Jedro

Za gradbeno pogodbo, ki je sicer posebna vrsta podjemne pogodbe, gre, če je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja bodisi izgradnja objekta, ki ima značilnosti določene v 650. členu OZ, torej za izgradnjo katerega so potrebna večja in zahtevnejša dela, bodisi druga gradbena dela na zemljišču oz. obstoječem objektu (odstranitev, rekonstrukcija objekta). Asfaltiranje dvorišča tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja nobeno izmed naštetih vrst gradbenih del. Zaradi obstoja zatrjevanih madežev, ki so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje prisotni več kot leto dni, asfalt sicer ni izgubil na funkcionalnosti, vendar pa gre za napako, zaradi katere asfalt nima tistih odlik, ki so molče dogovorjene, ne glede na to, da madežev sedaj ni več. Zatorej dolgotrajno prisotni madeži predstavljajo stvarno napako.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bilo žaljenje storjeno s pisno vlogo. Ne glede na to, kako hitro in v kakšni jezi oziroma efektu je vloga napisana, ima njen vlagatelj, za razliko od ustnih izjav, vselej čas za razmislek, ali je vloga primerna za oddajo.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 4. 2. 2021 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 454,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške.

2. S sklepom z dne 4. 2. 2021 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožnika kaznuje z denarno kaznijo 250,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku tridesetih dni na transakcijski račun Okrajnega sodišča v Ljubljani.

3. Tožnik je zoper sodbo vložil laično pritožbo, iz katere je mogoče izluščiti nasprotovanje temu, da je sodišče odločilo brez postavitve izvedenca gradbene stroke. Tožnik trdi, da se filma, ki se naredi zaradi mivke, ne da očistiti niti s tlačnim čistilcem, kaj šele z ročnim čiščenjem. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za gradbeno in ne za podjemno pogodbo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bila storitev opravljena z napako. Trdi, da se ni datumsko zavezal, kdaj bodo madeži izginili, da madežev sedaj ni več in da toženka ni ekonomsko šibkejša stranka. Sodišču očita pristranskost. 4. Tožnik je zoper sklep z dne 4. 2. 2021 vložil laično pritožbo, v kateri trdi, da je sklep izrečen neupravičeno in da ga je potrebno razveljaviti. Poudarja, da je sodba nepravična, da je sodnica skozi celotno sodbo na strani toženke. Ne gre za žalitev sodnice, ne sodišča. Navaja, da ga jezi, da je odločeno brez resničnih argumentov, in da sodnico graja, da v sporu, ki se arbitrarno ne reši, ne more brez mnenja izvedenca gradbene stroke odločiti po svoji presoji. Navaja, da izrečena kazen ne bo spremenila njegovih stališč glede sodbe in dela sodnice.

5. Toženka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

_O pritožbi zoper sodbo_

7. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti. V takšnem sporu se sme odločba sodišča prve stopnje izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik torej s pritožbo ne more izpodbijati dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Predmet spora je preostanek dolga v višini 454,37 EUR po računu št. 35 z dne 5. 6. 2017, ki ga je toženki izstavil tožnik za opravljeno storitev, tj. odstranitev starega asfalta in položitev novega asfalta pred stanovanjsko hišo. Navedeni znesek predstavlja 20 % celotnega računa, ki ga je toženka zadržala iz naslova napak v storitvi. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila storitev opravljena z napako (zaradi prisotnih madežev na asfaltu, ki niso zbledeli niti eno leto po opravljeni storitvi, asfalt ni imel vseh dogovorjenih karakteristik). Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka napako pravočasno grajala, tožnik pa je bil pasiven, neodziven. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je toženka izkoristila eno izmed sankcij za jamčevanje napak, in sicer da se plačilo zniža v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi. Po oceni sodišča prve stopnje je 20 % znižanje plačila ustrezno.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da gre v obravnavni zadevi za gradbeno pogodbo. Sodišče prve stopnje je zadevno pravno poslovno razmerje pravdnih strank pravilno presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi (členi 619 in naslednji). Za gradbeno pogodbo, ki je sicer posebna vrsta podjemne pogodbe, gre namreč, če je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja bodisi izgradnja objekta, ki ima značilnosti določene v 650. členu OZ, torej za izgradnjo katerega so potrebna večja in zahtevnejša dela, bodisi druga gradbena dela na zemljišču oz. obstoječem objektu (odstranitev, rekonstrukcija objekta). Asfaltiranje dvorišča tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja nobeno izmed naštetih vrst gradbenih del.1

