nastanejo za vse terjatve upnikov do insolventnega dolžnika,3 ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, razen za zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice (prvi in drugi odstavek 160. člena ZFPPIPP). Potrjena prisilna poravnava pa učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku 212. člena4 ali v 213. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP). V skladu z določilom prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za: 1. zavarovane terjatve, 2. prednostne terjatve in 3. izločitvene pravice. S pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave tako preneha upnikova pravica v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, uveljavljati plačilo zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, ter obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi (tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP).

16. Upoštevajoč navedena določila ZFPPIPP tako začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. V tem primeru šele v šestih letih po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (2. 7. 2027). Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Na zavarovane terjatve namreč začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave ne vplivata.5 Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo.

_K odločitvi o (ne)obstoju zavarovanje terjatve tožene stranke_ _Splošno_

17. V skladu z določilom tretjega odstavka 20. člena ZFPPIPP je zavarovana terjatev terjatev upnika, ki je zavarovana z ločitveno pravico. Ločitvena pravica je pravica upnika, do poplačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred poplačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Ali je terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot zavarovana ali navadna, je treba presojati v trenutku začetka postopka prisilne poravnave, ko je s to terjatvijo še razpolagal pravni prednik tožene stranke. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so s prenosom terjatve iz pravnega prednika na toženo stranko nanjo prešla tudi vsa obstoječa zavarovanja. Pravno odločilno vprašanje torej je, ali je glede na značilnosti pravnih institutov zavarovanja in časovnega sosledja njihovega nastanka tožena stranka oziroma njen pravni prednik na premoženju tožeče stranke pridobila ločitveno pravico.

_O (ne)obstoju zavarovanja zaradi solidarnega poroštva_

18. Kot je bilo že pojasnjeno (glej točko 11 te obrazložitve) se je tožeča stranka kot solidarni porok s sklenitvijo Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij zavezala plačati terjatev tožene stranke oziroma njenih pravnih prednikov do glavnega dolžnika družbe A., d. o. o., če slednji ne bo izpolnil svojih obveznosti. Iz navedenega izhaja, da je s solidarnim poroštvom kvečjemu zavarovana terjatev tožene stranke do glavnega dolžnika iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ne pa terjatev tožene stranke do solidarnega poroka, kot to v pritožbi zmotno trdi tožena stranka.6 V tem postopku namreč tožena stranka ne uveljavlja v pobot terjatve iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih v razmerju do glavnega dolžnika. V pobot uveljavlja plačilo svoje terjatve do glavnega dolžnika od solidarnega poroka (tožeče stranke) iz naslova poroštvene zaveze tožeče stranke dane v Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij. Terjatev, ki jo uveljavlja tožena stranka v pobot tako prestavlja samostojno terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova solidarnega poroštva. Tožena stranka zaradi poroštvene zaveze tožeče stranke kot takšne, ni pridobila nobene pravice do prednostnega poplačila svoje terjatve iz premoženja tožeče stranke. Povedano drugače, tožena stranka zaradi poroštvene zaveze tožeče stranke za poplačilo dolga glavnega dolžnika, ni pridobila ločitvene pravice na nobenem premoženju tožeče stranke. Glede na navedeno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je njena terjatev do tožeče stranke zavarovana zaradi obstoja solidarnega poroštva, tudi iz tega razloga, zmotna.

_O vplivu prerekanja ločitvene pravice s strani upraviteljice v postopku prisilne poravnave na presojo o obstoju zavarovanja terjatve_

