Jedro

Za navidezno pogodbo gre tedaj, ko se obe stranki strinjata o njeni navideznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. VL 158590/2012 z dne 23. 10. 2012 v 1. odstavku izreka za znesek 346,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 192,18 EUR za čas od 8. 8. 2012 do 15. 10. 2012 in odločilo, da se v tem delu pravdni postopek ustavi, (II) obdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. VL 158590/2012 z dne 23. 10. 2012 v 1. odstavku izreka za znesek 19.009,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.817,62 EUR, ki tečejo od 8. 8. 2012 dalje do plačila, od zneska 192,18 EUR pa od 16. 10. 2012 dalje do plačila, in v 3. odstavku izreka, pri čemer je obveznost toženca do višine ugotovljene s to sodbo solidarna z obveznostjo A., d. o. o. - v stečaju, ki je bila tožeči stranki priznana v stečajnem postopku Okrajnega sodišča v Celju opr. št. St 576/2013 ter (III) tožencu naložilo, naj tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 1.677,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov toženca. Sodišče je povsem prezrlo dokazano dejstvo, da je toženec za kupljeno vozilo poravnal celotno kupnino. S tem pa so dokazane trditve toženca, da spornega kredita ni potreboval in da je šlo pri sklenjeni kreditni pogodbi za preslepitev A., d. o. o. (v nadaljevanju A.) in njegove zakonite zastopnice B. B. kar potrjuje tudi več ključnih okoliščin sklenjene kreditne pogodbe, na katere je opozoril toženec. Iz obvestila o odobritvi kredita z dne 8. 6. 2007 in naloga za izplačilo kredita z dne 11. 6. 2007 izhaja, da tožeča stranka na račun A. ni izplačala celotnega zneska kredita, ker je del zneska kompenzirala z A., kar pa je neobičajno. Toženec je celotno kupnino za sporni avtomobil poravnal, kar pomeni, da ni potreboval financiranja za njegov nakup. Tudi če toženec ne bi poravnal preostanka kupnine z verižno kompenzacijo, pa ne bi potreboval kredita v odobreni višini, temveč bi potreboval nižji znesek. Višina kredita zato dokazuje, da se s kreditom dejansko ni financiral nakup osebnega vozila ter da je bil namen kredita povsem drugačen, kar je sodišče prezrlo. Glede na vse sklenjene pravne posle, ki jih je sklepala B. B. v imenu A., glede na finančne tokove, predvsem pa prejemnika vseh sredstev po leasing in kreditnih pogodbah, kar vse je razvidno iz pravočasno predložene kazenske ovadbe PP Velenje z dne 12. 3. 2014, je očitno, da je B. B. dejavnost družbe A. izkoristila za sklepanje netransparentnih poslov, v zvezi s katerimi je za družbo pridobivala finančno korist. Vse to pa je počela brez vednosti in odobritve toženca. V tej zvezi je toženec pravočasno trdil, da če je kdaj podpisal sporno kreditno pogodbo, je podpisal zgolj prazne in neizpolnjene obrazce. Ves čas pa je poudarjal, da ni imel namena, volje, interesa ali potrebe skleniti kreditne pogodbe za financiranje avtomobila. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da toženec ni plačal niti enega obroka kredita ter da je vse obveznosti po kreditni pogodbi izpolnjeval A. Pri tem vsekakor ni običajno, da je namesto glavnega dolžnika 56 zaporednih obrokov brez opomina plačal A. kot porok, saj porok običajno izpolni obveznost glavnega dolžnika šele po tem, ko slednji ne izpolni svoje obveznosti in po pozivu upnika. Da je A. izvrševal pogodbo in da je zaradi finančnih težav ni mogel zaključiti, je potrdila tudi B. B. Upoštevajoč vse navedene dokaze skupaj je izkazano, da je bil A. dejansko glavni dolžnik v pogodbenem razmerju, da je prikrival bistvene okoliščine in podatke spornega posla. Ker je bil A., pri katerem je toženec opravil vsa opravila v zvezi z nakupom avtomobila, v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, njegova nezakonita ravnanja ne morejo iti v breme toženca. Sodišče ni izvedlo dokaza s predložitvijo pogodbe o posredovanju kreditov med tožečo stranko in A., s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedena pogodba in ostali dokazi ter dejstva