10. Ker je toženka potrošnica, tožnik pa oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). V tem kontekstu je pravilno pojasnilo, da so potrošniki šibkejša stranka. Celoten ZVPot namreč temelji na izhodišču, da je potrošnik (pravno in ekonomsko) šibkejša stranka, ki potrebuje ustrezno zaščito.2 Zatorej je pritožbeno stališče o tem, da je bilo sodišče prve stopnje zaradi pojasnila, kdo je šibkejša stranka, pristransko, povsem zgrešeno.

11. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno tolmačilo, da na podlagi 37. b člena ZVPot velja obrnjeno dokazno breme. Skladno s tretjim odstavkom navedenega člena se sicer res šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku šest mesecev od izročitve. Vendar to ne pomeni, da potrošniku ni treba dokazati obstoja stvarne napake. Pomeni zgolj to, da mu ni treba dokazati, da je napaka obstajala že ob izročitvi. Povedano drugače: ni mu treba dokazati časa nastanka napake. Kljub navedenemu je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč navkljub zavzetemu stališču, da velja obrnjeno dokazno breme, ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj stvarne napake.

12. S pritožbeno tezo, da bi sodišče moglo ugotoviti obstoj stvarne napake le na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke, ni mogoče soglašati. V konkretni zadevi je imelo sodišče prve stopnje za ugotovitev stvarne napake dovolj opore v drugih dokazih. Toženka je namreč predložila fotografije dvorišča z madeži. Poleg tega je toženka obstoj zatrjevanih madežev in čas njihove prisotnosti potrdila tudi z lastno izpovedbo. Tožnik pa se naroka, na katerem bi lahko izpovedal o nasprotnem, ni udeležil. Poleg tega je bil v svojih trditvah skop in pavšalen. V 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje naredilo življenjsko logičen zaključek, da prisotnost madežev na asfaltu še po enem letu od položitve ni običajna, saj bi bila sicer vsa na novo položena asfaltirana dvorišča polna madežev še eno leto ali več od položitve. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na elektronsko sporočilo proizvajalca asfalta A. d. o. o. z dne 19. 7. 2017, po mnenju katerega bi morala mivka izginiti po prvem večjem dežju. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tudi brez izvedenca lahko ugotovilo, da je bila storitev opravljena z napako.

13. S predloženo fotografijo in svojo izpovedbo, ob odsotnosti tožnikove izpovedbe oziroma izpovedbe tožnikovega zakonitega zastopnika je toženka izkazala obstoj stvarne napake, s tem pa dokazno breme prevalila na tožnika. Navedeno pomeni, da kljub temu, da je bilo dokazno breme prvotno na toženki, da je le-to nato prešlo na tožnika, ki pa dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca gradbene stroke ni podal, zato je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje odločilo, ne da bi postavilo izvedenca gradbene stroke. Sodišče sme ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, samo v izjemnih primerih in sicer, če gre za nedovoljeno razpolaganje strank (drugi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. členom ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

14. Zaradi obstoja zatrjevanih madežev, ki so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje prisotni več kot leto dni, asfalt sicer ni izgubil na funkcionalnosti, vendar pa gre za napako, zaradi katere asfalt nima tistih odlik, ki so molče dogovorjene, ne glede na to, da madežev sedaj ni več. Zatorej dolgotrajno prisotni madeži predstavljajo stvarno napako.