19. Okoliščina, da je pravni prednik tožene stranke terjatev iz naslova solidarnega poroštva prijavil v postopek prisilne poravnave kot zavarovano terjatev, še ne pomeni, da je terjatev dejansko bila zavarovana z ločitveno pravico na terjatvah tožeče stranka do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG. Kot takšno jo je ocenil pravni prednik tožene stranke. Stečajno sodišče te terjatve zato ni preizkusilo: ni ugotavljajo njene verjetnosti in niti ni preizkušalo ali obstaja ločitvena pravica ali ne, kot to pravilno v pritožbi poudarja tožena stranka. O obstoju ločitvene pravice tožene stranke na obstoječih in bodočih terjatvah tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, tako ni bilo pravnomočno odločeno s sklepom stečajnega sodišča. Zato tudi prerekanje prijavljene ločitvene pravice v postopku prisilne poravnave s strani stečajne upraviteljice nima učinkov, ki jih je temu dejanju pripisalo sodišče prve stopnje – neobstoj ločitvene pravice.7 Ne glede na navedeno, pa je odločitev sodišče prve stopnje, da je terjatev tožene stranke navadna terjatev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pravilna.

_O (ne)obstoju zavarovanja zaradi zastave terjatev_

20. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje nadalje trdila, da ima na podlagi sklenjene Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij in prenosov terjatev in zavarovanj iz te pogodbe na obstoječih in bodočih terjatvah tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, ločitveno pravico. Njene trditve o pravnem institutu, ki naj bi bil podlaga za nastanek ločitvene pravice na terjatvah do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, so nekonsistentne. Enkrat je trdila, da je ločitveno pravico pridobila na podlagi zastave obstoječih in bodočih terjatev tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, drugič pa, da je ločitveno pravico pridobila na podlagi odstopa teh istih obstoječih in bodočih terjatev v zavarovanje. Razlogov, zakaj bi bilo na podlagi točke 3.6. Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij treba uporabiti prvi ali drugi pravni institut, ni zatrjevala. Ta nekonsistentnost se pojavlja tudi v trditvah tožeče stranke in v razlogih sodbe. Ker sta zastavna pravica na obstoječih in bodočih terjatev in odstop obstoječih in bodočih terjatev v zavarovanje dva različna pravna instituta, ki imata različne pravne učinke, je pritožbeno sodišče najprej ugotavljalo, kaj so se pogodbene stranke glede zavarovanja terjatve solidarnega poroka dogovorile v Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij.

21. Iz točke 3.6. Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih jasno in nedvoumno izhaja, da je tožeča stranka za zavarovanje svoje terjatve iz naslova solidarnega poroštva posojilodajalcu zastavila svoje obstoječe in bodoče terjatve do družbe C., d. o. o. na podlagi Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG.8 To besedilo Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij je jasno in ne potrebuje nobene razlage (_in claris non fit interpretatio_). Zato se uporablja tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ).9 Pritožbeno sodišče je tako štelo, da je tožena stranka, ne glede na njeno nekonsistentno navajanje vrste pravnega instituta, ki naj bi predstavljal podlago za pridobitev ločitvene pravice, zatrjevala, da je ločitveno pravico na obstoječih in bodočih terjatvah tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izvirajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, pridobila na podlagi zastave navedenih terjatev na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij.

22. Tožeča stranka je trditvam tožene stranke, da je njena terjatev zavarovana, nasprotovala. Trdila je, da je s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. 000/0003230-00 z dne 15. 9. 2016 (Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje), ki je bila potrjena in spojena z notarskim zapisom SV 1358/2016, vse obstoječe in bodoče terjatve do družbe C., d. o. o., ki med drugim izhajajo tudi iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, odstopila v zavarovanje Banki X. d. d. za zavarovanje kredita po Kreditni pogodbi št. 000/0003230-00 z dne 15. 9. 2016 v višini 3.450.000,00 EUR. Tožeča stranka je nadalje trdila, da je Banka X., d. d. terjatve iz navedene pogodbe in njihova zavarovanja prenesla na družbo F. d. o. o. Med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedena dejstva niso bila sporna. Prav tako med pravdnima strankama ni bila sporna veljavnost Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje in niti dejstvi, da ima Banka X. d. d. oziroma sedaj F. d. o. o. prvi vrstni red zavarovanja na vseh obstoječih in bodočih terjatev tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, ter da se navedeno zavarovanje izvršuje. Sporno med pravdnima strankama pa je bilo, ali je tožena stranka na obstoječih in bodočih terjatvah tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG zaradi predhodno veljavno sklenjene pogodbe o odstopu teh istih terjatev v zavarovanje na podlagi kasnejše zastave teh terjatev v Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij sploh pridobila ločitveno pravico.