potrjujejo, da je tožena (pravilno: tožeča) stranka vedela za način poslovanja A. in ga dopuščala. Če bi tožeča stranka ravnala s profesionalno skrbnostjo, bi morala prepoznati, da je s sklenjeno pogodbo nekaj zelo narobe, saj od toženca ni prejela nobenega nakazila, poleg tega pa bi morala glede na račun št. 38204 vedeti, da je vozilo v celoti odplačano. Ker je A. kot posrednik tožeče stranke ravnal v imenu in za račun tožeče stranke, slednjo njegova ravnanja zavezujejo, kot da bi jih storila sama. Nepravilen je zaključek sodišča, da bi toženec moral vedeti za sporni kredit, ker naj bi od tožeče stranke prejel več opominov in telefonski klic. Toženec za obstoj kredita ni vedel. Če je kreditno pogodbo podpisal, jo je podpisal med drugimi dokumenti, ki jih je bilo potrebno podpisati ob in po nakupu vozila. Toženec je kupil pri A. še eno vozilo, zaradi česar je moral tudi tedaj podpisovati listine in prinašati dokumente, kar je izpovedal na zaslišanju. Ker je B. B. zaupal, se je po telefonskem klicu tožeče stranke nanjo obrnil, predhodnih opominov pa ni prejel. Ker je bil A. kreditni posrednik za tožečo stranko, je neutemeljeno stališče sodišča, da bi se moral toženec za pojasnila obrniti na tožečo stranko. Če je A. pomiril toženca, da s kreditom ni nič narobe in da bodo vse uredili, navedeno tožencu ne more iti v škodo. Dejstvo pa je, da je bil toženec pri predmetnem poslu preveč zaupljiv in naiven. Zmotno je stališče sodišča, da sklenjena kreditna pogodba ni nična, saj je pogodba brez dopustne podlage in nasprotuje moralnim načelom. Pravna analiza dejanskega stanja privede do zaključka, da glavni razlog sklenitve kreditne pogodbe ni bil v financiranju osebnega vozila, ki ga je kupil toženec, kar sicer izhaja iz sporne kreditne pogodbe. Pogodba je nemoralna zato, ker ni bila sklenjena skladno z načelom vestnosti in poštenja, toženec pa je bil zlorabljen s strani kreditnega posrednika tožeče stranke. Sporna kreditna pogodba je tudi navidezna, saj namen kreditne pogodbe ni bil financiranje vozila toženca, temveč financiranje dejavnosti in nelikvidnosti A. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej pravdi od toženca zahteva plačilo neplačanega dela obveznosti po kreditni pogodbi št. 65712 z dne 8. 6. 2007. Toženec se je primarno branil, da navedene kreditne pogodbe ni podpisal, kar pa mu po neizpodbijani oceni sodišča prve stopnje ni uspelo dokazati. Pravočasno je toženec trdil tudi, da za podpis sporne kreditne pogodbe ni vedel oziroma da mu je bila podtaknjena v podpis s strani A. Pri tem vztraja tudi v pritožbi. Navedene trditve toženca je po presoji pritožbenega sodišča mogoče razumeti (med drugim) v smislu, da ni obstajala njegova volja skleniti sporno kreditno pogodbo, zaradi česar ni bilo doseženo soglasje, ki je nujni pogoj za nastanek pogodbe. Vendar pa toženec, ki je s podpisom izkazal svojo voljo, da sklene kreditno pogodbo s tožečo stranko, s sklicevanjem na resnično voljo ne more uspeti. Načelo vestnosti in poštenja namreč določa, da mora stranka pri sklepanju obligacijskih razmerij upoštevati tudi interese nasprotne stranke, kar pomeni, da je zavezana izjaviti tisto, kar je njena resnična volja. Če izjavljena volja ne izraža njene resnične volje, mora posledice nositi sama.(1) Z navedbami o podtiku sporne pogodbe v podpis s strani A. toženec ne bi mogel uspeti niti v primeru, da jih je treba razumeti v smislu, da je šlo za napako volje, na kar se je toženec sicer tudi skliceval, saj je napaka volje razlog za razveljavitev pogodbe, izpodbojnega zahtevka pa toženec ni (nikoli) postavil, kot pravilno izhaja že iz razlogov prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izvedenih dokazov tudi pravilno zaključilo, da bi toženec ob primerni skrbnosti, ki mu jo nalaga 6. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), lahko in moral vedeti, da podpisuje kreditno pogodbo in kaj je njena vsebina. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu, kot tudi o ostalih, pritožbeno izpodbijanih dejstvih, vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo, zaradi česar jo v celoti sprejema. Glede na pritožbene navedbe v tej zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da skladno s 286. členom ZPP ni bilo moč upoštevati trditev toženca, da je podpisal prazne dokumente (med drugim prazno kreditno pogodbo), saj jih je toženec podal po prvem naroku za glavno obravnavo, podal pa bi jih lahko že pred tem, saj je s podatki policijske preiskave, s katerimi je utemeljeval navedeno dejstvo o podpisu praznih obrazcev, razpolagal že pred prvim narokom in podal v tej smeri tudi določene druge trditve, le listin ni uspel dobiti do prvega naroka. Ker je toženec zgolj izpovedal o tem, da se je zanimal za nakup še enega vozila in da je zato predložil več listin,(2) ni pa tega dejstva vnesel v trditveno podlago, sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno ni upoštevalo navedenega dejstva, na katerega opozarja pritožnik.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prav tako pravilno zaključilo, ne le da bi toženec lahko in moral vedeti za sklenitev sporne kreditne pogodbe in njeno vsebino, temveč tudi, da je vedel za podpis oziroma sklenitev te pogodbe in njeno vsebino (oziroma da toženec ni dokazal, da mu je bila pogodba podtaknjena v podpis). Sodišče prve stopnje je vse pravočasno zatrjevane okoliščine (indice) in dokaze, na katere opozarja toženec v pritožbi, upoštevalo in pravilno ocenilo. V zvezi s popolnim poplačilom kupnine za avtomobil, ki ga je toženec kupil pri A., s strani toženca, s čimer naj bi bilo po mnenju toženca dokazano, da toženec spornega kredita za nakup avtomobila po prodajni pogodbi št. 38204 ni potreboval, je tako sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da kupnina za vozilo na dan sklepanja obravnavane kreditne pogodbe še ni bila v celoti plačana (zatrjevana verižna kompenzacija je bila podpisana decembra 2007 – priloga B8, kreditna pogodba pa junija 2007 – priloga A3) ter da je bilo lastništvo vozila prepisano na toženca kmalu po sklenitvi kreditne pogodbe, torej še pred podpisom verižne kompenzacije, s katero naj bi bila kupnina dokončno poplačana. Na podlagi navedenih ugotovitev, ki jih toženec konkretizirano ne izpodbija, je sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da je sam toženec trdil, da je bilo poplačilo celotne kupnine pogoj za prenos lastništva na avtomobilu, pravilno zaključilo, da je bila kupnina dokončno poplačana iz sporne kreditne pogodbe. Pri tem tudi po presoji pritožbenega sodišča ni odločilna okoliščina, da se še neplačani del kupnine ni ujemal z zneskom po sporni kreditni pogodbi, na kar sicer pravilno opozarja pritožnik, saj se tudi znesek na verižni kompenzaciji ni ujemal z dolgovanim zneskom po prodajni pogodbi, kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zaključek, da je toženec vedel za sklenitev sporne pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo tudi z dejstvom, da se je toženec po prejemu opominov tožeče stranke, prejema katerih, kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, ki jih toženec konkretizirano ne izpodbija, ni pravočasno zanikal, obrnil na A. in ne na tožečo stranko, saj če ne bi vedel za sklenitev kreditne pogodbe, tudi ne bi mogel vedeti, na kaj se nanaša oziroma da se nanaša na nakup spornega avtomobila, ki ga je kupil pri A. S pritožbenimi navedbami, da se je toženec obrnil na navedeno družbo oziroma na njeno zakonito zastopnico, ker ji je zaupal, tega zaključka ne more omajati, saj s tem ni pojasnjeno, kako je toženec vedel, da se kreditna pogodba nanaša na avtomobil, ki ga je kupil pri A. Enako velja za s strani toženca izpostavljeno okoliščino, da se je toženec obrnil na A. zato, ker je bil ta kreditni posrednik za tožečo stranko, saj če toženec ne bi vedel za sklenitev kreditne pogodbe s tožečo stranko, tudi ne bi mogel vedeti, da je bil A. kreditni posrednik za tožečo stranko pri tej pogodbi.