15. Pritožbeni navedbi, da se tožnik ni zavezal, kdaj bodo madeži izginili, in da se tega ne da odstraniti z ročnim čiščenjem, niti s tlačnim čistilcem, predstavljata izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, zato ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

16. Tudi glede višine znižanja plačila storitve je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer pa pritožba glede višine znižanja niti ne ponudi opredeljeno navedenih pritožbenih razlogov.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek pristranskosti sodišča prve stopnje. Zgolj zato ker se pritožba ne strinja z materialnopravnimi stališči, ki jih je zavzelo sodišče, ni mogoče govoriti o pristranskosti sodišča. 18. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pritožbene stroške je priglasila zgolj toženka. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

_O pritožbi zoper sklep z dne 4. 2. 2021_

20. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 109. člena ZPP kaznovalo tožnika z denarno kaznijo 250,00 EUR. V drugi točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je izpostavilo sporne navedbe, za katere je presodilo, da jih ne more in ne sme dopuščati, ker je dolžno varovati red in dostojanstvo sodišča kot organa sodne veje oblasti.

21. Po presoji pritožbenega sodišča sicer nekatere izmed navedb, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje v drugi točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodijo v okvir dopustne kritike, nikakor pa ne vse. Navedbe, kot so „.. sodnica povozila naziv sodnica ...“, „Se pa najde stranka pokvarjena do obisti kot je tožena stranka.“, „Mi v 30 letih nismo imeli tako pokvarjene stranke, torej se zamislite nad tole spackano sodbo, ki vam ne more biti v čast.“, so osebno žaljive (ad personam), namenjene osebnemu obračunavanju in zatorej nedopustne. Prav tako ni mogoče tolerirati navedb, ki namigujejo na to, da sodišče ni normalno,3 da je nasprotna stranka baraba in da je sodišče na strani barab.4

22. Razumljivo je, da tožnik ob tem, ko doživlja sodbo za nepravično, ne more biti ravnodušen. Vendar pa mu to ne daje pravice biti žaljiv. Prepoved žalitve sicer pritožniku ne preprečuje, da ostro, odprto in kritično uveljavlja razloge, ki po njegovem mnenju kažejo na nezakonitost sodbe. Vendar pa določba 109. člena ZPP določa meje načina podajanja te kritike: izreči jo je treba na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oz. avtoriteta sodišča.5 Tožnikove navedbe, izpostavljene v prejšnji točki, takšnega standarda ne dosegajo.

23. Da je bil tožnikov namen žaljenje tako sodnice kot toženke, po branju sporne vloge ni mogoče zanikati. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bilo žaljenje storjeno s pisno vlogo. Ne glede na to, kako hitro in v kakšni jezi oziroma efektu je vloga napisana, ima njen vlagatelj, za razliko od ustnih izjav, vselej čas za razmislek, ali je vloga primerna za oddajo. Pomembni okoliščini pri tehtanju pravic ob izreku denarne kazni pa sta tudi dejstvi, da se tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik naroka brez opravičila ni udeležil in da postavitve izvedenca gradbene stroke v pravočasnih vlogah sploh ni predlagal. Ob takšni tožnikovi neaktivnosti so še toliko bolj nesprejemljive tožnikove navedbe, s katerimi je žalil sodišče prve stopnje.

24. Glede na vse obrazloženo je treba dati prednost varovanju ugleda in avtoritete sodstva pred tožnikovo pravico do svobode izražanja. Višine kazni pritožnik ne izpodbija. V okviru uradnega preizkusa sodišče druge stopnje višino izrečene kazni ocenjuje za primerno.

25. V zvezi s pritožbeno navedbo, da izrečena kazen ne bo spremenila tožnikovega stališča glede sodbe in dela sodnice, gre pojasniti, kot sledi. Namen sklepa o denarnem kaznovanju ni v spreminjanju stališč strank, temveč v varstvu avtoritete sodstva ter ugleda in pravic udeležencev postopka. Za dosego tega namena mora sodišče skrbeti, da je dialog, ne glede na različna stališča, vselej spoštljiv.

26. Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tako tudi VSL Sodba II Cp 105/2012 z dne 5. 9. 2012. 2 Tako tudi VS RS Sodba in sklep II Ips 258/2012 z dne 17. 1. 2013. 3 Gre za navedbo: „_V 17 pa točki greste preko meje, ko govorite o obstoju stvarne napake. Res ne vem ali je še kdo normalen. Kakšna napaka!!!!!“. 4 Gre za navedbo: „... da pa je do takih barab na njihovo stran stopi še sodišče oz. sodnica je višek svinjarije, ...“_ 5 VS RS Sklep Cp 13/2017 z dne 19. 10. 2017.