Jedro

Pooblastila družbenega pravobranilca v smislu 8. člena ZDruP je treba razlagati v okviru pooblastil po določbah ZLPP. Ta je v 6.alinei pravega odstavka 2. člena izrecno izključil uporabo tega zakona za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje, zato Družbeni pravobranilec v spornem primeru ni imel tožbenega upravičenja.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev delne ničnosti treh kreditnih pogodb med toženkama (z dne 16.8.1991, z dne 5.9.1991 in z dne 25.9.1991). Nadalje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da so v celoti nične štiri kreditne pogodbe (št. 1/10-91 z dne 8.10.1991, št. 2/11-91 z dne 21.11.1991, št. 3/12-91 z dne 7.12.1991 in št. 1/2-92 z dne 1.2.1992) in zahtevek, da mora prva toženka plačati drugi toženki znesek 40.597.980,00 SIT z obrestmi. Upoštevalo je umik tožbe na razveljavitev kreditnih pogodb in odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in intervenienta zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe in takšno sodbo potrdilo. Zoper takšno drugostopenjsko sodbo vlagata revizijo stranski intervenient in tožeča stranka. Uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Reviziji sta bili poslani toženkama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Toženki na reviziji nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Pri tem naj bi napačno štelo, da je treba upravičenja tožeče stranke presojati samo po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92 s spremembami), češ da se za podjetja v stečaju ne uporabljajo.

Upravičenja družbenega pravobranilca pri varstvu družbene lastnine naj bi bila urejena v 1. in 8. členu Zakona o družbenem pravobranilcu (ZDruP - Uradni list RS, št. 69/95), ZLPP pa naj bi določal le nekatere posebne zahtevke. Zato naj bi bilo tudi brezpredmetno, ali ZLPP velja za podjetja v stečaju ali ne. Pri tem se tožeča stranka sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča - navaja odločbo III Ips 99/94. Za odpravo oškodovanja, nastalega pred začetkom stečajnega postopka, naj bi ne imel pristojnosti nihče drug kot družbeni pravobranilec. Da ima družbeni pravobranilec legitimacijo tudi v primerih, ko je bila tožba zaradi trajanja revizijskega postopka, ki je bil zaključen šele po začetku stečaja, vložena šele po začetku stečaja, naj bi izhajalo tudi iz določbe drugega odstavka 50.a člena ZLPP, ki določa, da se postopek revizije po ZLPP izvede tudi v podjetjih, ki so v stečajnem postopku. Stranski intervenient pa opozarja predvsem na okoliščino, naj bi bila stečajna masa družbeno premoženje vse do sklepa o glavni razdelitvi, ki pa je bil sprejet šele 27. 7. 1997. Šele tedaj naj bi namreč stečajna masa "postala nominirana".

Ali je sodišče pravilno uporabilo določbe ZLPP in ZDruP Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba v spornem primeru pooblastila Družbenega pravobranilca v smislu 8. člena ZDruP razlagati samo v okviru pooblastil po določbah ZLPP. Ta je v 6. alinei prvega odstavka 2. člena izrecno izključil uporabo tega zakona za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje, zato tožeča stranka v spornem primeru ni imela tožbenega upravičenja.

Takšno stališče ni v nasprotju s stališči, ki jih je to sodišče sprejelo v zadevi III Ips 99/94, na katero se sklicuje tožeča stranka. V navedeni zadevi ni šlo za vprašanje, ali pravobranilec ima tožbeno upravičenje, ampak za vprašanje, kakšne zahtevke ima na razpolago, kadar je tožbeno upravičenje izkazano. Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 35/2002 - šlo je za domnevno oškodovanje družbene lastnine v zavarovalnici - res sprejelo razširjujočo razlago določb, ki urejajo pravobranilčeva pooblastila pri varovanju družbene lastnine. Okoliščina, da je uporaba ZLPP izključena za oba primera (zavarovalnice in podjetja v stečaju), ki sta urejena celo v istem členu (za zavarovalnice v 2., za podjetja v stečaju pa v 6 alinei prvega odstavka 2. člena ZLPP), na prvi pogled navaja na to, naj se oba primera obravnavata podobno. Vendar nadaljnji razmislek kaže, da gre za sicer podobno ureditev, ki pa temelji na bistveno različnih predpostavkah. Razlog, da se ZLPP ni uporabljal tudi za zavarovalnice, je bil v tem, da je bil za lastninjenje (družbenega kapitala) zavarovalnic predviden poseben zakon - ki pa pozneje ni uredil postopkov za varstvo družbene lastnine. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče izrecno ugotovilo, da v zavarovalnicah še vedno obstaja tudi nenominiran (družbeni) kapital. Družbenega pravobranilca je določilo za varuha tega kapitala tako, da je uporabilo določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS - Uradni list RS, št. 19/94 s spremembami) in kot podlago za uporabo 8. člena ZDruP navajalo splošna načela pravnega reda v državi. Osnovna predpostavka za takšno odločitev Vrhovnega sodišča v navedeni zadevi je bila torej okoliščina, da je v zavarovalnicah tedaj še obstajal nenominiran družbeni kapital, ki ga je bilo treba lastniniti, kar je tudi temeljna predpostavka za pravobranilčevo upravičenje. Tega temelja pa pri podjetjih v stečajnem postopku ni. Z dnem začetka stečajnega postopka se po določbi 104. člena ZPPSL oblikuje stečajna masa.