7. V zvezi z nadaljnjimi trditvami toženca, pri katerih vztraja v pritožbi, da je bil zlorabljen s strani A., kar naj bi utemeljevalo ničnost sporne kreditne pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da četudi bi navedeno držalo (iz predhodne obrazložitve sodišča prve stopnje sicer izhaja, da temu ni bilo tako), to še ne bi dokazovalo odgovornosti tožeče stranke. A., kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izvedenih dokazov, ni bil zastopnik tožeče stranke pri sklenitvi sporne pogodbe, (kreditno pogodbo je podpisala sama tožeča stranka, kar jasno izhaja iz pogodbe), temveč le njen kreditni posrednik, ki je predstavljal in ponujal njene kreditne pogodbe. Ob tem velja dodati, da sodišče prve stopnje tožeče stranke utemeljeno ni pozvalo na predložitev pogodb, ki bi pojasnjevale pogodbene odnose med tožečo stranko in A., saj je iz neprerekanih trditev tožeče stranke izhajalo, da je bila navedena družba (le) kreditni posrednik za tožečo stranko. Dejstvo, da je bil A. (zgolj) kreditni posrednik za tožečo stranko, pa pomeni, da s strani toženca zatrjevani nezakoniti pravni posli A. ne zavezujejo tožeče stranke, kot da bi jih storila sama, kar trdi toženec v pritožbi. Le če bi tožeča stranka za te posle vedela oziroma bi pri njih sodelovala ali jih odobravala, bi lahko šlo za nično kreditno pogodbo, vendar pa tega toženec ni niti konkretno trdil niti dokazal oziroma je pravočasno, a neutemeljeno uveljavljal le, da je tožeča stranka premalo skrbno preverjala podatke glede odobritve ter da bi lahka ugotovila, da je s pogodbo nekaj narobe, saj je vse obroke odplačeval porok in ne toženec. Pritožbeno sodišče v tej zvezi v celoti sprejema pravilne in popolne razloge sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Pritožbene navedbe v tej zvezi zato zavrača, dodaja pa še, da tožeča stranka ob odobritvi kredita na podlagi računa oziroma prodajne pogodbe št. 38204 (priloga B7) ni mogla vedeti, da je bilo vozilo že v celoti odplačano (med drugim z verižno kompenzacijo), saj je bila verižna kompenzacija podpisana po sklenitvi kreditne pogodbe.

8. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega in ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti po kreditni pogodbi v celoti izpolnila(3), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se toženec neutemeljeno sklicuje na 39. člen OZ o dopustni podlagi ter na ničnost pogodbe. V zvezi z navedbami toženca, da je bila kreditna pogodba navidezna, ker je bil njen dejanski namen financiranje dejavnosti in nelikvidnosti družbe A., ne pa financiranje vozila, ki ga je kupil toženec, velja še dodati, da gre za navidezno pogodbo tedaj, ko se obe stranki strinjata o njeni navideznosti.(4) Ker je bilo v konkretnem primeru dokazano, da je bil s spornim kreditom poplačan (del) kupnine za vozilo, ki ga je kupil toženec, pri čemer toženec niti ni zatrjeval, da je bil tudi namen kreditojemalca (torej njegov namen) kot pogodbene stranke financiranje dejavnosti in nelikvidnosti A., navedbe toženca o navideznosti sporne kreditne pogodbe niso utemeljene.

9. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker torej uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi v prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj V. Kranjc v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 210-211. Op. št. (2): Gre za listine, potrebne za sklepanje kreditne pogodbe.

Op. št. (3): Kot pravilno navaja toženec, tožeča stranka sicer A.A. ni nakazala celotnega zneska kredita, ker je pri nakazilu kredita izvedla kompenzacijo medsebojnih obveznosti tožeče stranke in A.A. vendar po presoji pritožbenega sodišča to ni neobičajno, tudi sicer pa navedeno na obveznosti toženca kot kreditojemalca ne vpliva.

Op. št. (4): Primerjaj M. Dolenc v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 361.