23. Tožeča stranka je v tem primeru za zavarovanje svoje obveznosti iz naslova solidarnega poroštva na podlagi določil Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij zastavila svoje obstoječe in bodoče terjatve do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). SPZ v 129. členu določa, da je mogoča tudi zastava bodočih terjatev. Za ustanovitev zastavne pravice na terjatvah se zahteva: (1) veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustanovitve zastavne pravice, (2) sporazum o ustanovitvi zastavne pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa SPZ, ter (3) razpolagalna sposobnost zastavitelja.10 V primeru zastave bodočih terjatev zastavitev učinkuje le, če je zastavitelj naknadno pridobil razpolagalno sposobnost glede teh terjatev.

24. Obstoj veljavnega pravna posla, iz katerega izhaja obveznost ustanovitve zastavne pravice, in sama ustanovitev zastavne pravice (obvestilo dolžniku) pred začetkom postopka prisilne poravnave, med pravdnima strankama nista bila sporna. Ne glede na navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v tem primeru ni pridobila ločitvene pravice, ker tožeča stranka ob nastanku terjatev do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, ni imela pravice razpolaganja s temi terjatvami v korist tožene stranke. Pravica razpolaganja tožeče stranke z obstoječimi in bodočimi terjatvami do družbe C., d. o. o., ki so izhajale iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, je bila namreč že pred sklenitvijo Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij omejena zaradi predhodnega odstopa teh istih terjatev v zavarovanje drugemu. Kot je bilo že pojasnjeno med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je na terjatvah tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki so izhajale iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG imela prvi vrstni red Banka X. d. d. oziroma sedaj F. d. o. o. Glede na navedeno se je tako ob nastanku terjatev do družbe C., d. o. o. najprej „aktiviralo“ zavarovanje v okviru prvega vrstnega reda.

25. Odstop terjatev v zavarovanje (fiduciarna cesija) je oblika zavarovanja terjatev, pri kateri odstopnik odstopi terjatev prevzemniku. Če ni drugače dogovorjeno se šteje, da je pridobitelj pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve (prvi odstavek 207. člen SPZ). Če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana, se lahko pridobitelj poplača iz odstopljene terjatve. Morebitni presežek mora izročiti odstopniku (208. člena SPZ). Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja odstopnika v premoženje prevzemnika kot upnika. Posledično (po odstopu terjatve v zavarovanje) je dolžnik zavezan samo novemu upniku. Pravna vez med dolžnikom in starim upnikom je pretrgana in se lahko vzpostavi samo s povratno cesijo.11 Iz navedenega jasno izhaja, da odstopnik terjatve po njenem odstopu v zavarovanje, do izpolnitve razveznega pogoja (plačila zavarovane terjatve) glede odstopljene terjatve nima razpolagalne sposobnosti.

26. Smiselno enaki učinki nastanejo tudi pri odstopu bodočih terjatev v zavarovanje (globalna fiduciarna cesija oziroma vnaprejšnja anticipirana cesija). Pri odstopu bodočih terjatev v zavarovanje gre za vnaprej sklenjen sporazum o odstopu terjatev v zavarovanje kot zavezovalnem in razpolagalnem poslu. Zavezovalni pravni posel je sklenjen z vsemi obligacijskopravnimi učinki še pred nastankom terjatve in pridobi učinke že, ko je sklenjen. Kasneje pa nastopijo učinki prenosa terjatev. Tako je mogoče o anticipiranju govoriti le v zvezi z odstopom terjatev v zavarovanje kot razpolagalnim pravnim poslom. Gre za to, da se sklene vnaprejšnji odstop terjatve v zavarovanje, ko terjatev še ne obstaja. Dokler terjatev še ni nastala, odstopnik nima razpolagalnega upravičenja, da bi jo prenašal na tretjega. Nima torej terjatve in s tem tudi ne imetništva nad terjatvijo. Ker odstopnik ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, je razumljivo, da s sklepanjem zavezovalnega pravnega posla pri odstopu bodočih terjatev v zavarovanje še ne pride do prenosa terjatve. Za kasnejše učinke prenosa terjatve pa zadostuje predhodna sklenitev zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Ko terjatev nastane, nastopijo učinki prenosa terjatve.12 Učinki odstopa bodočih terjatev v zavarovanje in s tem ustanovitev zavarovanja za prevzemnika nastopijo z nastankom terjatve samodejno, zato dolžnik (odstopnik) ne opravi nobenega dodatnega pravnega dejanja, ko nastane terjatev.13 Pravni posel pri odstopu bodočih terjatev v zavarovanje vsebuje zavezo po povratnem prenosu prenesene terjatve, če njen odstopnik poravna zavarovano terjatev, ki jo ima do prevzemnika.

