Jedro

Ker revident ni izpostavil pomembnega pravnega vprašanja, ki bi se nanašalo na vsebino obravnavane zadeve, torej na obstoj razlogov za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ni navedel pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko prvega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Senata Univerze v Mariboru z dne 16. 12. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Senata Fakultete za strojništvo z dne 23. 10 2008, o izvolitvi tožnika v naziv izredni profesor za predmetno področje „A“. Senat Fakultete za strojništvo je namreč tožnika izvolil v naziv izredni profesor brez soglasja Senata Univerze v Mariboru, kar je v nasprotju s petim odstavkom 56. člena Zakona o visokem šolstvu, in ker je bil s takšno odločbo očitno prekršen materialni predpis, je s tem podana podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katerega naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revident izrecno (skladno z zahtevami, navedenimi v prejšnjem odstavku tega sklepa) ne navede, katero naj bi bilo pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Navaja zgolj to, da naj bi v sodni praksi sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju (ki ga ne izpostavi) ne bilo enotnosti, prvostopno sodišče pa naj bi odločilo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ter da je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 20/2009 zavzelo stališče, da je akt soglasja mogoče izpodbijati s pravnim sredstvom zoper odločbo senata fakultete, saj je akt soglasja zgolj akcesorni akt, ki nima lastnosti samostojne upravne odločbe.

7. V obravnavani zadevi se presoja, ali so podani razlogi za razveljavitev odločbe Senata Fakultete za strojništvo po nadzorstveni pravici po 274. členu ZUP. V navedenem členu so v prvem odstavku taksativno navedeni razlogi, zaradi katerih pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Revident, kot rečeno, izrecno ne izpostavlja pomembnega pravnega vprašanja, ki bi se nanašalo na vsebino obravnavane zadeve, torej na obstoj razlogov za razveljavitev odločbe Senata Fakultete za strojništvo po nadzorstveni pravici. Sklep Vrhovnega sodišča I Up 20/2009, ki ga revident navaja, se na to vprašanje ne nanaša. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče zgolj presojalo, ali je možen upravni spor zoper soglasje Senata Univerze. Revident sicer navaja neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, vendar ne predloži odločb sodišča prve stopnje, iz katerih bi zatrjevana neenotnost izhajala, kar bi moral storiti glede na citirano določbo petega odstavka 367. b člena ZPP.

8. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča revident ni navedel pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Revizija je po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih Vrhovno sodišče lahko presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbami, da zaradi odločitve tožene stranke in prvostopnega sodišča trpi njegov ugled v univerzitetnih krogih in da je s tem onemogočeno njegovo poklicno napredovanje, kršene pa so tudi njegove ustavne pravice do dela, socialne varnosti in znanstvenega ustvarjanja. Samo s temi navedbami revident po presoji Vrhovnega sodišča ni zadostil pogojem glede izkazanosti zelo hudih posledic, navedenih v prejšnji točki tega sklepa. Zato revizija na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).