Stečajna masa predstavlja premoženje, za katerega tako glede razpolaganja kot tudi glede namena njegove uporabe veljajo posebna pravila stečajnega prava (Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, skupina avtorjev, GV Ljubljana 2000, str. 122). Pri stečajni masi ni mogoče več govoriti o družbenem kapitalu v smislu ZLPP. Družbeni kapital po ZLPP se je na podlagi določbe 4. člena ugotavljal z otvoritveno bilanco po posebni metodologiji. V primeru podjetja v stečaju pa ta določba ne pride v poštev, saj ZPPSL kot specialni predpis v drugem odstavku 108. člena določa, da stečajni upravitelj sestavi začetno stečajno bilanco na podlagi inventure po stanju na dan začetka stečajnega postopka. Pri tem mora stečajni upravitelj, ki dela tudi pod nadzorom stečajnega senata in predsednika stečajnega senata ter upniškega odbora, ravnati strokovno, kot se zahteva od skrbnega gospodarja. Da v podjetjih v stečaju ne pridejo v poštev premoženjske sankcije za odpravo domnevnih oškodovanj družbene lastnine, je smiselno izreklo to sodišče že v zadevi III Ips 28/98. Tam je šlo sicer za vprašanje, ali imajo v takšnem primeru še smisel ukrepi revizijskega organa za uskladitev lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj zaradi domnevnih oškodovanj po 48. a členu ZLPP. Tedaj je sodišče izreklo, da je izvedba takšne odločbe smiselna oziroma potrebna le v podjetju, ki se lastninsko preoblikuje, do česar pa pri stranki, ki je v stečajnem postopku, ne bo prišlo. Ti argumenti pa smiselno veljajo tudi za primer, ko gre za domnevno oškodovanje po 48. členu in za uveljavljanje ničnosti po 50. členu ZLPP. Na takšno stališče ne more vplivati niti določba 50.a člena ZLPP, po kateri se postopek revizije po tem zakonu izvede tudi v podjetjih, ki so v stečajnem postopku. Revizijsko sodišče se tu pridružuje stališču drugostopenjskega sodišča, ki vidi smisel te določbe v možnosti kazenskega pregona oziroma izvajanja civilnih sankcij proti odgovornim osebam v primeru oškodovanja družbene lastnine v času, ko je ta še obstajala. Podobno je o tem vprašanju odločilo to sodišče v zadevi III Ips 28/98. Revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje, da okoliščina, da je druga toženka že dne 17.9.1992 prenesla družbeni kapital na Sklad za razvoj, ne pomeni izvedbe privatizacije. Ta okoliščina namreč ni bila podlaga za odločitev drugostopenjskega sodišča. Enako velja glede revizijskih navedb, ki nasprotujejo materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče je namreč zavrnitev zahtevka oprlo na drugačno pravno podlago, iz povedanega pa izhaja, da takšni presoji drugostopenjskega sodišča revizijsko sodišče pritrjuje.

Ali je uporaba ZLPP in ZDruP v tem primeru problem materialnega ali procesnega prava Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje tožbenega zahtevka. To sodišče se je že večkrat opredelilo do vprašanja, ali problem legitimacije Družbenega pravobranilca Republike Slovenije zastavlja vprašanje zmotne uporabe materialnega prava ali pa morda kršitve določb pravdnega postopka. Tako je npr. v odločbi III Ips 9/2003 izreklo, da gre tu za procesnopravno vprašanje pravobranilčeve procesne legitimacije, torej dopustnosti tožbe, ne pa morda za vprašanje stvarne legitimacije, torej utemeljenosti tožbenega zahtevka. (Podobno o tem vprašanju še v odločbah II Ips 92/94, III Ips 10/93 in III Ips 34/2002). Gre za vprašanje, ali ima pravobranilec zaradi posebne zakonske ureditve tožbeno pravico zaradi varstva koristi tretjih (v tem primeru javne koristi). Potem, ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožeča stranka takšne tožbene pravice nima, bi moralo tožbo zavreči. S tem, ko je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je pravobranilcu priznalo procesno legitimacijo. Implicitne (procesne) odločitve o priznanju sposobnosti biti stranka in o procesni legitimaciji revidenta nista izpodbijala (saj jima je tudi v korist), zato revizijsko sodišče ni moglo presojati, ali so bile glede procesnih predpostavk določbe pravdnega postopka pravilno uporabljene (371. člen ZPP). Odklonitev stvarne legitimacije iz razlogov, ki pravno gledano sicer pomenijo uporabo pravil postopka, pa ima glede na revizijske razloge za položaj tožeče stranke res značaj pravilne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče lahko presojalo, ali sta sodišči s svojimi razlagami ZLPP in ZDruP pravilno uporabili materialno pravo (tako je odločilo to sodišče npr. že v zadevi III Ips 9/2003).

Glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih sta revidenta izpodbijala sodbo, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).