27. Upoštevajoč pojasnjeno sicer drži pravno stališče tožene stranke, da terjatev ob nastanku najprej za trenutek zastane v premoženju tožeče stranke (zaradi derivativne narave prehoda terjatve iz odstopnika na prevzemnika),14 vendar pa tožena stranka spregleda, da je bilo njeno zavarovanje šele drugo v vrsti. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, te najprej za t. i. _„juridično sekundo_“ zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatvah tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG, ne nastane zastavna pravica tožene stranke. Tožeča stranka namreč ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sama (_nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet)_. Z nastopom učinkov globalne fiduciarne cesije so namreč navedene terjatve prenesene v sfero družbe F. d. o. o. Ker je bila Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje sklenjena in se je začela izvrševati že pred sklenitvijo Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, upoštevajoč vse pojasnjeno ob sklenitvi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij tudi niso obstajale terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., s katerimi bi tožeča stranka lahko razpolagala in na njih ustanovila zastavno pravico.

28. Zmotno je stališče tožene stranke, da se razvezni pogoj za vračilo presežkov vsake odstopljene terjatve izpolni že ob zapadlosti vsakokratnega obroka in ne šele ob zapadlosti celotnega kredita. Iz 2. člena Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje jasno izhaja, da je tožeča stranka kot odstopnik za zavarovanje terjatve po kreditni pogodbi prevzemniku odstopila v zavarovanje vse terjatve, ki jih ima do svojega kupca C., d. o. o. oziroma jih bo do njega pridobila med drugim tudi na podlagi Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG sklenjeni med tožečo stranko oz. njenim pravnim prednikom in družbo C., d. o. o. v času trajanja kreditnega razmerja po kreditni pogodbi. Iz navedenega določila jasno in nedvoumno izhaja, da je tožeča stranka z navedeno pogodbo Banki Sparkasse d. d. odstopila vse svoje terjatve do družbe C. d. o. o., ki izhajajo med drugim tudi iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG za čas trajanja kreditnega razmerja brez kakršnihkoli omejitev. Iz navedenega pogodbenega določila namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka svojemu upniku odstopila svoje terjatve do družbe C., d. o. o. le do določene vrednosti, ali da bi se vrednost odstopljenih terjatev med trajanjem kreditnega razmerja kakorkoli prilagajala dejanski višini obstoječih obveznosti tožeče stranke do svojega upnika. Takšna razlaga ne izhaja niti iz določila 6. člena Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje, na katerega se sklicuje tožena stranka.

29. Pogodbeni stranki sta se v 6. členu Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje dogovorili, da ima prevzemnik pravico s to pogodbo odstopljene terjatve izterjati ob njihovi zapadlosti in jih uporabiti za poplačilo svojih zapadlih in neporavnanih terjatev po kreditni pogodbi iz 1. člena te pogodbe, morebitni presežek pa izročiti odstopniku. To pogodbeno določilo v bistvu povzema določilo 208. člena SPZ, iz katerega izhaja, da če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana, se lahko cesionar poplača iz odstopljene terjatve, pri čemer mora morebitni presežek izročiti cedentu. Iz navedenega določila Pogodbe o odstopu terjatev tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da bi bil upnik v primeru, da bi mesečna terjatev, ki mu je bila odstopljena v zavarovanje, presegala mesečni obrok odstopnika po kreditni pogodbi, presežek dolžan vrniti odstopniku. Takšna razlaga tožene stranke je v nasprotju z namenom odstopa terjatev v zavarovanje. Zato, le na podlagi pogodbenega določila, ki je povzeto po zakonskem določilu, ni mogoče zaključiti, da bi ob zapadlosti vsakomesečnega obroka glede presežka nastopil razvezni pogoj. Pritožbeno sodišče se dodaja, da je zmotno pritožbeno stališče tožene stranke, da prevzemnik na podlagi odstopa terjatev v zavarovanje nima pravice kopičiti odstopljenih terjatev. Prevzemnik namreč to pravico ima vse do zapadlosti celotne obveznosti dolžnika (če se pogodbene stranke izrecno in jasno ne dogovorijo drugače), tudi če odstopnik redno in pravočasno izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti do upnika. To je tudi bistvo odstopa terjatev v zavarovanje. Pravica da se poplača iz nakopičenih terjatev pa nastopi šele, če odstopnik oziroma dolžnik svojih obveznosti po pogodbi ob zapadlosti ne izpolni.

30. Tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi očitki, da je terjatev upnika po kreditni pogodbi prezavarovana in da bi takšen sporazum lahko negativno vplival na poslovanje dolžnika in njegovo plačilno sposobnost. Pri odstopu bodočih terjatev v zavarovanje običajno nastane prezavarovanje terjatve upnika do dolžnika, zato sam zatrjevani obstoj prezavarovanja terjatev upnika ni nič neobičajnega. To se v praksi praviloma rešuje z določitvijo zneska do katerega se terjatve odstopajo v zavarovanje. Kot pa je že pojasnjeno v tem primeru takšna omejitev ni bila dogovorjena. Kakšen sporazum sklene dolžnik in kako ta vpliva na njegovo poslovanje in plačilno sposobnost ni predmet tega postopka. To predstavlja poslovno odločitev dolžnika in je zato v celoti v njegovi sferi.

31. Ker se prenos terjatev tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG v zavarovanje po Pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje nadaljuje tudi po začetku postopka prisilne poravnave15 ima tožena stranka do tožeče stranke le obligacijski zahtevek na plačilo dolga glavnega dolžnika.

32. Iz vsega pojasnjenega tako izhaja, da tožena stranka na terjatvah tožeče stranke do družbe C., d. o. o., ki izhajajo iz Pogodbe o odkupu električne energije iz proizvodne naprave ... SG ni pridobila ločitvene pravice in zato predstavlja njena, v pobot uveljavljana terjatev, navadno terjatev. Nanjo zato vplivata tako začetek postopka prisilne poravnave kot tudi potrditev prisilne poravnave.

33. Če ob začetku postopka prisilne poravnave hkrati obstaja terjatev posameznega upnika do insolventnega dolžnika in nasprotna terjatev insolventnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom postopka prisilne poravnave veljata za pobotani (prvi odstavek 164. člena ZFPPIPP). Ker ob začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranka, kot je že bilo pojasnjeno, tožena stranka še ni bila imetnica v pobot uveljavljanje terjatve, določilo prvega odstavka 164. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljivo.

34. Glede na navedeno tako na v pobot uveljavljano terjatev tožene stranke učinkuje potrjena prisilna poravnava. Kot je bilo že pojasnjeno zaradi učinkov potrjene prisilne poravnave, terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot še ni zapadla v plačilo. Terjatev bo pod pogoji prisilne poravnave zapadla v plačilo šele 2. 7. 2027 (šest let po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave). Glede na navedeno tako niso izpolnjeni niti pogoji za pobot terjatev na dan, ko je tožena stranka postala imetnica v pobot uveljavljene terjatve. Zato pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen.

35. Ker je pritožbeno sodišče zaključilo, da je terjatev tožene stranke, ki jo v tem postopku uveljavlja v pobot, navadna terjatev, se do obširnih pritožbenih očitkov o učinkih prisilne poravnave na zavarovane terjatve in o tem iz katerega premoženja insolventnega dolžnika se lahko poplača imetnik zavarovane terjatve, ni vsebinsko opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

36. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje iz drugih razlogov (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP). Pritožbeno sodišče upoštevajoč določilo 359. člena ZPP (prepoved reformatio in peius) o v pobot uveljavljani terjatvi ni odločilo v izreku sodbe.

37. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

38. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato je sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške.

39. Stroški odgovora na poziv pritožbenega sodišča o možnosti uporabe določila 164. člena ZFPPIPP so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke določilo na podlagi določil Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 14.800,19 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 500 točk za odgovor na poziv sodišča ter materialne stroške v skladu z določilom tretjega odstavka 11. člena OT (10 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Navedena pogodba je bila sklenjena med D. D. s. p. in E. E. kot upnikoma, B. B. kot posojilodajalcem, tožečo stranko kot solidarnim porokom ter družbo A., d. o. o. kot dolžnikom. 2 Glavni dolžnik se je v Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij zavezal, da bo posojilodajalcu vrnil posojeni znesek 80.000,00 EUR v 54 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 31. 7. 2018, vsak naslednji pa na zadnji dan vsakega naslednjega meseca (zadnji obrok bi zapadel v plačilo 31. 12. 2023). Posojilodajalcu se je zavezal plačati tudi pogodbene obresti v višini 12 odstotkov letno, v primeru zamude pa še zamudne obresti tako da se pogodbene obresti povečajo za 8 odstotkov. 3 Tako se nedenarne terjatve pretvorijo v denarne (161. člen ZFPPIPP), občasne denarne terjatve se pretvorijo v enkratne denarne terjatve (162. člen ZFPPIPP), denarne terjatve v tuji valuti se pretvorijo v terjatve izražene v eurih (163. člen ZFPPIPP), nasprotne terjatve upnika in insolventnega dolžnika se pobotajo (164. člen ZFPPIPP). 4 Navedeni določbi za odločitev v tem postopku nista pravno odločilni, saj ne gre za terjatev, ki jo je upnik prenesel na insolventnega dolžnika v postopku spremembe osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja v skladu s pododdelkom 4.4.4 ZFPPIPP in niti ni tožeča stranka organizirana kot samostojni podjetnik. 5 Pravdni stranki v tem postopku nista zatrjevali nobenih okoliščin na podlagi katerih bi potrjena prisilna poravnava lahko vplivala tudi na zavarovane terjatve. 6 Nesmiselne so pritožbene trditve tožene stranke da je njena terjatev do tožeče stranke kot solidarnega poroka zavarovana s solidarnim poroštvom tožeče stranke. 7 Primerjaj: VSL sklep Cst 571/2020 z dne 6. 1. 2021. 8 Besedilo točke 3.6. Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij se glasi: „Porok SC1 v zavarovanje obveznosti na vračilo posojila iz te pogodbe zastavlja svoje obstoječe in bodoče terjatve do B., d. o. o. na podlagi ...“ 9 Dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, stran 493 in 494. 10 M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 179. členu, str. 768. 11 Sodba VSRS III Ips 54/2014 z dne 25. 9. 2015. 12 Renato Vrenčur, Fiduciarna razmerja (zavarovanja) v insolvenčnih postopkih, Pravna praksa 2017, št. 26, str. 21 ter R. Venčur, Odstop terjatev v zavarovanje in zastavna pravica na terjatvi, Pravni letopis, 2012, št. 1, str. 124 – 124. 13 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2016, člen 209, str. 1012 14 Primerjaj: R. Venčur, Anticipiran globalni odstop terjatev v zavarovanje, Podjetje in delo, 1/2004/XXX, str. 50. 15 R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 1013.